Domača stranRadio Vatikan
Radio Vatikan   
Drugi jeziki  

     Domača stran > Avdience in molitev Angelus >  2013-04-03 13:29:53
A+ A- Natisni stran



Papež Frančišek med splošno avdienco: Kristusovo vstajenje - naša moč in naše upanje



VATIKAN (sreda, 3. april 2013, RV) – Papež Frančišek je med današnjo splošno avdienco nadaljeval z nizom katehez o letu vere, ki jih je začel njegov predhodnik Benedikt XVI. »Jezusova smrt in vstajenje sta srce našega upanja,« je poudaril pred množico vernikov, ki je napolnila Trg sv. Petra, ter pri tem izhajal iz veroizpovedi, kjer pravimo: »Tretji dan je od mrtvih vstal, po pričevanju Pisma.«

»Kristusovo vstajenje je naša moč!«
Po Frančiškovih besedah žal pogosto hočemo zamegliti Jezusovo vstajenje. Tudi med samimi verniki so se pojavili dvomi. In to zaradi površinskosti ali ravnodušnosti, zaradi zaposlenosti s tisočimi stvarmi, ki se zdijo pomembnejše od vere, ali zaradi zgolj horizontalnega pogleda na življenje. »A ravno vstajenje nas odpre za večje upanje,« je zatrdil papež, »kajti naše življenje in življenje sveta odpre za večno prihodnost Boga, za polno srečo, za gotovost, da se zlo, greh, smrt lahko premaga.« To pomeni, da lahko vsakdanje stvarnosti živimo z večjim zaupanjem in k njim pristopamo s pogumom in zavzetostjo, saj jih Kristusovo vstajenje razsvetljuje z novo lučjo. »Kristusovo vstajenje je naša moč!« je poudaril Frančišek.

Ženske – prve pričevalke vere v Vstalega
V nadaljevanju je spregovoril o dveh vrstah pričevanja, s katerima se je posredovala resnica vere v Kristusovo vstajenje. To so pričevanja v obliki izpovedovanja vere: strnjeni obrazci, ki kažejo na središče vere. Primer takega pričevanja so Pavlove besede: »Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen« (Rim 10,9). Druga oblika pričevanja pa je pripovedovanje, ki ga najdemo v evangelijih. Papež je izpostavil, da so prvi pričevalci Jezusovega vstajenja bile ženske. Navsezgodaj so se odpravile h grobu, da bi mazilile Jezusovo telo, in našle so prvo znamenje: prazen grob. Sledi srečanje z Božjim glasnikom, ki oznani: Jezus, Nazarečan, križani ni tukaj, vstal je. »Ženske so spodbujene z ljubeznijo iz znajo to oznanilo sprejeti z vero: verujejo vanj in ga takoj posredujejo naprej, ne zadržijo ga zase. Veselje ob tem, da je Jezus živ, upanje, ki napolnjuje srce, se ne moreta zadrževati zase,« je zatrdil Frančišek in dodal, da tako mora biti tudi v našem življenju. Spodbudil je, naj začutimo to veselje, da smo kristjani. »Verujemo v Vstalega, ki je premagal zlo in smrt! Imejmo pogum, da stopimo ven in ponesemo to veselje in to luč na vse kraje našega življenja! Kristusovo vstajenje je naša največja gotovost, je najdragocenejši zaklad! Kako vendar ne bi delili z drugimi tega zaklada, te gotovosti!« Ni namreč namenjen samo nam, ampak za to, da se posreduje naprej in deli z drugimi; to je naše pričevanje.

»Mame in ženske, naprej s tem pričevanjem!«
Frančišek je nadaljeval, da so pri izpovedovanju vere v Novi zavezi kot pričevalci vstajenja navedeni samo moški, apostoli, ženske pa ne. Po judovski postavi v tistem času namreč ženske in otroci niso bili verodostojni in zaupanja vredni pričevalci. V evangelijih pa imajo ženske primarno, temeljno vlogo. To dejstvo je lahko v prid zgodovinskosti vstajenja. Če bi bilo izmišljen dogodek, v tistem družbenem kontekstu ne bi bil vezan na pričevanje žensk. Vendar pa evangelisti preprosto pripovedujejo to, kar se je zgodilo: ženske so prve pričevalke. To nam govori, da Bog ne izbira v skladu s človeškimi kriteriji: prvi pričevalci Jezusovega rojstva so bili pastirji, preprosti in ponižni ljudje; prvi pričevalci vstajenja pa so ženske. Po Frančiškovih besedah je to tudi poslanstvo žensk, mam, babic. Pričevati svojim otrokom, svojim vnukom, da je Jezus živ, da živi, da je vstal. Pri tem je Frančišek vse mame in ženske spodbudil, naj nadaljujejo s tem pričevanjem. Spomnil je, da so ženske v zgodovini Cerkve imele in imajo tudi danes posebno vlogo pri odpiranju vrat za Gospoda, pri hoji za njim in sporočanju njegovega Obličja, kajti »pogled vere vedno potrebuje preprost in globok pogled ljubezni«. Apostoli in učenci imajo več težav pri verovanju, medtem ko ženske ne: Peter teče h grobu, a se pred njim zaustavi; Tomaž se mora z rokami dotakniti Jezusovih ran. »Tudi na naši poti vere je pomembno vedeti in čutiti, da nas Bog ljubi, ne se bati ljubiti ga: vera se izpoveduje z usti in s srcem, z besedami in z ljubeznijo,« je povedal papež Frančišek.

Pustimo se, da nas spremeni Kristusova moč
Po prikazovanju ženskam, sledijo druga. Jezus postane navzoč na nov način: je Križani, a njegovo telo je poveličano. Ni se vrnil v zemeljsko življenje, ampak je prevzel novo stanje. Na začetku ga ne prepoznajo. Šele preko njegovih besed in gest se jim odprejo oči. Srečanje z Vstalim spreminja, daje novo moč veri, neomajni temelj. »Tudi za nas je mnogo znamenj, po katerih se Vstali daje spoznati,« je dejal papež in navedel Sveto pismo, evharistijo in druge zakramente, dejavno ljubezen, tiste geste ljubezni, ki prinašajo žarek Vstalega. »Pustimo se razsvetliti Kristusovemu vstajenju, pustimo, da nas spremeni njegova moč, da bodo tudi po nas v svetu znamenja smrti pustila prostor znamenjem življenja,« je pozval Frančišek.

»Mladi, bodite usidrani in ponesite naprej to upanje«
Ob koncu kateheze je papež še nagovoril mlade in jih povabil, naj ohranjajo gotovost v Gospoda, ki je živ in hodi ob nas skozi življenje: »Bodite usidrani v to upanje, s tem sidrom, ki je na nebu. Ohranjajte čvrsto vrv, bodite usidrani in ponesite naprej to upanje. Vi, Jezusovi pričevalci, nadaljujte s pričevanjem, da Jezus živi, in to bo dalo upanje na tem svetu, ki je nekoliko ostarel zaradi vojn, zla, greha.«

Audio: RealAudioMP3




Delite





Kdo smo Urnik programov Piši nam Produkcija RV Povezave Drugi jeziki Sveti sedež Mesto Vatikan Papeževe bogoslužne slovesnosti
Vse vsebine na tej spletni strani so avtorsko zaščitene ©. Webmaster / Credits / Pravni pogoji / Obvestila