Domača stranRadio Vatikan
Radio Vatikan   
Drugi jeziki  

     Domača stran > Vatikanski dokumenti >  2013-04-15 17:04:37
A+ A- Natisni stran



Poslanica papeža Benedikta XVI. za 50. svetovni dan molitve za duhovne poklice



21. april 2013 – 4. velikonočna nedelja

Poklici kot znamenje upanja, utemeljenega v veri

Dragi bratje in sestre,
ob 50. svetovnem dnevu molitve za duhovne poklice, ki bo 21. aprila 2013, na 4. velikonočno nedeljo, bi vas rad povabil k razmišljanju na temo: Poklici kot znamenje upanja, utemeljenega v veri, ki se bo zgodilo v letu vere, letu 50. obletnice začetka drugega vatikanskega cerkvenega zbora. Ko je potekalo koncilsko zasedanje, je Božji služabnik papež Pavel VI. ustanovil dan svetovne molitve k Bogu Očetu in ga prosil, da bi nadaljeval s pošiljanjem delavcev za njegovo Cerkev (prim. Mt 9,38). »Problem zadostnega števila duhovnikov,« kot je papež omenil v tistem času, »neposredno vpliva na vse vernike: ne samo zato, ker je od njih odvisna religiozna prihodnost krščanske skupnosti, ampak tudi zato, ker je ta problem natančen in neizogiben pokazatelj živosti vere in ljubezni posamezne župnije in škofijskih občestev ter je odraz duhovnega zdravja krščanskih družin. Kjer ljudje evangelij velikodušno živijo, tam najdemo številne duhovniške in redovniške poklice« (papež Pavel VI., radijsko sporočilo z dne 11. aprila 1964).

Od tedaj so se v teh desetletjih vsako 4. velikonočno nedeljo različna krščanska občestva po svetu zbirala, povezana v molitvi, s prošnjo Bogu za dar duhovnih poklicev in vsem še enkrat v razmislek predlagala nujno potrebo odgovoriti na Božji klic. Ta pomenljivi vsakoletni dogodek je okrepil močno zavezo za umestitev pomembnosti duhovnih poklicev (duhovništva in Bogu posvečenega življenja) vedno bolj v središče duhovnosti, molitve in pastoralne dejavnosti vernikov.

Upanje je pričakovanje nečesa pozitivnega v prihodnosti, obenem pa mora podpirati našo sedanjo eksistenco, ki je pogosto zaznamovana z nezadovoljstvom in razočaranji. Na čem je utemeljeno naše upanje? Ozirajoč se na zgodovino izraelskega ljudstva, o kateri pripoveduje Stara zaveza, vidimo prvino, ki se stalno pojavlja, posebej v časih posebnih težav, kot je čas izgnanstva, in jo najdemo posebej v delih prerokov, namreč spominjanje Božjih obljub očakom: spominjanje, ki nas vabi k posnemanju zglednega odnosa Abrahama, ki je, kakor nas spomni sv. Pavel, »na osnovi upanja proti upanju veroval, da bo postal oče mnogih narodov, kakor je bilo rečeno: Takó bo s tvojim potomstvom« (Rim 4,18). Resnica, ki nas tolaži in razsvetljuje in ki izhaja iz celotne zgodovine odrešenja, je Božja zvestoba zavezi, ki jo je sprejel in jo je obnovil, kadar koli jo je človek prekršil z nezvestobo in grehom, od vesoljnega potopa (prim. 1 Mz 8,21–22) do izhoda Izraelcev iz Egipta in potovanja skozi puščavo (prim. 5 Mz 9,7). Ista zvestoba ga je privedla do potrditve nove in večne zaveze s človekom s krvjo njegovega Sina, ki je umrl in vstal za naše zveličanje.

V vseh trenutkih, posebej v najbolj težkih, je Gospodova zvestoba vedno pristna vodilna moč zveličavne zgodovine, ki prebuja srca mož in žena in jih potrjuje v upanju, da bodo nekega dne prišli v »obljubljeno deželo«. Tu najdemo gotovo osnovo vsakršnega upanja: Bog nas nikoli ne zapusti in ostaja zvest svojim obljubam. Iz tega razloga v vsakem pozitivnem ali negativnem položaju gojimo trdno upanje in molimo s psalmistom: »Le pri Bogu se umiri, moja duša, kajti od njega je moje upanje« (Ps 62,6). Upati zato pomeni enako kot zaupati Bogu, ki je zvest in drži obljubo zaveze. Vera in upanje sta tesno povezana. Upanje je v bistvu ključna beseda svetopisemske vere do take mere, da sta v določenih odlomkih besedi »vera« in »upanje« medsebojno zamenljivi. Na ta način Pismo Hebrejcem vzpostavlja neposredno povezavo med »neomajno izpovedjo upanja« (prim. Heb 10,23) in »polno gotovostjo vere« (prim. Heb 10,22). Podobno Prvo Petrovo pismo kristjane spodbuja, naj bodo vselej vsakomur pripravljeni odgovoriti, če jih vpraša za pomen in osnovo njihovega upanja (prim. 1 Pt 3,15), upanje je veri enakovredno (okrožnica papeža Benedikta XVI. Rešeni v upanju (Spe Salvi), 2).

Dragi bratje in sestre, kaj natančno je Božja zvestoba, kateri smo vdani z neomajnim upanjem? To je njegova ljubezen! Oče svojo ljubezen izliva v našo najglobljo notranjost po Svetem Duhu (prim. Rim 5,5). In ta ljubezen, v polnosti navzoča v Jezusu Kristusu, spodbudi našo eksistenco in zahteva odgovor na to, kaj vsak posameznik želi narediti s svojim življenjem in kaj je pripravljen ponuditi, da bi jo živel v polnosti. Božja ljubezen včasih sledi potem, ki si jih posameznik nikoli ne bi mogel predstavljati, vendar vedno doseže tiste, ki dopustijo, da jih najde. Upanje gojimo iz naslednje gotovosti: »Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo. Bog je ljubezen in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem« (1 Jn 4,16). Ta globoka, zahtevna ljubezen, ki prodira globoko pod površje, nas opogumlja; daje nam upanje na naši vsakodnevni življenjski poti in v naši prihodnosti; omogoča nam zaupanje vase, v zgodovino in druge ljudi. Posebej želim spregovoriti mladim in jim še enkrat reči: »Kaj bo vaše življenje brez te ljubezni? Bog skrbi za može in žene od stvarjenja do konca časov, ko bo dovršil načrt odrešenja. V vstalem Gospodu imamo gotovost našega upanja« (Nagovor mladim iz škofije San Marino – Montefeltro 19. junija 2011).

Tako kot je delal med svojo navzočnostjo na Zemlji, tudi danes vstali Jezus hodi po ulicah našega življenja in nas gleda potopljene v naše dejavnosti z vsemi naši željami in potrebami. Med našimi vsakodnevnimi okoliščinami nas še vedno nagovarja, kliče nas, da bi naše življenje živeli skupaj z njim, ker je samo on sposoben zadovoljiti našo žejo po upanju. Zdaj živi med skupnostmi učencev, ki predstavljajo Cerkev, in še danes kliče ljudi, da bi mu sledili. Klic lahko pride v katerem koli trenutku. Jezus še danes vabi z naslednjimi besedami: »Pridi, hodi za menoj (prim. Mr 10,21). Sprejetje njegovega povabila pomeni, da več ne izbiramo svoje lastne poti. Slediti njemu pomeni izročiti lastno voljo Jezusovi volji in mu resnično dati prednost na vseh področjih našega življenja: v družini, pri delu, v osebnih interesih in v nas samih. Pomeni v celoti predati svoje življenje njemu, živeti v globoki intimnosti z njim, vstopiti skozenj v občestvo z Očetom in Svetim Duhom ter posledično z našimi brati in sestrami. Občestvo življenja z Jezusom je privilegirano okolje, v katerem lahko izkusimo upanje in v katerem bo življenje polno in svobodno.

Duhovni poklic duhovništva in Bogu posvečenega življenja je rojen iz izkušnje osebnega srečanja s Kristusom, iz iskrenega in zaupljivega dialoga z njim tako, da vstopimo v njegovo voljo. Zaradi tega je potrebno rasti v izkušnji vere, ki je razumljena kot globoko razmerje z Jezusom, kot notranja pozornost na njegov glas, ki ga slišimo globoko v sebi. Proces, ki nas usposablja, da pritrdilno odgovorimo na Gospodov klic, je mogoč v krščanskih občestvih, kjer je močno versko pričevanje, kjer je zavezanost evangeliju izražena z velikodušnim pričevanjem, kjer je močan čut za poslanstvo, ki ljudi vodi do celostne izročitve za Božje kraljestvo, ki je okrepljena s prejemanjem zakramentov, posebej evharistije, in gorečim molitvenim življenjem. »Zato da molitev razvija očiščujočo moč, mora biti z ene strani povsem osebna, soočenje moje osebe z Bogom, živim Bogom. Z druge strani pa jo morajo vedno znova voditi in razsvetljevati velike molitvene besede Cerkve in svetnikov, bogoslužna molitev, v kateri nas Gospod vedno znova uči prav moliti« (Rešeni v upanju (Spe Salvi), 34).

Globoka in stalna molitev daje rast veri krščanskega občestva in stalno prenovljeno gotovost, da Bog svojega ljudstva nikoli ne zapusti in da ga podpira s poklicanostjo v posebne poklice – v duhovništvo in Bogu posvečeno življenje. Posebej poklicani tako lahko predstavljajo znamenja upanja za svet. Duhovniki in redovniki so poklicani, da se brezpogojno izročijo Božjemu ljudstvu v službi ljubezni do evangelija in Cerkve, v služenju s trdnim upanjem, ki lahko pride samo iz odprtosti Božjemu. S pomočjo pričevanja o svoji veri in z apostolsko gorečnostjo jo lahko prenašajo posebej na mlajše generacije, z močno željo velikodušno in takoj odgovoriti Kristusu, ki jih kliče, da bi mu sledili bolj od blizu. Kadar koli Jezusov učenec sprejme Božji klic v duhovništvo ali posvečeno življenje, smo priča enemu od najbolj zrelih sadov krščanskega občestva, ki nam s posebnim zaupanjem in upanjem pomaga gledati v prihodnost Cerkve in njene predanosti evangelizaciji. To stalno zahteva nove delavce za oznanjevanje evangelija, obhajanje evharistije in podeljevanje zakramenta sprave. Naj pridejo torej duhovniki, ki bodo v celoti predani svojemu poklicu, naj vedo, kako mlade ljudi spremljati kot »sopotnike na potovanju«, naj jim pomagajo na življenjski poti, ki je pogosto vijugasta in zahtevna, spoznati Kristusa, ki je Pot, Resnica in Življenje (prim. Jn 14,6), naj jim pripovedujejo z evangeljskim pogumom, kako lepo je služiti Bogu, krščanskemu občestvu, posameznim bratom in sestram. Naj pridejo duhovniki, ki predstavljajo rodovitnost navdušene predanosti, ki daje občutek dovršenosti njihovim življenjem, ker je utemeljeno na veri vanj, ki nas je prvi vzljubil (prim. 1 Jn 4,19).

Prav tako upam, da bodo mladi, ki se jim dandanes nudijo številne površinske in kratkotrajne izbire, sposobni gojiti željo za to, kar je resnično vredno: za visoke cilje, za radikalne izbire in za služenje drugim v posnemanju Jezusa. Dragi mladi, ne bojte se mu slediti in hoditi po zahtevnih in pogumnih poteh usmiljenja in velikodušnega darovanja. Na ta način boste srečni v služenju, boste priče veselja, ki ga svet ne more dati, boste živeči plamen brezmejne in večne ljubezni, naučili se boste »spregovoriti o razlogih upanja, ki je v vas« 1 Pt 3,15!


Vatikan, 6. oktober 2012

papež Benedikt XVI.




Delite





Kdo smo Urnik programov Piši nam Produkcija RV Povezave Drugi jeziki Sveti sedež Mesto Vatikan Papeževe bogoslužne slovesnosti
Vse vsebine na tej spletni strani so avtorsko zaščitene ©. Webmaster / Credits / Pravni pogoji / Obvestila