Domača stranRadio Vatikan
Radio Vatikan   
Drugi jeziki  

     Domača stran > Avdience in molitev Angelus >  2013-04-17 13:40:53
A+ A- Natisni stran



Papež Frančišek med splošno avdienco: Pri Bogu Očetu imamo zagovornika, ki nas vedno brani



VATIKAN (sreda, 17. april 2013, RV) – »Nikoli nismo sami. Pri Bogu Očetu imamo zagovornika, ki nas vedno brani,« je dejal papež Frančišek med današnjo splošno avdienco na Trgu sv. Petra. Katehezo je namenil pojasnjevanju trditve iz veroizpovedi: da je Jezus »šel v nebesa« in »sedi na desnici Očetovi«. Jezusovo zemeljsko življenje doseže svoj vrhunec z vnebohodom, ko iz tega sveta odide k Očetu in je povzdignjen na njegovo desnico, je začel Frančišek. In kaj pomeni ta dogodek? Kakšne so njegove posledice za naše življenje? Kaj pomeni premišljevati o Jezusu, ki sedi na desnici Očetovi? Pri iskanju odgovorov na ta vprašanja, se je papež oprl na evangelista Luko.

Vstop v Božjo slavo zahteva vsakodnevno zvestobo
Sv. Luka zapiše: »Ko so se dopolnjevali dnevi, da bi bil vzet v nebesa, se je tudi sam trdno odločil iti v Jeruzalem« (Lk 9,51). Ko se vzpenja proti svetemu mestu, kjer se bo dopolnilo njegovo zemeljsko življenje, Jezus že vidi cilj, vidi nebesa. Prav tako se zaveda, da gre pot, ki vodi v Očetovo slavo, preko križa, preko pokorščine božjemu načrtu ljubezni za človeštvo. V Katekizmu katoliške Cerkve beremo, da »povzdignjenje na križ pomeni in naznanja povzdignjenje ob vnebohodu« (KKC 662). »Tudi nam mora v našem krščanskem življenju biti jasno, da vstop v Božjo slavo zahteva vsakodnevno zvestobo njegovi volji, tudi ko je potrebno žrtvovanje, ko je treba spremeniti naše načrte je dejal Frančišek. Jezusov vnebohod se zgodi na Oljski gori, blizu kraja, kjer je molil pred trpljenjem, da bi ostal v tesni združenosti z Očetom. »Molitev nam daje milost, da zvesto živimo Božji načrt,« je dodal papež.

Jezus je naš zagovornik
Evangelist Luka na koncu svojega evangelija vnebohod opiše zelo zgoščeno. Jezus je popeljal učence »ven proti Betaniji. Povzdignil je roke in jih blagoslovil. Medtem ko jih je blagoslavljal, se je odmaknil od njih in se vzdignil v nebo. Oni pa so se mu poklonili in se v velikem veselju vrnili v Jeruzalem. Bili so ves čas v templju in so slavili Boga« (Lk 24,50-53). Pri tem je Frančišek izpostavil dva elementa Lukove pripovedi. Med vnebohodom Jezus naredi duhovniško gesto blagoslavljanja in učenci svojo vero izrazijo s prostracijo, pokleknejo in povesijo glave. To je prva pomembna točka: Jezus je edini in večni duhovnik, ki je s svojim trpljenjem šel skozi smrt in grob ter je vstal in šel v nebesa; je pri Bogu Očetu, kjer vedno posreduje za nas. Kot pravi sv. Janez v svojem prvem pismu, je Jezus naš zagovornik. Papež Frančišek je izpostavil, da mi imamo zagovornika, ki nas vedno brani pred pastmi hudiča, brani nas pred nami samimi in pred našimi grehi. »Dragi bratje in sestre, imamo zagovornika. Ne bojmo se iti k njemu in ga prositi odpuščanja, prositi blagoslova, prositi usmiljenja. On nam vedno odpušča, saj je naš zagovornik, vedno nas brani,« je dejal Frančišek in dodal, naj tega ne pozabimo. Jezusov vnebohod nam daje spoznati to stvarnost, ki je tako tolažilna za našo pot: v Kristusu, ki je pravi Bog in pravi človek, je naša človeškost bila prinesena k Bogu. Odprl nam je prehod. Če mu izročimo svoje življenje in se mu pustimo voditi, smo lahko gotovi, da smo v varnih rokah, v rokah našega Odrešenika, našega zagovornika. Drugi element govori o veselju učencev: ti so se namreč »v velikem veselju vrnili v Jeruzalem«. Po papeževih besedah se nam to lahko zdi nekoliko nenavadno. Ob ločitvi od družinskih članov in prijateljev, predvsem zaradi smrti, je v nas naravna žalost, kajti ne bomo več videli njihovega obličja, slišali njihovega glasu, čutili njihove ljubezni, njihove prisotnosti. Luka pa, nasprotno, izpostavi veliko veselje apostolov. Učenci »s pogledom vere spoznajo, da čeprav bo Jezus odtegnjen njihovim očem, bo vedno ostal z njimi, ne bo jih zapustil, v Očetovi slavi jih bo podpiral, vodil in zanje posredoval«.

Od kontemplacije preiti k delovanju
Sv. Luka pripoveduje o Jezusovem vnebohodu tudi na začetku Apostolskih del (Apd 1,6-11). Dogodek osvetli kot člen, ki spaja in povezuje Jezusovo zemeljsko življenje in življenje Cerkve. Luka izpostavi tudi oblak, ki Jezusa zastre pogledom učencev. Ti obstanejo in strmijo v Kristusa, ki se je dvignil k Bogu. A pred njimi se pojavita dva moža v belih oblačilih, ki jih spodbudita, naj ne strmijo nepremično v nebo, ampak gojijo svoje življenje in pričevanje v gotovosti, da bo Jezus spet prišel na isti način, kakor so ga videli iti v nebo. Gre za povabilo, da začnemo pri motrenju, kontemplaciji Gospoda Jezusa, da bi tako od njega prejemali moč za prinašanje evangelija in pričevanje zanj v vsakodnevnem življenju, je dejal Frančišek in spomnil na načelo sv. Benedikta: moli in delaj, ora et labora, rekoč da sta v življenju kristjanov pomembna oba elementa.

Nikoli nismo sami!
»Dragi bratje in sestre,« je papež Frančišek nagovoril vernike, »vnebohod ne pomeni Jezusove odsotnosti, ampak to, da je na nov način živ med nami; ni več na nekem določenem mestu, kot je to bil pred vnebohodom; zdaj je v gospostvu Boga, prisoten v vsakem prostoru in času, blizu vsakemu od nas. V našem življenju nismo nikoli sami, imamo zagovornika, ki nas čaka, nas brani. Nikoli nismo sami. Križani in vstali Gospod nas vodi. Z nami so mnogi bratje in sestre, ki v tišini in skritosti svojega družinskega in poklicnega življenja, v problemih in težavah, veselju in upanju vsakodnevno živijo vero in skupaj z nami prinašajo v svet gospostvo Božje ljubezni, po Jezusu Kristusu, ki je šel v nebesa in je naš zagovornik.«

Audio: RealAudioMP3




Delite





Kdo smo Urnik programov Piši nam Produkcija RV Povezave Drugi jeziki Sveti sedež Mesto Vatikan Papeževe bogoslužne slovesnosti
Vse vsebine na tej spletni strani so avtorsko zaščitene ©. Webmaster / Credits / Pravni pogoji / Obvestila