Domača stranRadio Vatikan
Radio Vatikan   
Drugi jeziki  

     Domača stran > Avdience in molitev Angelus >  2013-04-24 13:07:46
A+ A- Natisni stran



Papež katehezo posvetil Jezusovemu ponovnemu prihodu: Življenje nam je dano zato, da ga podarjamo



VATIKAN (sreda, 24. april 2013, RV) – »Življenje nam ni dano zato, da ga ljubosumno hranimo zase, ampak nam je dano zato, da ga podarjamo.« Tako se je glasil eden od poudarkov papeža Frančiška med današnjo splošno avdienco na Trgu sv. Petra, kjer se je zbralo več kot 70.000 vernikov. Papež je katehezo namenil Jezusovemu drugemu prihodu, izhajajoč pri tem iz veroizpovedi, kjer trdimo, da bo Jezus »ponovno prišel v slavi sodit žive in mrtve«. Človeška zgodovina se začne s stvarjenjem moškega in ženske po Božji podobi in se sklene s Kristusovo poslednjo sodbo. Jezus je med svojim javnim življenjem pogosto govoril o svojem zadnjem prihodu, je zatrdil papež in to skrivnost pojasnil ob treh prilikah iz Evangelija po Mateju, ki so del Jezusovega govora o koncu časov. To so prilika o desetih devicah, o talentih in o poslednji sodbi.

Prilika o desetih devicah: Biti pripravljeni na srečanje. Biti srečni kristjani.
Med Kristusovim prvim prihodom in zadnjim je 'vmesni čas', ki ga živimo sedaj. In v ta okvir se umešča prilika o desetih devicah (Mt 25,1-13). Gre za deset deklet, ki čakajo na ženina. A ta zamuja in dekleta zaspijo. Ob nenadnem prihodu ženina, se vse pripravljajo, da ga sprejmejo. Medtem ko pet preudarnih devic ima olja za svoje svetilke, pa nespametnim svetilke ugašajo in medtem ko ga grejo iskat, pride ženin, začne se svadba in vrata stavbe se zapro. Nespametne device trkajo na vrata, a so prepozne. Gospod jim odgovori: Ne poznam vas. Ženin je Gospod, je pojasnil papež, in čas pričakovanja njegovega prihoda je čas, ki nam ga z usmiljenjem in potrpežljivostjo poklanja pred svojim zadnjim prihodom; je čas čuječnosti; čas, ko moramo imeti prižgane svetilke vere, upanja in ljubezni, ko moramo imeti srce odprto za dobroto, lepoto in resnico. »Kar se od nas zahteva je, da smo pripravljeni na srečanje z Jezusom: to pomeni, da znamo videti znamenja njegove prisotnosti, z molitvijo in zakramenti ohranjati vero živo, biti čuječni, da ne bi zaspali, da ne bi pozabili na Boga,« je zatrdil Frančišek. »Življenje zaspanih kristjanov je žalostno življenje, ni srečno življenje. Kristjan mora biti srečen

Prilika o talentih: Stavite na velike ideale! Ne bojte se sanjati na veliko!
Prilika o talentih (Mt 25,14-30) nam govori o odnosu med tem, kako smo uporabili od Boga prejete talente in njegovim ponovnim prihodom, ko nas bo vprašal, kako smo jih uporabili. Prilika govori o treh služabnikih, od katerih sta dva v času gospodarjeve odsotnosti prejete talente pomnožila, medtem ko je tretji prejeti talent zakopal in ga ob vrnitvi vrnil gospodarju. Gospodar prva dva nagradi, tretjega pa vrže ven v temo, ker je skril talent in se zaprl vase. »Kristjan, ki se zapre vase, ki skrije vse, kar mu je Gospod dal, ni kristjan; je kristjan, ki se ne zahvaljuje Bogu za vse, kar mu je dal,« je izpostavil papež Frančišek. Pojasnil je, da je čas pričakovanja Gospodove vrnitve čas delovanja, ko bi naj Božji darovi rodili sadove, ne za nas same, ampak zanj, za Cerkev, za druge; je čas, ko bi si naj vedno prizadevali za večanje dobrega na svetu. Še posebej danes je pomembno, da se ne zapiramo vase, da ne zakopljemo svoj talent, ampak se odpremo in smo solidarni, pozorni do drugega, je izpostavil papež. Pri tem se je posebej obrnil na mlade in spodbudil, naj ne zakopljejo talentov: »Stavite na velike ideale, na tiste ideale, ki širijo srce, na ideale služenja, ki bodo vaše talente naredili rodovitne. Življenje nam ni dano zato, da ga ljubosumno hranimo zase, ampak nam je dano zato, da ga podarjamo. Dragi mladi, imejte veliko dušo! Ne bojte se sanjati na veliko!«

Sodba ob koncu časov: Bog nas bo sodil po naši ljubezni
Frančišek je nato vernikom približal še tretjo priliko, kjer je opisan drugi Jezusov prihod, ko bo sodil vse ljudi, žive in mrtve (Mt 25,31-46). Evangelist Matej uporabi podobo pastirja, ki ločuje ovce od koz. Na desno so postavljeni tisti, ki so delovali po Božji volji, pomagali lačnemu, žejnemu, tujcu, golemu, bolnemu, jetniku, medtem ko so na levi tisti, ki niso pomagali bližnjemu. Bog nas bo sodil po naši ljubezni, po tem, kako smo ljubili svoje brate, predvsem najšibkejše in potrebne, je poudaril Frančišek. Res je, da smo že opravičeni, rešeni po milosti iz Božjega zastonjskega dejanja ljubezni. Sami namreč ne moremo storiti ničesar. »Vera je predvsem dar, ki smo ga prejeli. A da bi obrodili sadove, Božja milost vedno zahteva našo odprtost zanj, naš svobodni in konkretni odgovor. Kristus prihaja, da bi nam prinesel Božje usmiljenje, ki odrešuje. Od nas pa se zahteva, da se mu izročimo, da na dar njegove ljubezni odgovorimo z dobrim življenjem, sestavljenim iz dejanj, ki izhajajo iz vere in ljubezni,« je izpostavil papež Frančišek. Katehezo je sklenil z besedami, da nam poslednja sodba ne vliva strahu, ampak nas spodbuja, da bolje živimo sedanjost: »Bog nam z usmiljenjem in potrpežljivostjo daje ta čas, da bi se ga vsak dan učili prepoznavati v ubogih in majhnih, si prizadevali za dobro in bili čuječni v molitvi in ljubezni; da nas bo Gospod ob koncu našega bivanja in zgodovine lahko prepoznal kot dobre in zveste služabnike.«

Audio: RealAudioMP3




Delite





Kdo smo Urnik programov Piši nam Produkcija RV Povezave Drugi jeziki Sveti sedež Mesto Vatikan Papeževe bogoslužne slovesnosti
Vse vsebine na tej spletni strani so avtorsko zaščitene ©. Webmaster / Credits / Pravni pogoji / Obvestila