Domača stranRadio Vatikan
Radio Vatikan   
Drugi jeziki  

     Domača stran > Cerkev >  2013-06-08 17:09:58
A+ A- Natisni stran



Duhovne misli Benedikta XVI. za 10. nedeljo med letom



»Tukaj v otroški bolnišnici 'Giannina Gaslini' v Genovi zdravijo otroke. Kako ne bi tukaj pomislili na posebno ljubezen, ki jo je imel Jezus do otrok. Hoče, da so ob njem. Apostolom jih je predstavil kot zgled preproste ter velikodušne vere in nedolžnosti, ki ga morajo posnemati. S trdimi besedami je tudi opozorjal, da otrok ne bi zaničevali ali celo pohujšali. Jezusa je nadalje ganila vdova iz Naina, mama, ki je izgubila sina, sina edinca. Sveti evangelist Luka piše, da jo je Gospod potolažil in ji rekel: 'Ne jokaj!' (prim. Lk 7,14). Jezus tudi danes ponavlja tistemu, ki je žalosten, te tolažilne besede: 'Ne jokaj!'. On je solidaren z vsakim izmed nas in nas sprašuje, če hočemo biti njegovi učenci, ki bi pričevali o njegovi ljubezni vsakemu, ki se znajde v težavah.« »Ta evangelski odlomek razodene Jezusa kot pravega človeka in pravega Boga, saj je pokazal s tem, ko je obudil sina vdove iz Naina, da ima popolno oblast nad smrtjo.«

Papež Benedikt je v nedeljo 18. aprila 2010 mladim Maltežanom dejal: »Vsako osebno srečanje z Jezusom je neustavljiva izkušnja ljubezni. Pavel je najprej, kakor je sam priznal, 'zagrizeno preganjal Božjo Cerkev in jo skušal uničiti' (Gal 1,13). Toda sovraštvo in jezo, kot sta izraženi v teh besedah, je popolnoma počistila moč Kristusove ljubezni. Sveti Pavel je od takrat vse svoje življenje imel gorečo željo, da ponese oznanilo te ljubezni do skrajnih meja zemlje.«

Papež Benedikt XVI. je na začetku 4. kateheze o apostolu Pavlu, 10. septembra 2008, dejal: »Prejšnjo sredo sem govoril o velikem življenskem preobratu svetega Pavla po srečanju z vstalim Kristusom. Jezus je vstopil v njegovo življenje in ga spremenil iz preganjalca v apostola. To srečanje je tudi začetek njegovega poslanstva, saj Pavel ni več mogel živeti kot prej, ker je čutil, da mu je Gospod podelil nalogo oznanjati njegov evangelij in sicer kot apostol. Običajno imamo, kot vemo iz evangelijev, za apostole Dvanjastere ter s tem mislimo na tiste, ki so bili Jezusovi tovariši ter poslušalci njegovega nauka. Vendar se tudi Pavel čuti kot pravi apostol in zato se zdi prepričljivo, da se pavlinski pojem apostolata ne omejuje na skupino dvanajsterih. Seveda zna Pavel svoj primer jasno razločevati od primera tistih, 'ki so bili apostoli pred njim' (prim. Gal. 1,17). Njim priznava čisto posebno mesto v življenju Cerkve. Kakor vsi vemo, se tudi sv. Pavel sam pojmuje kot 'apostol' v dejanskem pomenu. Gotovo je, da nihče v začetnem obdobju krščanstva ni prepotoval toliko kilometrov po suhem in po vodi kot on in sicer z enim samim namenom, da bi oznanjal evangelij.«

»V današnjem odlomku iz Pisma Galačanom Pavel podaja pomembno poročilo o svojih srečanjih z nekaterimi od dvanajsterih: predvsem s Petrom, ki je bil izvoljen kot 'Kefa' – aramejsko - skala, na kateri je bila Cerkev zgrajena (prim. Gal 1,18); nato s Jakobom 'Gospodovim bratom' (prim. Gal 1,19), in z Janezom. Pavel se ne obotavlja priznati jih kot 'stebre' Cerkve. Posebno pomembno je srečanje s Kefom (Petrom) v Jeruzalemu. Pavel je ostal z njim petnajst dni, da 'bi se z njim posvetoval' (Gal 1,18), to se pravi, da bi se dal poučiti o zemeljskem življenju Vstalega, ki ga je na poti v Damask 'osvojil' in popolnoma spremenil njegovo življenje. Iz preganjalca Božje Cerkve je postal oznanjevalec tiste vere v križanega Mesija in Božjega Sina, ki jo je prej skušal uničiti (prim. Gal 1,23).

Audio: RealAudioMP3




Delite





Kdo smo Urnik programov Piši nam Produkcija RV Povezave Drugi jeziki Sveti sedež Mesto Vatikan Papeževe bogoslužne slovesnosti
Vse vsebine na tej spletni strani so avtorsko zaščitene ©. Webmaster / Credits / Pravni pogoji / Obvestila