Domača stranRadio Vatikan
Radio Vatikan   
Drugi jeziki  

     Domača stran > Cerkev >  2013-06-22 14:59:05
A+ A- Natisni stran



Frančišek ob 50-letnici izvolitve papeža Pavla VI.: Ljubezen do Kristusa, ljubezen do Cerkve, ljubezen do človeka



VATIKAN (sobota, 22. junij 2013, RV) – Okoli pet tisoč romarjev iz italijanske škofije Brescia je včeraj prispelo v Rim, da bi tako obeležili 50. obletnico izvolitve papeža Pavla VI. Škof v Bresci Luciano Monari je danes dopoldne v baziliki sv. Petra daroval mašo. Po evharističnem obhajanju je zbrane romarje nagovoril tudi papež Frančišek. Izpostavil je tri temeljne vidike, ki najbolje osvetljujejo Pavla VI.: ljubezen do Kristusa, ljubezen do Cerkve in ljubezen do človeka.

Pavel VI. je v težkih letih znal pričevati o veri v Jezusa Kristusa. Papež Frančišek je spomnil na njegov molitveni vzklik: 'Tebe potrebujemo, o Kristus!' »Jezus je bolj kot kdaj koli prej potreben današnjemu človeku, današnjemu svetu, kajti v puščavah sekulariziranih mest nam govori o Bogu, razodeva nam njegovo obličje,« je dejal papež Frančišek. Popolna ljubezen do Kristusa se kaže v celotnem Montinijevem življenju, tudi v izbiri imena Pavel, ki jo je takole pojasnil: Pavel je 'apostol, ki je najbolj ljubil Kristusa, ki je najbolj želel in si prizadeval za prinašanje Kristusovega evangelija vsem narodom, ki je zaradi Kristusove ljubezni daroval svoje življenje'. »Globoka ljubezen do Kristusa – ne zato, da bi se jo posedovalo, ampak zato, da bi se jo oznanjalo,« je dejal Frančišek. Pavel VI. je v Manili leta 1970 takole povedal: 'Kristus! On razodeva nevidnega Boga, je prvorojenec vsakega bitja, je temelj vsake stvari; On je učitelj človeštva, je Odrešenik; On je središče zgodovine in sveta; On je tisti, ki nas pozna in nas ljubi, On je tovariš in prijatelj našega življenja; On je človek trpljenja in upanja; je tisti, ki mora priti in ki mora nekega dne biti naš sodnik in večna polnost našega bivanja, naše sreče.'

Pavel VI. je svojo ljubezen do Cerkve izrazil že v svoji prvi okrožnici Ecclesiam suam. Živel je težko obdobje Cerkve po drugem vatikanskem koncilu. Ljubil je Cerkev in se zanjo žrtvoval brez vsakega zadržka. Sam je zapisal: 'Želim jo objeti, pozdraviti, ljubiti v vsakem bitju, ki jo sestavlja, v vsakem škofu in duhovniku, ki ji služi in jo vodi, v vsaki duši, ki jo živi in upodablja.' Po Frančiškovih besedah je to »srce pravega pastirja, pristnega kristjana, človeka, ki je zmožen ljubiti. Pavlu VI. je bilo zelo jasno, da je Cerkev Mati, ki prinaša Kristusa in vodi h Kristusu.« V apostolski spodbudi Evangelii nuntiandi je Pavel VI. zastavil tale vprašanja: 'Je Cerkev zares ukoreninjena v srcu sveta in obenem dovolj svobodna in neodvisna, da ga lahko preiskuje? Ali pričuje o lastni solidarnosti do ljudi in obenem do Boga? Je goreča v kontemplaciji in adoraciji in obenem goreča v misijonarskem, karitativnem delovanju? Je vedno bolj zavzeta v iskanju polne edinosti med kristjani?' Po Frančiškovih besedah so vse to vprašanja, namenjena tudi današnji Cerkvi, vsem nam; vsi nosimo odgovornost glede odgovorov in se moramo vprašati: Ali smo zares Cerkev, združena s Kristusom; Cerkev, ki gre ven in vsem oznanja Kristusa, tudi in predvsem na 'bivanjskih periferijah'; ali pa smo zaprti vase, v naše skupine, naše male cerkvice ali pa veliko Cerkev, Cerkev, ki je mati in nas spodbuja, da izstopimo iz sebe?

Papež Frančišek je osvetlil še tretji vidik: ljubezen do človeka. Tudi ta je namreč povezana s Kristusom: gre za isto strast Boga, ki nas spodbuja, da človeka srečamo, ga spoštujemo, priznamo in mu služimo. Pavel VI. je na zadnjem zasedanju drugega vatikanskega koncila povedal: 'Profani laični humanizem se je na koncu pojavil v svoji grozni velikosti in je v določenem smislu izzval koncil. Religija Boga, ki je postal človek, se je srečala z religijo človeka, ki se je naredil za boga. Kaj se je zgodilo? Spopad, bitka, izobčenje? Lahko bi, a ni se zgodilo nič od tega. Starodavna zgodba o Samarijanu je postala paradigma duhovnosti koncila. Preplavila ga je neizmerna naklonjenost. Odkritje človeških stisk. Priznajte mu vsaj to zaslugo, vi moderni humanisti, ki ste se odpovedali transcendence presežnih stvari, in prepoznali boste naš novi humanizem: tudi mi, ne bolj kot drugi, smo vzgojitelji človeka. […] Vse to doktrinalno bogastvo je obrnjeno v eno samo smer: služiti človeku. Človeku v vseh njegovih pogojih, v vseh njegovih nesrečah, v vseh njegovih stiskah. Cerkev se je razglasila za deklo človeštva.' Papež Frančišek je dodal, da je tudi danes tako: Cerkev nam daje luč na tem svetu, kjer je človek zanikan, kjer se raje hodi po poti gnosticizma, pelagianizma, kjer Bog ni postal meso ali kjer ni Boga. V današnjem času lahko povemo z besedami Pavla VI.: Cerkev je dekla človeštva, Cerkev veruje v Kristusa, ki je prišel v meso, in zato služi človeku, ljubi človeka, verjame v človeka, je še zatrdil papež Frančišek.

Audio: RealAudioMP3




Delite





Kdo smo Urnik programov Piši nam Produkcija RV Povezave Drugi jeziki Sveti sedež Mesto Vatikan Papeževe bogoslužne slovesnosti
Vse vsebine na tej spletni strani so avtorsko zaščitene ©. Webmaster / Credits / Pravni pogoji / Obvestila