Domača stranRadio Vatikan
Radio Vatikan   
Drugi jeziki  

     Domača stran > Cerkev >  2013-08-05 14:04:25
A+ A- Natisni stran



Kardinal Franc Rode na Svetih Višarjah: Razlog, da se srečamo na tem kraju so besede prof. Lamberta Ehrlicha, ki je tu uvidel posebno poslanstvo slovenskega naroda v tem delu Evrope



VIŠARJE (nedelja, 4. avgust 2013, RV) – »Letos mineva 25 let, odkar so se na pobudo msgr. Vinka Žaklja začela romanja treh Slovenij na Svete Višarje. Vsako leto pridejo sem Slovenci in Slovenke iz matične domovine, zamejstva in izseljenstva. Razlog, da se srečamo na tem kraju so besede, ki jih je pred osemdesetimi leti v svoji preroški viziji izrekel prof. Lambert Ehrlich, ko je na vrhu z Marijino cerkvijo, tukaj, uvidel posebno poslanstvo slovenskega naroda v tem delu Evrope.« Tako je začel homilijo med slovesno mašo kardinal dr. Franc Rode na Svetih Višarjah, kjer sta že 25. leto zapored pripravlila Rafaelova družba in Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov srečanje treh Slovenij: matične, zamejske in izseljenske.

Kardinal Franc Rode je v nadaljevanju homilije predstavil preroško vizijo prof Lamberta Ehricha z besedami: »Ehrlich je izhajal iz spoznanja, da samo vzpostavitev državne suverenosti, do katere ima slovenski narod pravico, lahko zagotovi nemoten razvoj naroda. Sicer pa ni izključeval možnosti, da se Slovenija na podlagi prostovoljne odločitve poveže tudi v kakšno širšo nadnacionalno zvezo. Vendar mora biti pri tem posebno previdna. Za Ehrlicha je bistvenega pomena vzpostavitev slovenske državne suverenosti. V obliki samostojne države ali v okviru kakšne konfederacije, to vprašanje pušča odprto. V tem okviru razmišlja o poslanstvu slovenskega naroda. Ehrlich je prepričan, da ima vsak narod na tem svetu svoje poslanstvo. Izraz tega prepričanja je pridiga na Višarjah poleti 1933: »Božja volja nam tukaj, na Svetih Višarjah razodeva, kaj je naloga Slovencev na zemlji, kjer živimo. Ob temeljih te svete gore se stikajo tri poglavitna evropska plemena. Njihovi valovi, prihajajoči od juga, severa in vzhoda, bi udarili skupaj prav tu. Romani, Germani, Slovani bi prav tukaj skušali riniti drug drugemu mejnike nazaj. A naši očetje so bili modrejši od vojskovodij in politikov. Namesto mejnika so (…) med tremi narodi postavili cerkev. To je edini mejnik v Evropi, ki narodov ne ločuje, ampak jih združuje. Danes je tak mejnik vsa naša domovina. Slovenija mora biti mejnik, ki druži in veže jug s severom in vzhod z zahodom. Sama pa ne sme biti ne eno ne drugo ne tretje. Ostati mora mejnik, ki druži, kakor Svete Višarje. To je Božja volja. To nalogo bo mogla Slovenija izpolnjevati samo v svobodi, ne pod gospodarjem z juga ali severa, vzhoda ali zahoda.«

»In naše poslanstvo v prostoru, kjer živimo? Ko je Ehrlich leta 1933 razmišljal o tem, je bil slovenski narod bistveno bolj zdrav, kakor je danes, volja do življenja je bila silnejša, trdnost družine večja, moralna načela jasna in splošno sprejeta, poštenost globlje ukoreninjena. Narod je bil mlad, junaško uprt v prihodnost, z zaupanjem in vero v srcu, duhovno enoten. O zgodovinskem poslanstvu takega naroda je bilo lahko sanjati. Kaj pa danes?«

Kaj je narobe? Kje je vzrok za današnji težki trenutek, ki ga preživlja Slovenija?
»Tu je seveda gospodarska kriza, ki je prizadela tudi druge narode. A globlji vzrok je v krizi moralnih vrednot: V nezrelem, neodgovornem pojmovanju spolnosti kot uživanje brez obveznosti, kar se naposled izkaže kot nesrečno in moreče; je v cinizmu in vulgarnosti, ki se izraža v vedenju mnogih; je v jedkosti in napadalnosti v naših medsebojnih odnosih; je v nenehnem sumničenju in obtoževanju ideoloških nasprotnikov; je v politizaciji pravosodnega sistema, je v partijski odvisnosti vodilnih medijev, je v srcih polnih sovraštva in hudobije. Dokler si ne bomo resno zastavili vprašanja o vlogi moralnih vrednot v družbi, ne bomo izšli iz krize in ne bomo sposobni vzpostaviti prave demokracije. Diktatura lahko shaja brez vrednot, demokracija ne. Ta se hrani in živi od trdnih etičnih načel. Toda od kod naj jih dobiva? Sama po sebi jih namreč ne proizvaja. Tu imajo nenadomestljivo vlogo ustanove kot so družina, šola, Cerkev, druge ustanove civilne družbe. V interesu države je, da jih podpira in z njimi sodeluje. Ta potrebuje stalni dotok novih duhovnih energij. Vernik ve, kje je vir teh energij, v Njem, ki je začetek in cilj, alfa in omega našega bivanja. Kot pravi Sveto pismo: 'Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo njeni zidarji, če Gospod ne varuje mesta, ga zaman čuvajo stražarji' (Ps 125,1). Brez te pomoči od zgoraj se sproži proces razpadanja in narod zapade v apatijo. Življenje izgubi smisel in lepoto, razrastejo pa se sebičnost, škodoželjnost, laž in prevarantstvo. Smo se kot narod in država sposobni soočiti s tem vprašanjem? Samo resen odgovor nanje lahko utrdi temelje naše države.«

»Vendar država ni najvišja vrednota. Klic vesti, notranji glas, ki je Božji glas v človeku, je nad državo. »Bogu se je treba bolj pokoravati kot ljudem« (Apd 5,29). Države ne smem ubogati, če zahteva nekaj, kar je proti moji vesti, proti moralnim načelom. So namreč področja, kjer država nima pristojnosti: področje vesti, svetost življenja, ustroj družine, svoboda vere, delovanje Cerkve, itd. Tu se neha oblast države. Če prekorači to mejo, se postavi na mesto verske oblasti, uzurpira Božjo oblast. Kristjan in vsak svoboden človek mora kljubovati takim pretenzijam in se upreti totalitarnim težnjam države. S tem, ko brani svobodo vesti, brani demokracijo; ko prepreči državi, da bi prestopila svoje meje, brani svobodo.«

Kakšno je naše poslanstvo v družini narodov, ki smo njen član od leta 2004?
»Tu ne gre izgubljati veliko besed, saj so stvari samoumevne: vzpostaviti z njimi lepe sosedske odnose, izmenjavati materialne in kulturne dobrine, pospeševati medsebojno prijateljstvo, razumevanje in sodelovanje. Bolj zahtevno je vprašanje, kakšno lastno podobo jim postavimo na ogled, kaj jim lahko nudimo kot duhovno bogastvo, v smislu Ehrlichove vizije slovenstva.

Pomembno je, da našim sosedom podamo podobo poštenega, resnega, delavnega naroda, ki preprosto, v miru in brez velikega hrupa živi svojo slovansko in evropsko istovetnost. Podobo naroda, ki je v trdi zgodovinski borbi dokazal dosti življenjske odpornosti in obstal v nelahkih okoliščinah, medtem pa še v potu svojega obraza in brez večjih gmotnih sredstev gradil in ustvarjal samobitno kulturo, ki je nanjo lahko ponosen. Podobo naroda, ki sicer nima slavne zgodovine kraljev in vojskovodij s sijajnimi zmagami, pa ima toliko modrosti, da je srečen v svoji izvirni istovetnosti. Podoba naroda, ki se zaveda zapletenosti bivanja in ga zlo, ki se je nagrmadilo v zgodovini, ne obremenjuje s sovraštvom, ker odpušča sebi in drugim in jim ponuja roko sprave. Podobo naroda, ki mu njegova majhnost ni pretveza za jalovo tarnanje, ampak spodbuda za priznanje in uveljavitev vsakega talenta v narodu, vedoč, da je edina usodna majhnost, moralna pritlikavost, ki se kaže v brezdelju, poniglavosti in paktiranju z zlom. Podobo naroda, ki hoče biti olikan in plemenit in zavrača vsako prostaštvo in cinizem. Podobo naroda, ki verjame v svojo prihodnost, a ve, da se ta pripravlja danes.

Kot narod, ki ga je oblikovala krščanska kultura, pa lahko nudimo tudi zgled Cerkve, ki preprosto in v veselju živi po evangeliju Jezusa Kristusa, v pravilnem razmerju do zemeljskih dobrin, v zavesti, da življenje ni v obilnem premoženju in da je bogat tisti, ki je bogat pred Bogom, kot pravi današnji evangelij (prim. Lk 12,13-21). Gospodarski zlom mariborske škofije z vsemi svojimi posledicami nas opominja, kako nujno je, da upoštevamo evangeljska načela glede bogastva. Ta načela veljajo za vsakega kristjana osebno, kot za Cerkev v celoti, kakor nas opozarja papež Frančišek. Amen.«

Pred sveto mašo so udeleženci srečanja prisluhnili predavanju prof. Tomaža Simčiča z naslovom Slovenstvo, krščanstvo, demokracija: včeraj – danes – jutri. Celotni homiliji in predavanju lahko prisluhnete na spletni strani Radia Vatikan Slovenščina.

Audio prispevka: RealAudioMP3

Audio homilije kardinala Franca Rodeta: RealAudioMP3

Audio predavanja prof. Tomaža Simčiča: RealAudioMP3


Celotna homilija kardinala Franca Rodeta
Letos mineva 25 let, odkar so se na pobudo msgr. Vinka Žaklja začela romanja treh Slovenij na Svete Višarje. Vsako leto pridejo sem Slovenci in Slovenke iz matične domovine, zamejstva in izseljenstva. Razlog, da se srečamo na tem kraju so besede, ki jih je pred osemdesetimi leti v svoji preroški viziji izrekel prof. Lambert Ehrlich, ko je na vrhu z Marijino cerkvijo, tukaj uvidel posebno poslanstvo slovenskega naroda v tem delu Evrope.

Ehrlich je izhajal iz spoznanja, da samo vzpostavitev državne suverenosti, do katere ima slovenski narod pravico, lahko zagotovi nemoten razvoj naroda. Sicer pa ni izključeval možnosti, da se Slovenija na podlagi prostovoljne odločitve poveže tudi v kakšno širšo nadnacionalno zvezo. Vendar mora biti pri tem posebno previdna. Ehrlich ima močne zadržke do pravoslavnega vzhoda (tedaj je na pobudo Srbske pravoslavne Cerkve potekala gonja proti konkordatu s Svetim sedežem), do velesrbske hegemonije v Jugoslaviji, ki je poglobila prepad med Srbi in Hrvati do smrtnega sovraštva; do ruskega varuštva posebno po oktobrski revoluciji; do nemškega vpliva, ki za Erlicha predstavlja največjo nevarnost; končno tudi do Dunaja, ki ga bremeni zgodovina protislovanskega hegemonizma. Za Ehrlicha je bistvenega pomena vzpostavitev slovenske državne suverenosti. V obliki samostojne države ali v okviru kakšne konfederacije, to vprašanje pušča odprto.

V tem okviru razmišlja o poslanstvu slovenskega naroda. Ehrlich je prepričan, da ima vsak narod na tem svetu svoje poslanstvo. V tem ni posebno izviren, saj je ideja močno navzoča v nemški filozofiji 19. stoletja, zelo živa pa je tudi v zavesti ruskega in drugih slovanskih narodov. Izraz tega prepričanja je pridiga na Višarjah poleti 1933: »Božja volja nam tukaj, na Svetih Višarjah razodeva, kaj je naloga Slovencev na zemlji, kjer živimo. Ob temeljih te svete gore se stikajo tri poglavitna evropska plemena. Njihovi valovi, prihajajoči od juga, severa in vzhoda, bi udarili skupaj prav tu. Romani, Germani, Slovani bi prav tukaj skušali riniti drug drugemu mejnike nazaj. A naši očetje so bili modrejši od vojskovodij in politikov. Namesto mejnika so (…) med tremi narodi postavili cerkev. To je edini mejnik v Evropi, ki narodov ne ločuje, ampak jih združuje. Danes je tak mejnik vsa naša domovina. Slovenija mora biti mejnik, ki druži in veže jug s severom in vzhod z zahodom. Sama pa ne sme biti ne eno ne drugo ne tretje. Ostati mora mejnik, ki druži, kakor Svete Višarje. To je Božja volja. To nalogo bo mogla Slovenija izpolnjevati samo v svobodi, ne pod gospodarjem z juga ali severa, vzhoda ali zahoda. » (Navaja Bojan Godeša, Ehrlichov simpozij v Rimu, str. 293).

Ob Ehrlichovi viziji slovenske državnosti in ob nalogah, ki nam jih, po njegovem, narekuje umestitev v določen prostor, razmišljajmo kot kristjani o lastni državi in o eventualnem poslanstvu našega naroda.

Prvo se nam je zgodilo pred 22 leti v okoliščinah in na način, ki jih Ehrlich ni mogel predvideti. Nedvomno bi slovensko samostojnost navdušeno pozdravil. Splet političnih dejavnikov je to omogočil in mi smo izkoristili ta zgodovinski trenutek. Zadevo smo izvedli premišljeno, modro in elegantno.

In naše poslanstvo v prostoru, kjer živimo? Ko je Ehrlich leta 1933 razmišljal o tem, je bil slovenski narod bistveno bolj zdrav, kakor je danes, volja do življenja je bila silnejša, trdnost družine večja, moralna načela jasna in splošno sprejeta, poštenost globlje ukoreninjena. Narod je bil mlad, junaško uprt v prihodnost, z zaupanjem in vero v srcu, duhovno enoten. O zgodovinskem poslanstvu takega naroda je bilo lahko sanjati. Kaj pa danes?

Pred desetimi leti se je na Bledu mudila skupina filmskih ustvarjavcev iz Mongolije. Bilo je čudovito, pripoveduje eden od njih. Sedeli smo na gradu in gledali na lesketajočo se gladino jezera daleč spodaj pod nami. Neka žena se je ob veličastnem pogledu na jezero, otok, cerkev in Alpe v ozadju domislila mongolskega pregovora, ki pravi, da je vsakomur le nekajkrat v življenju dano piti iz zlatega keliha. »Tale je eden takih trenutkov v tej prekrasni deželi.« Za trenutek se je zamislila, nato pa vprašala: »Zakaj je torej tukaj tako visok odstotek samomorov? Kaj je narobe?« (Michael Benson, Sobotna priloga, 19.07.2003).

Kaj je narobe? Kje je vzrok za današnji težki trenutek, ki ga preživlja Slovenija?
Tu je seveda gospodarska kriza, ki je prizadela tudi druge narode. A globlji vzrok je v krizi moralnih vrednot: V nezrelem, neodgovornem pojmovanju spolnosti kot uživanje brez obveznosti in brez posledic, kar se naposled izkaže kot nesrečno in moreče; je v cinizmu in vulgarnosti, ki se izraža v vedenju mnogih; je v jedkosti in napadalnosti v naših medsebojnih odnosih; je v nenehnem sumničenju in obtoževanju ideoloških nasprotnikov; je v politizaciji pravosodnega sistema, je v partijski odvisnosti vodilnih medijev, je v srcih polnih sovraštva in hudobije. Dokler si ne bomo resno zastavili vprašanja o vlogi moralnih vrednot v družbi, ne bomo izšli iz krize in ne bomo sposobni vzpostaviti prave demokracije. Diktatura lahko shaja brez vrednot, demokracija ne. Ta se hrani in živi od trdnih etičnih načel. Toda od kod naj jih dobiva? Sama po sebi jih namreč ne proizvaja. Tu imajo nenadomestljivo vlogo ustanove kot so družina, šola, Cerkev, razne ustanove civilne družbe. V interesu države je, da jih podpira in z njimi sodeluje. Ta potrebuje stalni dotok novih duhovnih energij. Vernik ve, kje je vir teh energij, v Njem, ki je začetek in cilj, alfa in omega našega bivanja. Kot pravi Sveto pismo: »Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo njeni zidarji, če Gospod ne varuje mesta, ga zaman čuvajo stražarji« (Ps 125,1). Brez te pomoči od zgoraj se sproži proces razpadanja in narod zapade v apatijo. Življenje izgubi smisel in lepoto, razrastejo pa se sebičnost, škodoželjnost, laž in prevarantstvo. Smo se kot narod in država sposobni soočiti s tem vprašanjem? Samo resen odgovor nanje lahko utrdi temelje naše države.

Lastna država pomeni polnoletnost in zrelost naroda, sredstvo, prek katerega se narod uresničuje kot subjekt zgodovine, ustvarja zgodovino, in izgovarja pred drugimi narodi njemu lastno besedo. Ehrlich bi dejal: izpolnjuje nalogo, ki mu jo je Bog določil. To, kar je v tem trenutku najbolj nujno, je trdna volja biti država, spoštovati državo, se obnašati kot država. Razvijati državniški čut v tem smislu, da v državi ne vidimo samo ustanove, ki pospešuje zdravo gospodarstvo in ustvarja blagostanje, skrbi za red in mir, promovira solidarnost in ščiti narodno kulturo, ampak tudi politično tvorbo z atributi prava in oblasti s svojimi osnovnimi ustanovami in prepoznavnimi simboli, tako da jo narod dojema kot najbolj pristen izraz samega sebe in hkrati kot nekaj, kar zbuja spoštovanje, privrženost, ljubezen. Pred ljudstvom mora imeti država sij svečanosti, neko majestas kot odsev Božjega veličastva, kot tuzemski delež pri Božjem veličastvu. Če to manjka, je država zgolj policijska ustanova, ali kraj sebičnih interesov določenih skupin ali posameznikov. Kot pravi sv. Avguštin: »Remota itaque iustitia quid sunt imperia nisi magna latrocinia« (Brez pravičnosti, kaj so države, če ne velika lopovščina)..
Vendar država ni najvišja vrednota. Klic vesti, notranji glas, ki je Božji glas v človeku, je nad državo. »Bogu se je treba bolj pokoravati kot ljudem« (Apd 5,29). Države ne smem ubogati, če zahteva nekaj, kar je proti moji vesti, proti moralnim načelom. So namreč področja, kjer država nima pristojnosti: področje vesti, svetost življenja, ustroj družine, svoboda vere, delovanje Cerkve, pravice staršev do vzgoje otrok v skladu z njihovim verskim prepričanjem. Tu se neha oblast države. Če prekorači to mejo, se postavi na mesto verske oblasti, uzurpira Božjo oblast. Kristjan in vsak svoboden človek mora kljubovati takim pretenzijam in se upreti totalitarnim težnjam države. S tem, ko brani svobodo vesti, brani demokracijo; ko prepreči državi, da bi prestopila svoje meje, brani svobodo.

Po teh razmišljanjih o državi in našem odnosu do nje, posvetimo še nekaj trenutkov Ehrlichovi zamisli o posebnem poslanstvu slovenskega naroda med našimi romanskimi, germanskimi in slovanskimi sosedi.

Od tistega davnega poletja 1933, ko je Erlich razkril svoj načrt o slovenskem nacionalnem cilju, se je položaj v Evropi močno spremenil. In to na bolje, kar ni pogosto v zgodovini. Velike ideologije, ki so temeljile na narodnem ali razrednem sovraštvu, so druga za drugo propadle. Bridke izkušnje trpljenja, ki so ga evropski narodi prizadeli drug drugemu, so jih končno streznile in privedle do spoznanja, da se morajo zbližati in med seboj sodelovati. Tako je v različnih časovnih etapah postopno nastala Evropska unija. Vsaj za našo celino se je uresničila Prešernova napoved, da »koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan, … ne vrag, le sosed bo mejak.«

Kakšno je naše poslanstvo v družini narodov, ki smo njen član od leta 2004?
Tu ne gre izgubljati veliko besed, saj so stvari samoumevne: vzpostaviti z njimi lepe sosedske odnose, izmenjavati materialne in kulturne dobrine, pospeševati medsebojno prijateljstvo, razumevanje in sodelovanje. Bolj zahtevno je vprašanje, kakšno lastno podobo jim postavimo na ogled, kaj jim lahko nudimo kot duhovno bogastvo, v smislu Ehrlichove vizije slovenstva.

Pomembno je, da našim sosedom podamo podobo poštenega, resnega, delavnega naroda, ki preprosto, v miru in brez velikega hrupa živi svojo slovansko in evropsko istovetnost. Podobo naroda, ki je v trdi zgodovinski borbi dokazal dosti življenjske odpornosti in obstal v nelahkih okoliščinah, medtem pa še v potu svojega obraza in brez večjih gmotnih sredstev gradil in ustvarjal samobitno kulturo, ki je nanjo lahko ponosen. Podobo naroda, ki sicer nima slavne zgodovine kraljev in vojskovodij s sijajnimi zmagami, pa ima toliko modrosti, da je srečen v svoji izvirni istovetnosti. Podoba naroda, ki se zaveda zapletenosti bivanja in ga zlo, ki se je nagrmadilo v zgodovini, ne obremenjuje s sovraštvom, ker odpušča sebi in drugim in jim ponuja roko sprave. Podobo naroda, ki mu njegova majhnost ni pretveza za jalovo tarnanje, ampak spodbuda za priznanje in uveljavitev vsakega talenta v narodu, vedoč, da je edina usodna majhnost, moralna pritlikavost, ki se kaže v brezdelju, poniglavosti in paktiranju z zlom. Podobo naroda, ki hoče biti olikan in plemenit in zavrača vsako prostaštvo in cinizem. Podobo naroda, ki verjame v svojo prihodnost, a ve, da se ta pripravlja že danes.

Kot narod, ki ga je oblikovala krščanska kultura, pa moramo dajati tudi zgled Cerkve, ki preprosto in v veselju živi po evangeliju Jezusa Kristusa, v pravilnem razmerju do zemeljskih dobrin, v zavesti, da življenje ni v obilnem premoženju in da je bogat tisti, ki je bogat pred Bogom, kot pravi današnji evangelij (prim. Lk 12,13-21).

Gospodarski zlom mariborske škofije z vsemi svojimi posledicami nas opominja, kako nujno je, da upoštevamo evangeljska načela glede bogastva. Ta načela veljajo za vsakega kristjana osebno, kot za Cerkev v celoti, kakor nas opozarja papež Frančišek. Amen.



Prof. Tomaž Simčič
SLOVENSTVO, KRŠČANSTVO, DEMOKRACIJA – VČERAJ, DANES, JUTRI

Dragi prijatelji, naslov tega mojega nagovora je navdihnil spomin na sedemdeseta in osemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je bila med slovenskimi, recimo tako, krščansko in demokratično usmerjenimi kulturniki in politiki v Italiji navada, da so v svoje priložnostne ali tudi programske nagovore redno, kot nekakšen Katonov ceterum censeo, vključevali triado: »slovenstvo – krščanstvo – demokracija.« Ta triada je bila popularna tudi v zdomstvu. Spominjam se, kako so leta 1987, med tržaškim obiskom slovenske politične emigracije v Argentini, okoliščine nanesle, da sem moral na neki prireditvi improvizirati priložnostni govor. Spomnil sem se na naše tržaške prireditve in izpeljal misel, da nas demokratične Slovence tostran in onstran oceana kajpak povezujejo tri vrednote: slovenstvo, krščanstvo in demokracija. Občinstvo je bilo navdušeno, pa tudi jaz sem prišel do zaključka, da bi boljše ne bil mogel povedati.

Minila so desetletja, a še danes v prej omenjenih miljejih, katerim se je med tem časom pridružila tudi matična Slovenija, na proslavah ali prireditvah pogosto odmeva beseda o slovenstvu, krščanstvu in demokraciji. Pa vendar je – tako se mi vsaj zdi – med nekdanjim in današnjim navajanjem omenjene triade neka razlika. In katera je ta razlika? Ta, da ko sem kot mlad fant denimo na Prešernovi proslavi v Donizettijevi ulici v Trstu ali na študijskih dnevih Draga ali na spominski prireditvi v Katoliškem domu v Gorici ali tudi v Slovenskem domu v Buenos Airesu slišal slavnostnega govornika, kako je zagotavljal, da »smo pa mi zvesti slovenstvu, krščanstvu in demokraciji«, sem natanko vedel, kaj je hotel povedati. Danes pa – vsaj meni – ta razvidnost nekako uhaja. Ko namreč slišim izgovoriti te besede, jih moram glede na okvir, v katerem so izrečene, natanko premisliti, preden izključim možnost, da pa ne gre morebiti za navadno frazo, za izgovarjanje sicer visoko donečih, a vsebinsko meglenih besed.

Od kod nekdanja razvidnost, tako drugačna od današnje ne-razvidnosti? Upam si trditi, da od tod, da je naše nekdanje sklicevanje na »slovenstvo – krščanstvo – demokracijo« imelo neko stvarno, otipljivo vsebino, ki je današnje nima. Te besede so namreč nekoč ob svojem splošnem pomenu vsebovale neko sicer implicitno, a povsem razvidno akcijsko vsebino. Kazale so, po domače povedano, na nasprotnika. Tako je poudarjanje slovenstva pri nas pomenilo v prvi vrsti boj proti italijanskemu šovinizmu in italijanski državni strukturi, ki nam je odrekala narodne in jezikovne pravice, poudarjanje krščanstva je pomenilo zavračanje dialektičnega materializma (»brezbožni komunizem«, se je reklo takrat), poudarjanje demokracije pa odklanjanje totalitarnega komunističnega režima v Jugoslaviji. Ko smo torej pred tridesetimi leti ponavljali, da so naše vrednote »slovenstvo, krščanstvo in demokracija«, smo tako mi kot tisti, ki so nemara mislili drugače od nas, točno vedeli, kaj te besede pomenijo. Ko sem na primer v Buenos Airesu na omenjeni prireditvi omenil demokracijo, prav gotovo nikomur od poslušalcev ni prišla na misel t.i. realsocialistična »ljudska demokracija«. Hočem reči, da se je nekoč točno vedelo, kateri družbeno-politični sistem zagovarja, katerega pa odklanja, kdor je uporabljal triado »slovenstvo, krščanstvo, demokracija«. S tem še ne trdim, da je bil smisel omenjenih besed zgolj negativen. Navedeni primeri pa so nadaljnji dokaz, da so vrednote večkrat učinkovitejše v tem, kar zanikajo, kot v tem, kar afirmirajo. Mar ni bilo tudi v Sloveniji za časa Jugoslavije poudarjanje slovenstva v veliki meri izraz nezadovoljstva z jugoslovanskim unitarizmom, ali ni bil verski razcvet, značilen za določeno povojno obdobje, tudi izraz tihega odpora do marksističnega enoumja?

Zato najbrž nisem daleč od resnice, če rečem, da gre samorazumevanje »slovenstva, krščanstva in demokracije« v še ne tako daljni preteklosti razumeti kot odgovor na izvajanje določenega pritiska, kot poskus, da bi se osvobodili prisilnega jopiča, ki so nam ga nadevali narodni in ideološki nasprotniki. Sleherni pritisk – naj bo le-ta narodni, ideološki ali politični – pa izzove občutek ogroženosti in v napadenega spodbudi k samoobrambi. Tu pa ne gre le za zadnjih petdeset let! Desetletja in desetletja – pravzaprav od narodnega preporoda dalje – smo tako v osrednji Sloveniji kot na njenih obrobjih slovenstvo doživljali predvsem kot samoobrambni refleks, desetletja in desetletja, morda celo kar nekaj stoletij smo svoje krščanstvo oz. katolištvo oblikovali kot odgovor na sekularizacijo, in skoraj petdeset let po 2. svetovni vojni smo demokracijo pojmovali predvsem kot zavračanje enostrankarske diktature. Z nogometno metaforo: okoliščine so nas naredile mojstre obrambne igre. V italijanskem nogometnem žargonu bi se reklo, da smo blesteli v »catenacciu« (izraz označuje izrazito obrambno igro z občasnimi protinapadi). Tudi s »catenacciom« je sicer mogoče kdaj pa kdaj zmagati, toda na splošno se k njemu zatekajo ekipe, ki so ali se čutijo pred nasprotnikom šibkejše. Dopustijo namreč, da jim tempo diktira nasprotnik. Reagirajo na njegove pobude. V tem smislu smemo reči, da so »reakcionarne«. V preteklosti smo bili slovenski kristjani »reakcionarji« kar v dvojnem pomenu, v ideološkem, pa tudi v narodnem. Kdor pozna zgodovino slovenske narodne prebuje v 19. stoletju, namreč ve, da so nas narodi, ki so se imeli za "napredne", Nemci, Italijani, zlasti v obmejnih, narodno-mešanih krajih, obravnavali kot klerikalne starokopitneže, obskurantiste, papiste, sovražnike napredka in omike enostavno zato, ker nas je nemško in italijansko liberalno meščanstvo ogrožalo, Cerkev pa branila. Vsilili so nam nepošteno igro, ki je raznarodovanje prikrivala z ideologijo.

Toda poglejmo drugo stran medalje! Prav zaradi tega, ker je bila igra, ki nam je bila vsiljena, nepoštena, poštenim in moralno zdravim rojakom, tako katoličanom kot svobodomislecem, ni bilo težko razumeti, kateri je bil pravi odgovor nanjo. Upor proti krivici utegne upornika obdariti z dodatnim poletom in energijo. Zato so se leta 1848 slovenski svobodomiselni narodnjaki nekako samoumevno zoperstavili nemškemu potujčevalnemu liberalizmu, pa čeprav so si s tem nakopali s strani Nemčurjev očitek »reakcionarnosti«. In prav tako tržaškim narodnjakom svobodomiselne usmeritve konec 19. stoletja ni bilo mar, da jih je italijanski nacionalni liberalizem zmerjal s »klerikalci«, in to samo zato, ker je krajevna škofija dosledno zagotavljala slovensko dušno oskrbo tudi v mestnem središču. Kako je bila šele samoumevna izbira za zavedne primorske Slovence v prvi polovici 20. stoletja, ko je fašizem raznarodovanje povzdignil v uradno državno politiko! Kot tudi v času komunistične diktature za iskrene demokrate ni moglo biti dvoma, da njihovo mesto ni na strani preganjalcev, ampak na strani preganjancev. In kot je pod fašizmom narodno zatiranje v primorskih Slovencih vzbudilo duha vztrajanja in borbenosti, tako preganjanje vernikov pod komunizmom vere in Cerkve ni uničilo ali ošibilo, ampak jo nasprotno utrdilo. In ista moralna gotovost in zavest, da si na strani pravice in resnice, je tista, ki je na primer demokratičnim Slovencem v zamejstvu po vojni dala moč, da so kljub temu da so bili v okviru slovenske narodne skupnosti v številčnem pogledu manjšina in povsem odrinjeni od »egiptovskih loncev mesa« (da si izposodim Jančarjevo metaforo), ustvarili svojo strukturo, svoj tisk, svoja društva, svojo kulturo, skratka – in to je še posebej zanimivo ter marsikaj pove -, nič bistveno manj od tega, kar imajo danes, ko tudi oni segajo po omenjenih loncih.

Čeprav ali pa morda prav zato ker so se torej omenjene tri vrednote vzpostavljale – ne rečem v celoti, v veliki meri pa gotovo – ob svojem zanikanju, je bil njihov pomen nadvse jasen, doživet in življenjski. Istega pa v sedanjem času ne moremo trditi z enako gotovostjo.

Poglejmo namreč! Prišlo je leto 1989, padel je Berlinski zid, padel je komunizem in s komunizmom večstoletna iluzija o nezadržnem napredovanju človeštva v smeri pravične in srečne družbe. Slovenija je – nepričakovano in v nenavadno hitrem času - postala demokratična, samostojna in suverena država. Dobro desetletje kasneje je vstopila v Evropsko unijo in druge evro-atlantske povezave. Uradnega ateizma je bilo konec. Cerkev je zadihala, obnovila nekatere svoje nekdanje ustanove in institucije, zdelo se je, da se bo njena pot nadaljevala tam, kjer je bila pred več kot 50 leti nasilno prekinjena. Tisk je postal svoboden, o preteklosti, in to tudi o najbolj kočljivih temah, je postalo mogoče javno razpravljati, do tedaj zamolčani segmenti politične emigracije so bili vsaj deloma priznani itd. Pa tudi Slovencem v zamejstvu so se začela »vremena jasniti«. Republika Italija je leta 2001 sprejela zakon o zaščiti slovenske manjšine, prvič je bil uradno priznan obstoj Slovencev v Videmski pokrajini. V italijanski javnosti se je izjemno povečalo zanimanje za slovenščino, mnogi italijanski starši so začeli vpisovati otroke v slovenske šole. Tržaški italijanski dnevnik, nekoč trdnjava iredentizma in nacionalizma, je začel redno spremljati dogajanje v slovenski kulturi in politiki. Naš tržaški pisatelj Boris Pahor je doživel priznanje največjih italijanskih dnevnih časopisov. Tudi na avstrijskem Koroškem so se pokazali znaki medetnične otoplitve, toni so se začeli umirjati, povečalo se je zanimanje za slovenski jezik. In tako dalje. Navajam gola dejstva, pri čemer ne trdim, da so se vsa odprta vprašanja rešila po pravici in resnici, in niti da je v teh nekaj stavkih opisani razvoj brez senc in stranpoti. Izpostavljam zgolj ugotovitev, da se je splošni duhovni, pa tudi geopolitični okvir, sredi katerega živimo, v zadnjih dvajsetih letih dobesedno obrnil na glavo. Preobrat lepo ponazarjajo besede, ki jih je nekdo izrekel v prijateljski družbi med avtomobilsko vožnjo na neki državni cesti nekje ob italijansko-slovenski meji, ko je ob smerokazu z napisom Venezia zagledal tudi napis Benetke: »Jim nismo več nevarni!« Če pa je to res, se moramo vprašati, ali je prej omenjena obrambna igra še učinkovita. Kaj pa, če spremenjene razmere terjajo drugo, odprtejšo?

Morda si kdo od vas, ko me zdaj posluša, sam pri sebi misli: »Tale je pa naiven. Še vedno nam strežejo po življenju, le način se je spremenil.« Seveda, tudi v tej ugotovitvi je nekaj resnice. Toda objektivna primerjava današnjih narodnih in idejnih razmer s tistimi izpred tridesetih let, nam pokaže, da so spremembe neizpodbitne in da se ne moremo vesti, kot da se ni nič zgodilo. Kdo drug si ob misli na položaj v Sloveniji nemara misli: »Tale pa ne bere časopisov!« Lagal bi, če bi trdil, da me dnevna politična kronika posebno navdušuje. Da se je pa v zadnjih mesecih položaj na Slovenskem dramatično zaostril, sem kljub temu zaznal. Opazil sem tudi, da v Rossinijevskem crescendu, ki se ob sedanji hudi gospodarski krizi še dodatno stopnjuje, kar vrsta uglednih komentatorjev stanje v Republiki Sloveniji opisuje, kot da je tik pred tem, da se vrne nazaj »v čas pred plebiscitom in osamosvojitvijo« (I. J. Štuhec, Vstajništvo ali civilna družba po slovensko, Slovenski čas, julij 2013, 39, str. 1.) da, nazaj v realni socializem. Tudi v tem primeru ne tajim, da utegne biti marsikatera ocena omenjenih analitikov utemeljena. Mislim pa, da bi naredili napako, če bi se pod vtisom dnevnega dogajanja znova odločili za »catenaccio« in se iz obnovljenega občutka ogrožene trdnjave, ki je pogojeval pretekla desetletja in stoletja našega bivanja, ponovno postavili v obrambno držo in bi »slovenstvo, krščanstvo in demokracijo« spet začeli živeti proti temu, kar te vrednote zanikajo, namesto v prid temu, kar afirmirajo. Verjamem namreč, da kljub nasprotnemu videzu poti v preteklost ni, da ima slovenstvo bodočnost le v svobodni, odprti in demokratični družbi v sodelovanju z drugimi evropskimi narodi in da se »vrednostni svet Titove Jugoslavije«, kot sedanje skomine dela slovenske družbe po povratku v preteklost imenujejo že omenjeni analitiki, vendarle ne more več uveljaviti, in to tudi če bi si en del slovenske družbe to še tako želel.

Ostaja pa dejstvo, da je igrati v obrambi lažje in varneje kot na sredini igrišča ali v napadu. V neki prijateljski družbi je nekdo navajal slovenskega politika na Koroškem, ki je baje slabe volje, kadarkoli je slovenski manjšini priznana kaka nova pravica, češ da to slabi njen kljubovalni duh in s tem njeno odpornost. Podobno bi utegnil kdo ugotoviti, da so bile v Sloveniji pod komunizmom cerkve bolj polne kot danes v demokraciji. Toda s paradoksi ne pridemo daleč. Ko Julijan Odpadnik v istoimenskem romanu Dimitrija Merežkovskega preganja kristjane, češ da jim s tem pomaga v nebesa, si z njihove strani kajpak ne pridobi kake posebne naklonjenosti. Zato mirno rečem, da so časi narodne in ideološke otoplitve z vsemi svojimi napakami vendarle boljši od časov narodnega in ideološkega preganjanja. Res pa je, da so zahtevnejši. Zakaj? Ker so bolj kompleksni, ker so manj enoznačni. V bipolarnem svetu, kakršen je v glavnem prevladoval do leta 1989, je bila izbira enostavna, v današnjem multipolarnem ne več. Kaj na primer pomeni danes »biti za demokracijo«, namreč večstrankarsko, pluralistično demokracijo? Je kdo sploh proti njej? Kakšen smisel ima torej poudarjati nekaj, s čimer se vsi – vsaj deklarativno – strinjajo? In kaj v kontekstu triade, ki je predmet naše obravnave, pomeni na primer beseda »krščanstvo«? V tem primeru kajpak ne gre za versko prepričanje ali za pripadnost neki cerkveni organizaciji. Pa saj tega pomena beseda v tem kontekstu ni imela niti pred 30 leti! Toda za kaj potemtakem gre? Ali obstaja nek »krščanski« ali »katoliški« zorni kot za vse vidike človekovega udejstvovanja? Kaj pomeni sintagma »katoliško prosvetno društvo«, s katero se v zamejstvu definirajo mnoga naša združenja? Vprašanja, ki bi terjala ne eno predavanje, ampak več simpozijev! Skratka, vsebine »slovenstva, krščanstva in demokracije« ne določajo več samo okoliščine, ampak jo moramo mi sami. Če tega ne storimo, potem »slovenstvo, krščanstvo in demokracija« utegne res postati prazna fraza in nič več.

Sam se nagibam k domnevi, da utegne v novih razmerah biti »catenaccio« neučinkovita igra. Treba je torej igrati po drugem vzorcu, na primer, če ostanem pri nogometni metafori, po vzorcu »tiqui-taca«. Kot morda veste, so s tem izrazom španski športni časnikarji poimenovali taktiko slovitega športnega kluba iz Barcelone, katere značilnost je izrazita sodelovalna skupinska igra z gosto mrežo kratkih podaj na sredini igrišča. In ko tako razmišljam, kateri bi bil tisti »tiqui-taca«, ki bi danes »slovenstvo, krščanstvo in demokracijo« iz fraze povzdignil v vrednoto, mi ne pride na misel nič bolj sintetičnega in obenem tako pomenljivega, kot je beseda »odgovornost«. Namreč »odgovornost« v dvojnem pomenu, kot pripravljenost prevzeti nase breme skupne usode in kot zmožnost predvidevanja posledic lastnih besed in izbir. To pa je vse prej kot lahko. Prav ima Viktor Blažič, ko trdi, da izvira naš strah pred sprejemanjem odgovornosti iz nezaupanja v lastne moči, iz strahu pred negotovo prihodnostjo (V. Blažič, Vsi naši prevrati, 2000, Ljubljana 2007, str. 52). Prevzeti odgovornost je namreč navadno sopomenka za »odločiti se«, »izbrati«. Redkokdaj so odločitve take, da je »volk sit in koza cela.« Odločitve in izbire so v sodobnem kompleksnem svetu le redkokdaj enostavne, zlasti pa so redkokdaj »čiste«, t.j. brezkompromisne, kajti pri izbiri je treba vedno tudi nekaj žrtvovati. Če bi izvajanje odločitev in izbir pomenilo le delitev prebend in nadarbin, ne pa žrtev in obveznosti, bi bili v odgovornosti vsi zelo uspešni. Iz lastne izkušnje vem – delam namreč v državnem uradu, ki upravlja slovensko šolstvo v Italiji – da je neprimerno lažje načelno zahtevati rešitev problema kot sodelovati pri njegovem reševanju. Toda razmere od nas zahtevajo prav to, da smo namreč zraven ne več samo pri predstavljanju problemov, ampak tudi pri njih reševanju. Kolikokrat se je že zgodilo, da smo sogovorniku izčrpno in jasno predstavili problem, obnemeli pa, ko smo bili postavljeni pred vprašanje: »No, kako si pa pa vi zamišljate njegovo rešitev?«

In če to velja za slovensko manjšino v Italiji, koliko bolj velja za Slovenijo kot državo. Tu pa pride v poštev še drugi pomen besede »odgovornost«, pri čemer se opiram na sociologa Maxa Webra in njegovo razlikovanje med etiko prepričanja in etiko odgovornosti, ki jo je izpostavil v svojem znamenitem predavanju Politika kot poklic. To razlikovanje je bilo sicer velikokrat podvrženo kritiki, je pa po mojem mnenju vredno resnega razmisleka. Gre za to, pravi Weber, da pri svojem javnem delu ne le sledimo svojemu prepričanju, kar je seveda prav, ampak da ravnamo tako, da lahko za posledice naših besed, izbir, dejanj, v kolikor jih je mogoče v razumnih mejah predvidevati, tudi odgovarjamo. V tem smislu biti odgovoren pomeni, da »imeti prav«, biti na »pravi strani« še ni vse. Gre za to, kako s tem »svojim prav« upravljati z ozirom na skupno dobro. Javni delavec mora torej včasih znati svoj »prav« tudi žrtvovati, še več, »znati mora prenesti propad vseh svojih velikih upov, kajti v nasprotnem primeru ne bo zmožen uresničiti niti tisto malo, kar je že danes mogoče«, pravi Weber (M. Weber, La politica come professione, v: Il lavoro intellettuale come professione, Einaudi, Torino 1966, str. 109-121). Verjetno je tak način razmišljanja slovenski formi mentis nekoliko tuj. Včasih ima namreč človek vtis, kot da je pri nas najmanjše odstopanje od načelnega stališča takoj neizprosno ožigosano kot oportunizem. Kaj pa če gre pri tem preprosto za pomanjkanje zaupanja v človeka in njegovo zmožnost presoje, v zmožnost, da v danih okoliščinah naredi vse, kar je v njegovi moči, da se stvari čimboljše in čimbolj mirno uredijo? Vsi vendar nismo podkupljivi!

Povejmo isto še z drugimi besedami. Odgovornost je tesno povezana z realizmom, z občutkom za stvarno življenje. Da se razumemo: imeti občutek za realnost ne pomeni z njo soglašati ali nanjo pristajati, pač pa računati na dejansko stanje, ga upoštevati. To je včasih posebno težko za intelektualce, vajene logičnega in doslednega razmišljanja. Zakaj? Zato, ker igrajo v stvarnem, vsakdanjem življenju iracionalni dejavniki veliko večjo vlogo kot v intelektualnem. Ko postavljamo teorije, si domišljamo, da se ljudje odzivajo zgolj z umom. Realnost nas potem vedno znova preseneča, ker igrajo v njej glavno vlogo čustva, strahovi, želje, strasti, vse mogoče življenjske in družbene pogojenosti. Zdaj pa je tako: izjave, deklaracije, spomenice, tiskovna sporočila, pisma bralcev, volilni programi in celo dobri nameni sami na sebi ne terjajo soočenja z realnostjo, terja pa ga njih izvajanje. In tako človek po eni strani ugotavlja, kako čudovito in dosledno so sestavljene na primer razne spomenice, izjave, deklaracije, politični programi, po drugi strani pa se ob soočenju na primer z volilnimi rezultati ali anketami javnega mnenja čudi, kako da ljudi vse to ne prepriča in da se stvari potem razvijajo v povsem ali v pretežno nasprotno smer. V tem Slovenci nikakor nismo sami. Italijanska politika zadnjih dvajsetih let je naravnost eklatanten primer tega, kar pravim! Seveda, marsikdo bo rekel, da temu stanju v današnji družbi botrujejo stereotipi, ki smo jih podedovali iz preteklosti, pa tudi pomanjkanje doslednega mišljenja in zgodovinskega spomina, kar je vse nedvomno res. Toda kaj pa če tudi prej omenjene deklaracije, izjave, spomenice, pa tudi dobri nameni bolehajo kdaj pa kdaj na neki drugi vrsti pomanjkanja, namreč na pomanjkanju občutka za realnost? Da se razumemo: tu ne govorim o demagogih, ki namenoma apelirajo na najnižje človeške instinkte, ne govorim o krivih prerokih, ne govorim o zadnji domislici, po kateri bomo na primer krizo v Sloveniji rešili s tem, da se bomo uprli Bruslju ... Ne, tu mislim na poštenjake, na idealiste, »ki dobro v srcu mislijo«. Hočem reči, da tudi kdor »dobro v srcu misli«, tudi kdor hoče ljudem naliti čistega vina in jih ne zavajati v lažne iluzije, mora hočeš nočeš računati na to, da je večini ljudi trda resnica običajno neprijetna. Poglejmo, pošten politik, ki v Republiki Sloveniji ne računa z dejstvom, da se večini volilnega telesa toži po lepih, dobrih starih časih, ali ne tvega, da se mu izmuznejo še tisti glasovi, ki bi jih ob le nekoliko drugačni izbiri besed in vsebin obdržal in s tem morda vsaj delu svojega programa omogočil uspešno izvedbo? Še bi lahko nadaljeval s primeri, želim pa poudariti, da moramo znati razlikovati med oportunizmom in zdravim pragmatizmom, med popustljivostjo in prožnostjo, med pomanjkanjem načelnosti in sposobnostjo v razumnih mejah upoštevati različne interese in različne vidike.

Za prihodnost slovenstva, krščanstva in demokracije smo torej veliko bolj kot v preteklosti odgovorni sami, in to v obeh pomenih besede »odgovornost«. Odgovorni smo najprej za državo, ki jo imamo, odgovorni za njene institucije, odgovorni smo za »slovenšč'no celo« zunaj meja slovenske države, v zamejstvu in zdomstvu, odgovorni smo za okolje in naravno in kulturno dediščino, ki smo jo prejeli od naših prednikov. Ne glede na večje ali manjše krize, ne glede na težave z Brusljem, z Rimom ali Dunajem, se veliko manj kot v preteklosti smemo izgovarjati na neugodne okoliščine, na pritiske sovražnikov in nasprotnikov, sami smo namreč soudeleženi pri izbiri igre, ki jo bomo igrali. In, mutatis mutandis, tudi tisti, ki se prištevamo med kristjane, oz. med člane katoliške Cerkve na Slovenskem, se moramo vendarle prepričati, da je izboljšanje neugodnega, recimo kar sovražnega razpoloženja, ki ga je danes zlasti v Republiki Sloveniji zaznati do katolištva, odvisno ne le od tega, da se bodo nasprotniki katolištva končno unesli, ampak tudi od tega, kako se bomo znali sami odzivati na provokacije, ali bomo znali preseči stoletno miselnost oblegane trdnjave, ki je bila razumljiva v okoliščinah kulturnega boja in revolucije 19. in 20. stoletja, ki pa je v 21. stoletju – široko gledano – zgodovinski anahronizem, kar bodo slejkoprej morali priznati tudi groteskni zastavonoše zapoznele »farške gonje«, kakršnih žal med animatorji slovenske javne scene ne manjka. Na nekem mestu je filozof Milan Komar, sicer čisto na kratko, problematiziral vizijo antimodernega tradicionalizma 19. stoletja, češ da »realizira v sebi figuro opozicija-subordinacija« (M. Komar, Red in misterij, Študentska založba, Ljubljana 2002, str. 123-124), z drugimi besedami, da ostaja ujeta v igro, ki jo diktira nasprotnik. Mislim, da bi bilo treba razmisliti, ali to vsaj deloma ne velja tudi v pravkar omenjenem aktualnem primeru.

Iz dosedaj povedanega želim izpeljati še neko splošnejšo misel. Trdno sem namreč prepričan, da se bo v našem narodu na področju velikih nerešenih vprašanj, ki nam preprečujejo, da bi zaživeli kot skupnost, zgolj na podlagi javnih diskusij in polemik težko kaj premaknilo. Po dvajsetih letih, ko so bili izpostavljeni malodane vsi argumenti, vsa dejstva, vsa spoznanja, je iluzorno misliti, da bo še kdo koga prepričal. Resnični premiki na tem področju so lahko odslej samo sad notranjega zorenja. Če bo kdaj prišlo do kakega iskrenega obžalovanja preteklosti, se bo to prav tako zgodilo zaradi notranje nuje, in ne pod vtisom briljantnega diskusijskega večera. Zato je odgovorno razumevanje triade »slovenstvo, krščanstvo, demokracija« zame tudi v tem, da refleksijo in diskusijo o teh velikih vprašanjih ne prepustimo zgolj medblokovski konfrontaciji, ampak jo gojimo tudi v notranjosti posameznih nazorskih krogov, za kar pa si po mojem mnenju premalo prizadevamo. Nihče nas ne bo klical na odgovornost, če nismo uspeli prepričati drugače mislečih, da se motijo. Pač pa smo odgovorni za to, kar lahko naredimo sami, in to je, da svoje gledanje še in še poglabljamo, spet in spet preverjamo. Le tovrstni proces vodi v globino, oni drugi večinoma žal ostaja na ravni ping-ponga, kjer se nemudoma vzpostavijo samoobrambni refleksi in se vsak trudi le za to, da žogico čimbolj učinkovito vrne na nasprotnikovo polje.

Udejanjati »slovenstvo, krščanstvo in demokracijo« odgovorno ter z občutkom za realnost pa ne pomeni delati in živeti izven ali mimo tradicije in izročila. Nasprotno, ravno današnji čas terja od nas, da se vedno znova vračamo k izvirom. Gre za staro duhovno pravilo, da se v trenutkih krize vrneš k temeljem, k izvirom. Zanimiv miselni izziv mi je bilo vprašanje, ali in kdaj so bile v preteklosti na idealen način omenjene tri vrednote tesno povezane in kdaj so kot take tvorno oblikovale slovensko usodo. Eden od trenutkov, ko so se na edinstven in morda neponovljiv način v slovenskem narodu »slovenstvo, krščanstvo in demokracija« združili v eno, je bilo prav gotovo obdobje slovensko krščansko-socialnega gibanja konec 19. in na začetku 20. stoletja. Poglejmo. To gibanje je na prehodu iz 19. v 20. stoletje rešilo slovenstvo pred usodno ošibitvijo, ko je zaustavilo katastrofalno izseljevanje slovenskega kmeta. Zraslo je iz krščanskega razmisleka o udejanjanju ljubezni do bližnjega v družbenih razmerah, nastalih po industrijski revoluciji in razmahu kapitalizma. Bilo je tesno povezano s srednjeevropsko krščansko tradicijo, saj se je napajalo pri idejah in pobudah meinškega škofa Wilhelma von Kettelerja, navdihovalca prve socialne države, Bismarckove Nemčije, Karla von Vogelsanga, tvorca avstrijske socialne zakonodaje, in končno papeža Leona XIII. in njegove socialne okrožnice Rerum novarum. Bilo je demokratično: stopilo je na stran malega človeka, njegovih pravic, zagovarjalo je splošno in enako volilno pravico. In končno: bilo je plodno, saj je rodilo obilne sadove po vseh slovenskih deželah, ne smo pred prvo svetovno vojno, ampak tudi po njej in kasneje tudi v zamejstvu in zdomstvu, in to tako na področju intelektualnih kot na področju materialnih dosežkov.

Nikomur nočem delati krivice, vendar si upam trditi, da se sodobna slovenska krščanska in socialna demokratična misel premalo vrača h Kreku, njegovim sodobnikom in njegovim naslednikom. To se mi zdi še posebej čudno v časih hude gospodarske krize, s katero se soočajo tako Slovenija kot njene evropske sosede. V času, ko sta v razmaku nekaj mesecev kar dva papeža apertis verbis poudarila, da je na svetu potrebno uveljaviti »nov družbeni red«, me preseneča, da se v Sloveniji le redkokdo spomni, da je v letih 1933-35 v Celju izšla knjiga z enakim naslovom, namreč »Za nov družbeni red«, ki je eno temeljnih del slovenske krščanske, socialne in demokratične misli in ga je napisal eden od najpomembnejših Krekovih naslednikov, Andrej Gosar. Sam vidim razlog za to v dvojni ujetnosti slovenske sodobne družbeno-politične misli, namreč ujetosti v ozke in kontingentne okvire nesrečne slovenske tranzicije, pa tudi ujetosti v vzorce, ki jih pogojujejo fantazmagorični recepti slovenskih neomarksističnih teoretikov. Najučinkovitejši protistrupi proti tem receptom se tako danes zdijo tisti, ki prihajajo iz kake ameriške valilnice teoretikov svobodnega gospodarstva. Seveda ni nič narobe s tem, da se soočamo z ameriško družbeno in ekonomsko teorijo, ne bi pa bilo najboljše, ko bi se krščanska družbena misel ponovno pustila ukleščiti v kalupe, ki jih vsiljujejo drugi, to se pravi da bi se pustila potisniti med zagovornike stališč, ki niso v njeni tradiciji. Spet bi bili namreč ujetniki »opozicije-subordinacije«. In to po nepotrebnem, saj tudi slovenska klasična krščansko-socialna tradicija od Kreka do Gosarja kljub svojemu imenu, v katerem je nekoč stala beseda socializem, temelji na tržnem gospodarstvu, toda z močnimi socialnimi korektivi. A saj je tržno in obenem socialno naravnano gospodarstvo ena od temeljnih odlik evropske družbeno-politične zgradbe! Ni naključje, da so bili pri polaganju njenih temeljev odločilno soudeleženi trije kristjani, Adenauer, Schuman in De Gasperi, ki so se vsi trije navdihovali pri krščanskem socialnem nauku.

Svoje razmišljanje sem želel zaključiti s Krekom in njegovim socialnim gibanjem tudi zato, ker je v imenu »slovenstva, krščanstva in demokracije« Slovence vseh prepričanj združil v eno. Drugače bi v nekrologu v njegov spomin pisatelj Ivan Cankar, v političnem pogledu namreč Krekov politični nasprotnik, ne napisal da je bil slovenski narod, ko se je poslavljal od njega, »neločena in neločljiva družba bratov in sester, ki so enega upanja in ene vere, ene misli in ene volje« (I. Cankar, Ob Krekovem pogrebu, v: Zbrano delo, XXV, DZS, Ljubljana 1976, str. 143). In če ne bi bilo tako, ga pesnik Oton Župančič, sicer svobodomislec in vse prej kot njegov ideološki somišljenik, ne bi bil označil kot »srce v sredini«, pri katerem da so »naše svetinje v varnih, zvestih rokah« (O. Župančič, Dr. Janezu Ev. Kreku, v: Zbrano delo, IX, DZS, Ljubljana 1984, str. 29). Morda se zdi to, kar je v imenu »slovenstva, krščanstva in demokracije« uspelo Janezu Evangelistu Kreku pred več kot sto leti, namreč združiti ves slovenski narod, danes utopija. Jaz mislim, da kljub nasprotnemu videzu to ni utopija, in sicer zato ne, ker drugih alternativ ne vidim. Seveda ne v smislu, da bi hoteli ves narod ukalupiti v okvire enega samega svetovnega nazora, kar bi bilo skregano z zdravo pametjo, ampak v smislu iskanja tiste skupne odgovornosti, zdravega realizma in narodove tradicije, o katerih sem skušal danes razmišljati skupaj z vami.




Delite





Kdo smo Urnik programov Piši nam Produkcija RV Povezave Drugi jeziki Sveti sedež Mesto Vatikan Papeževe bogoslužne slovesnosti
Vse vsebine na tej spletni strani so avtorsko zaščitene ©. Webmaster / Credits / Pravni pogoji / Obvestila