Domača stranRadio Vatikan
Radio Vatikan   
Drugi jeziki  

     Domača stran > Cerkev >  2013-08-10 13:42:59
A+ A- Natisni stran



Duhovne misli Benedikta XVI. za 19. nedeljo med letom



Bogoslužje današnje 19. nedelje med letom nas na nek način pripravlja na slovesni praznik Vnebovzetja Device Marije, ki ga bomo obhajali 15. avgusta. Današnja berila so pravzaprav vsa usmerjena v prihodnost, v nebo, kjer se Sveta Devica že pred nami veseli v raju. Evangeljski odlomek nadaljuje sporočilo prejšnje nedelje, ki nas je povabilo odvezati se od materialnih dobrin, ki so povečini varljiva ter se zvesto posvetiti izpolnjevanju svojih dolžnosti in sicer v neki stalni usmerjenosti v to, kar je zgoraj. Vernik namreč ostaja buden in čuječ, da bo lahko sprejel Jezusa, ko bo prišel v svoji slavi. Gospod preko zgledov iz vsakdanjega življenja opominja svoje učence, torej nas, da bi živeli v tej notranji pripravljenosti, kot tisti služabniki iz prilike, ki čakajo na prihod svojega gospodarja. »Blagor tistim služabnikom«, pravi Jezus, »ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel čuječe« (Lk 12,37). Bedeti moramo torej v molitvi in izvrševanju dobrih del.

Jezus nam v današnjem evangeliju preko prilik pokaže, kako nas mora pričakovanje izpolnitve blaženega upanja, to je njegovega prihoda, spodbujati k vedno bolj polnem življenju, bogatem dobrih del: »Prodajte svoje premoženje in dajte vbogajme. Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih, kamor se tat ne približa in kjer molj ne razjeda«. Povabil nas je torej, naj uporabljamo stvari brez sebičnosti, žeje po posedovanju ali obvladovanju, temveč po Božji logiki, ki je pozornost do drugega, logiki ljubezni, kakor je jedernato napisal Romano Guardini: »V takšni obliki odnosa, ki izhaja iz Boga in je usmerjen v Boga.«

V evangeljskem odlomku današnje nedelje, Jezus torej nadaljuje govor svojim učencem o vrednosti človeške osebe v Božjih očeh ter o nepotrebni zaskrbljenosti za zemeljske stvari. Ne mislimo, da gre za hvalnico nezavzetosti. Nasprotno, če poslušamo Jezusovo pomirjajoče povabilo: »Ne boj se, mala čreda, kajti vaš Oče je sklenil, da vam da kraljestvo«, je naše srce odprto za upanje, ki razsvetljuje in poživlja konkretno bivanje; zagotovilo imamo, da evangelij ni samo sporočilo o stvareh, ki je dobro, da jih vemo, ampak je sporočilo, ki vodi v dejanja in spreminja življenje. Mračna vrata prihodnjosti so bila tako odpahnjena. Kdor ima upanje, živi drugače, saj mu je bilo podarjeno novo življenje.

Kakor smo brali pri današnji liturgiji iz pisma Hebrejcem, se je Abraham obrnil z zaupljivim srcem v upanje, ki mu ga je Bog odprl; obljubo dežele in številno potomstvo ter odrinil, ne da bi vedel kam gre, zaupajoč samo Bogu. Pismo predstavlja namreč Abrahama kot romarja, kot nomada, ki živi v šotoru in se je ustavil v tuji deželi. To kar ga vodi je vera. »Po veri« piše sveti avtor, »je bil Abraham pokoren, ko je bil poklican, naj odide v kraj, ki naj bi ga dobil v delež. Odšel je, ne da bi vedel, kam gre« (Heb 11,8). Njegov pravi cilj je bilo »namreč mesto, ki ima temelje in je njegov graditelj in stvaritelj Bog« (Heb 11,10). Mesta, o katerem govori sveti avtor, ni na tem svetu, ampak je nebeški Jeruzalem, raj. Prvotna krščanska skupnost se je tega zelo dobro zavedala, saj se je tu spodaj imela za 'tujko' ter je svoja bivanska področja v mestih imenovala 'župnije', kar v grščini pomeni 'kolonije tujcev' (pàroikoi) (prim. 1Pt 2,11). Na ta način so prvi kristjani izražali najpomembnejšo značilnost Cerkve, ki je ravno v usmerjenosti v nebo. Današnje bogoslužje nas hoče torej povabiti k razmišljanju o 'življenju v prihodnjem veku', kakor vsakič v Veroizpovedi izpovemo našo vero. To je povabilo, da naj naše bivanje mineva na moder in previden način, s pozornim pogledom na našo usodo, torej na resničnosti, ki jim pravimo poslednje: smrt, poslednja sodba, pekel in raj. Ravno s tem pa prevzemamo odgovornost za ta svet in tako gradimo boljši svet.

Benedikt XVI. je med nagovorom pred molitvijo Angelovega češčenja na 19. nedeljo med letom še dejal: »Ob tej priložnosti bi vas spomnil na godove svetnikov, ki so zastavili svoje življenje ravno izhajajoč iz Boga in v smeri k Bogu. V četrtek smo se spomnili svetega Dominika, ki je v XIII. stoletju ustanovil red dominkancev, kateri svoje poslanstvo uresničuje v poučevanju družbe o resnicah vere, na katero se pripravljajo s študijem in molitvijo. V istem obdobju sveta Klara nadaljuje duhovno pot reda manjših bratov z ustanovitvijo reda klaris. 10. avgusta smo se spomnili svetega diakona Lovrenca, mučenca iz 3. stoletja. Njegove ostanke častijo v Rimu v baziliki svetega Lovrenca zunaj obzidja. Spominjamo pa se tudi dveh mučencev dvajsetega stoletja, ki sta delila isto usodo Auschwitza. V petek smo se spomnili svete karmeličanke, Terezije Benedikte od križa, Edith Stein in 14. avgusta se bomo spomnili duhovnika reda manjših bratov, svetega Maksimilijana Marijo Kolbeja, ustanovitelja 'Vojske Brezmadežne Marije'. Oba sta šla skozi temačen čas druge svetovne vojne, ne da bi kdaj koli izgubila izpred oči upanje v Boga življenja in ljubezni«.

Audio: RealAudioMP3




Delite





Kdo smo Urnik programov Piši nam Produkcija RV Povezave Drugi jeziki Sveti sedež Mesto Vatikan Papeževe bogoslužne slovesnosti
Vse vsebine na tej spletni strani so avtorsko zaščitene ©. Webmaster / Credits / Pravni pogoji / Obvestila