Domača stranRadio Vatikan
Radio Vatikan   
Drugi jeziki  

     Domača stran > Pravičnost in mir >  2013-08-23 18:40:58
A+ A- Natisni stran



Apostolski nuncij dr. Juliusz Janusz: Ta dan obhajamo, da bi se, opogumljeni s konkretnimi razlogi, zoperstavljali vsem oblikam nasilja in oznanjali pobude v podporo človeškemu dostojanstvu in delu za spravo



LJUBLJANA (petek, 23. avgust 2013, RV) – »Danes so povsod po svetu ljudje dobre volje odprti za poklon spominu na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov, posebej tistih pod nacizmom in komunizmom. Poleg teh dveh obstajajo tudi drugi, ki še vedno terjajo številne žrtve. Državljani Slovenije se še posebej spominjajo časov prve in druge svetovne vojne, ki sta povzročili toliko milijonov žrtev. In ravno ko so pričeli upati v mirno življenje v svobodi po zmagi nad nacizmom, je dežela zapadla pod totalitaristični sistem komunizma. Spominjajoč se vseh teh tragedij danes obhajamo ta dan, da bi se, opogumljeni s konkretnimi razlogi, zoperstavljali vsem oblikam nasilja in oznanjali pobude v podporo človeškemu dostojanstvu in delu za spravo.« S temi besedami je danes dopoldne v ljubljasnki stolnici apostolski nuncij v Republiki Sloveniji dr. Juliusz Janusz začel homilijo med sveto mašo ob evropskem dnevu spomina na žrtve totalitarnih režimov.

Po sveti maši je bil kratek memorial, kjer je zbrane nagovorila veleposlanica Slovaške Republike v Republiki Sloveniji njena eksc. dr. Marianna Oravcová. Dejala je: »Paradoksalno, prav ta naložena anonimnost je tista, ki ostaja in se vleče v 21. stoletje. Koliko usod teh brezštevilnih žrtev je poznanih? Koliko jih bomo kadarkoli poznali, zaznali in razumeli? Iz tega razloga je dan spomina žrtev totalitarnih režimov ena redkih priložnosti, da prelomimo to anonimnost in zaustavimo njeno mlajšo sestro – pozabljenje (puščanje vnemar). Izkoristimo priložnost in ne zgolj v duhovnem pomenu. Naredimo nekaj nadaljnjih korakov. V nasprotnem primeru damo totalitarizmu možnost, da se preoblikuje in pojavi ponovno. Na žalost, se ne bo pojavil kot farsa (kot Marx pojmuje ponavljanje zgodovine), temveč kot 'normalizacija', ki je druga sprevržena beseda pri opisovanju totlitarizma v njegovih ideoloških dimenzijah. Prepozno smo dojeli svarilo 'mene tekel' (prim. Dan 5), saj danes še vedno ne poznamo niti števila žrtev totalitarnih režimov 20. stoletja, ki presegajo vsa in sleherno pobijanje ter preganjanja poprej. Zatorej, ne pozabimo spoštovati in živeti vrednot, ki varujejo človečnost pred totalitarističnim iztirjenjem

Audio: RealAudioMP3


Homilija apostolskega nuncija msgr. Juliusza Janusza
Danes so povsod po svetu ljudje dobre volje odprti za poklon spominu na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov, posebej tistih pod nacizmom in komunizmom. Poleg teh dveh obstajajo tudi drugi, ki še vedno terjajo številne žrtve. Državljani Slovenije se še posebej spominjajo časov prve in druge svetovne vojne, ki sta povzročili toliko milijonov žrtev. In ravno ko so pričeli upati v mirno življenje v svobodi po zmagi nad nacizmom, je dežela zapadla pod totalitaristični sistem komunizma. Spominjajoč se vseh teh tragedij danes obhajamo ta dan, da bi se, opogumljeni s konkretnimi razlogi, zoperstavljali vsem oblikam nasilja in oznanjali pobude v podporo človeškemu dostojanstvu in delu za spravo.

Mi, kristjani, smo izbrali za kraj obhajanja tega dneva prav cerkev, ker verujemo, da nam moreta zgolj Božja milost in Božja ljubezen pomagati razumeti naše trpljenje in žrtve tolikih milijonov ljudi, ki so darovali svoja življenja v obrambi svobode, demokracije, vere in dostojanstva sleherne človeške osebe. Vera v Boga lahko spremeni naš pogled na zgodovino človeških odnosov, povzroči preseganje sovraštva in nam pomaga graditi novo družbo, kjer bo sprava temelj naših odnosov. V nedavno izdani encikliki Lumen Fidei – Luč vere papež Frančišek in njegov predhodnik Benedikt XVI poučujeta poleg drugega, da »vera razkriva kako močne so lahko vezi med ljudmi, če je Bog navzoč v njihovi sredi. ..vera osvetli vsak človeški odnos, ker je rojen iz ljubezni in odraža ljubezen Boga samega« (Luč vere 50). Papeža s to encikliko razlagata resnico, v kateri je Jezus poučeval svoje učence. Vzemimo na primer današnji evangelij: »...Eden izmed njih, učitelj postave, ga je preizkušal z vprašanjem: 'Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?' Rekel mu je: 'Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki« (Mt 22, 34-40). Tolikokrat smo že slišali te Jezusove besede, a sem mnenja, da njihova aplikacija na življenje ni vedno najbolj pravilna. Pravzaprav ljudje menijo, da je za dobrega človeka dovolj, da zna izkazati sočutje, da pomaga bližnjemu, da dela za mir in pravičnost. Toda hitro se pozabi, da je popolno udejanjenje ljubezni mogoče samo ob izpolnitvi prve zapovedi: Ljubi Gospoda, svojega Boga. Človeška ljubezen ni popolna in potrebuje Božjo milost, da se udejanji. Ne moremo trditi, da ljubimo ljudi, če hkrati zanemarjamo Boga, ki je vir življenja in vir ljubezni, ali se celo proti njemu bojujemo in preganjamo njegove učence.

V človeški zgodovini totalitarni sistemi niso uspeli, ker so zanikali obstoj Boga in so ga skušali nadomestiti s svojo ideologijo in pravili. S tem nikakor ne želimo zanikati vrednosti napora ljudi, ki so delali za druge, pomagali ubogim, se bojevali za pravičnost in mir ter človeško dostojanstvo, pa niso zmogli vere v Boga. Omenjena enciklika nam o tem spregovori: »Ker je vera pot, se ravno tako dotika tistih mož in žena, čeravno ne verujejo, nikakor ne želijo verjeti in nadalje iščejo... Vsak, ki stopi na pot izvrševanja dobrega za druge, je že v Božji bližini, podprt z njegovo pomočjo, kajti za Božjo luč je značilno, da osvetli naš pogled, kadarkoli zasledujemo polnost ljubezni« (Luč vere 35).

S priznavanjem napora vseh pri delu za spomin na žrtve avtokratskih režimov in pri dejavnostih sprave, moramo kristjani pomnožiti napore pri razsvetljevanju drugih, da se moramo pri iskanju resnice zavedati, da je Bog poln usmiljenja in more preokreniti steze zgodovine na svoj čudežen način. Preobražujoča Božja milost je veliko učinvitejša od človeškega napora. Sam se vedno spominjam dogodkov iz odnosa med Poljsko in Nemčijo. Po drugi svetovni vojni nas je komunistični režim učil sovražiti Nemce, kar je onemogočalo običajen način sprave. V takšni situaciji so poljski škofje (med njimi Kardinal Woytila, bodoči papež Janez Pavel II.) v pripravi dežele na 1000-letnico krsta Poljske, leta 1966, pisali nemškim škofom. V pismu so jih povabili k delu za spravo in zapisali velike besede: »Odpuščamo vam in prosimo za odpuščanje«. Te besede so imeli za izdajstvo in obtožili so Cerkev za vojni kriminal. Toda to ravnanje poljskih škofov je bilo preroško dejanje, ki je v nekaj letih ustvarilo ozračje zaupanja in volje za spravo. Leta 1970 je nemška vlada priznala poljske meje in restavrirana je bila poljska cerkvena administracija, ki je bila do tedaj provizorična. Volja do skupnega dela za mir in spravo, ki jo je podpiral sv. Janez Pavel II., se je zaključila v osvoboditvi tolikih dežel izpod jarmov totalitarnih komunističnih režimov in dovolila restavracijo nacionalne neodvisnosti. Bog je ljubezen, Bog je usmiljenje. Če sledimo njegovemu učenju in ga prosimo za milost odpuščanja, na najboljši možen način obhajamo dan spomina na žrtve, ki so in še trpijo diktatorske režime. Takšen je naš, krščanski, način umevanja človeške zgodovine. Molimo za za žrtve diktatorskih režimov in molimo Boga, da poveča našo vero, ki bo pojačala našo ljubezen in upanje pri graditvi boljšega sveta, v duhu sprave in pomiritve.

Audio: RealAudioMP3


Govor slovaške veloposlanice dr. Marianne Oravcove
Človeške družbe širom sveta so izkušale različne vrste avtokratskih sistemov, avtoritarnih diktatur in tiranij. Toda šele v 20. stoletju je močna ideološka indoktrinacija v povezavi s pretanjeno prisilo in izpopolnjena v vsenavzočem nadzoru in omejitvami, razvila najbolj učinkovit sistem podreditve tako posameznika celoti. Političen sistem z osnovo v takšni škodljivi kombinaciji s svojo neomejeno prevlado je seveda različen od demokratičnih držav z vladavino prava, pa tudi različen od avtoritarnih sistemov.

Totalitarni režimi težijo k prevladi, nadzoru in omejevanju vseh vidikov življenja vseh, delujejo zoper osebno in družbeno svobodo ter proti enkratnosti slehernega posameznika. Z uporabo vseh sredstev omejevanja, tako od področja politike, prostega trgu, svobode gibanja do svobode mišljenja.

Prav v totalitarnih režimih dobijo osebe neustrojenih nazorov etiketo elementa – stvari, ne več moški ali ženska ali državljan, celo ne več sovražnik, temveč element. Ta degradacija odpira vrata samovolji in sicer uporabi prikrite ali očitne prisile in nasilja, odvisno od tega, katero je bolj učinkovato, le prisila in teror sta edini nepredovani območji delovanja.

Kljub temu, da totalitarni režimi slonijo na delni masovni podprtosti, sistem sam brez nadzora in omejitev prefinjeno, z neutrudnostjo, stremi k iskanju žrtev.

Žrtve ustvarja množično, izbira med drugače mislečimi, političnimi oporečniki, v nasprotju z izkušnjo iz 18. stoletja, so preganjani ne le otroci, temveč tudi vnuki revolucije, vse s ciljem krepitve stranke ali discipline revolucionarne elite, ne izostanejo niti sovražniki med enako mislečimi, kakor tudi ne brezštevilni nedolžni posamezniki, ki se na noben način ne morejo izogniti pregonu ali mu ubežati. Njihova smrt, v totalitarističnem žargonu 'likvidacija', služi mnogoterim namenom: kot opozorilo, ustrahovanje, dokaz lastne moči totalitarizma, zabris spomina in uničenje družbene tradicije in vzpostavljenega sistema vrednot.

Skupni imenovalec vseh teh nečloveških postopkov vodi v osamljenost, puščavsko življenje, tudi za še živeče. Splošna manipulacija vodi tudi v izvotljeno obrednost, ki jača okvirje in degradira posameznika.

Končni izkupiček je posameznikova izolacija in osamljenost, spozka pot v anonimnost in izginotje z obličja zemlje; v najboljšem primeru ostane preživetje na 'otokih pozitivnega odmika'.

Paradoksalno, prav ta naložena anonimnost je tista, ki ostaja in se vleče v 21. stoletje. Koliko usod teh brezštevilnih žrtev je poznanih? Koliko jih bomo kadarkoli poznali, zaznali in razumeli?

Iz tega razloga je dan spomina žrtev totalitarnih režimov ena redkih priložnosti, da prelomimo to anonimnost in zaustavimo njeno mlajšo sestro – pozabljenje (puščanje vnemar). Izkoristimo priložnost in ne zgolj v duhovnem pomenu. Naredimo nekaj nadaljnjih korakov. V nasprotnem primeru damo totalitarizmu možnost, da se preoblikuje in pojavi ponovno. Na žalost, se ne bo pojavil kot farsa (kot Marx pojmuje ponavljanje zgodovine), temveč kot 'normalizacija', ki je druga sprevržena beseda pri opisovanju totlitarizma v njegovih ideoloških dimenzijah.

Prepozno smo dojeli svarilo 'mene tekel' (prim. Dan 5), saj danes še vedno ne poznamo niti števila žrtev totalitarnih režimov 20. stoletja, ki presegajo vsa in sleherno pobijanje ter preganjanja poprej.

Zatorej, ne pozabimo spoštovati in živeti vrednot, ki varujejo človečnost pred totalitarističnim iztirjenjem.

Audio: RealAudioMP3

Uvodni pozdrav msgr. Jožeta Pluta
Spoštovane dame in gospodje, cenjeni visoki gostje, spoštovani doyen diplomatskega zbora vaša ekscelenca nadškof msgr. dr. Juliusz Janusz, spoštovani apostolski administrator ljubljanske nadškofije in predsednik Slovenske škofovske konference msgr. Andrej Glavan, cenjeni ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Anton Jamnik, spoštovani kanoniki stolnega kapitlja, cenjena slovaška veleposlanica in namestnica doyena vaša ekscelenca dr. Marianna Oracova, ekscelence veleposlanice in veleposlaniki; spoštovani duhovniki, redovni predstojniki in predstojnice, cenjeni predstavniki verskih skupnosti, pozdravljeni in dobrodošli.

Dobrodošli predstavniki slovenskega kulturnega, družbenega in političnega življenja, slovenski in evropski poslanci, pozdravljeni drage Slovenke in Slovenci, bratje in sestre, ki smo se skupaj zbrali, da se priklonimo sleherni Slovenki in Slovencu, Evropejki in Evropejcu - žrtvam totalitarnih in avtokratskih režimov 20. stoletja in vseh stoletij poprej.

Ena izmed žrtev totalitarizmov, Judinja po narodnosti in veri, pozneje ateistka, vedno iskalka, učenka in asistentka filozofa Husserla, na koncu katoličanka in redovnica, ubita v koncentracijskem taborišču Auschwitz, svetnica – sveta Edith Stein, je dejala: »Na svetu smo zato, da bi služili človeštvu!« Služiti človeštvu pomeni spoštovati človeka, njegovo življenje, njegovo dostojanstvo; ohranjati ne samo njegov produkt, ki mu rečemo dediščina, ampak ceniti človeka kot posameznika in človeštvo kot celoto, človeka celega – njegovo telo, dušo in duha spoštovati, v življenju in po smrti. Ne moremo posameznim predstavnikom človeštva postavljati grobnic in spomenikov, imen drugih pa ne bi smeli niti izreči. Človek, še tako majhen, reven ali plemenitega rodu, po miselnosti meni blizu ali daleč, je človek. Človekovo življenje je sveto.

Miljonom Evropejcev in desettisočem Slovencev so ti režimi posredno ali neposredno vzeli življenja, še več žrtev in njihovih otrok pa je za celo življenje zaznamovanih – smemo govoriti o generacijah – ki so na različne načine posredne žrtve totalitarizmov. Ko se spominjamo znanih žrtev totalitarizmov iz Evrope, se priklonimo tudi slovenskemu Antonu Vovku in Angeli Vode, in drugim posrednim in neposrednim, pokojnim in živim žrtvam totalitarizmov.

Že imenovana sveta Edth Stein je dejala: »Kakor ne gre, da bi človeku za nastavke slabih lastnosti prisojali krivdo, tako tudi dobri darovi niso njegova zasluga. Ne za eno ne za drugo ni odgovoren. Nasprotno pa je odgovoren za vse, kar je mogoče narediti zoper nastavke slabih lastnosti.« Za to gre, da premagujemo slabo, ga priznamo, obžalujemo, prosimo odpuščanja, poravnamo krivice in delamo dobro.

Audio: RealAudioMP3

Audio: Psalm zapel basbaritonist Marko Fink: RealAudioMP3




Delite





Kdo smo Urnik programov Piši nam Produkcija RV Povezave Drugi jeziki Sveti sedež Mesto Vatikan Papeževe bogoslužne slovesnosti
Vse vsebine na tej spletni strani so avtorsko zaščitene ©. Webmaster / Credits / Pravni pogoji / Obvestila