Domača stranRadio Vatikan
Radio Vatikan   
Drugi jeziki  

     Domača stran > Cerkev >  2013-08-25 14:14:20
A+ A- Natisni stran



Dr. Janez Juhant med homilijo: Verjamem, da bomo le po poti resnice, srčno in vdano, spravljeni in svobodni spet povrnili vero v človeka, Slovencem pa vero v prihodnost



ROVTE (nedelja, 25. avgust 2013, RV) – »Malokdo si je mogel predstavljati, da se bo slovenska zgodovina po nemškem napadu na Jugoslavijo razvijala v tako strahovitih razsežnostih. Škof Gregorij, profesorja Lambert Ehrlich in Aleš Ušeničnik ter drugi prisebni duhovi pa so čutili, kaj prihaja nad naš narod. Iz te globoke, krščanske in človeške prisebnosti, niso nehali opozarjati in svariti pred grozečo nevarnostjo, a so to svojo zvestobo izročilom s številnimi drugimi žrtvami plačali z mučeniško krvjo, prezirom in poskusi izbrisa iz narodovega spomina.« Tako je profesor dr. Janez Juhant začel homilijo med sveto mašo, ki jo je v župnijski cerkvi v Rovtah daroval za žrtve totalitarizmov.

Homilijo je dr. Juhant zaključil z besedami: »Spoštovani pričevalci, za Božje kraljestvo ste dali svoja življenja. Verovali ste v resnico, se bali Božje pravičnosti in se niste prepustili človeški preračunljivi oblasti. Predvsem pa ste zaščitili nedolžne in za to morali umreti sami. Spoštovane sestre in bratje, Vaša imena so bila zapisana pred dvajsetimi leti na spomenik pred cerkvijo, Vaša telesa pa čakajo vstajenja nekje na slovenski zemlji. Hvala Vam za Vaše pričevanje! Spoštovani potomci, ki tukaj vztrajate pri resnici in preganjate strahove, ki so nam jih vsadili v kosti in s katerimi nas hočejo še kar naprej ustrahovati, saj resnica prihaja na dan. Če ne bomo govorili mi, bodo kamni vpili. Verjamem, da smo kljub brezupu, ki razjeda Slovenijo, z Vami, ki ste umirali za resnico, z vsemi, ki smo zbrani v njihov spomin na tem kraju spomina dovolj pogumni, da bomo živeli spet upanje in z vero zrli v prihodnost. Okrepljeni v veri namreč trdno verujemo, da je bil našim rojakom Jezus pot, resnica in življenje in da je zmaga, ki premaga svet, naša vera. In čeprav se pri nas zdijo najbolj normalne človeške reči vprašljive, verjamem, da bomo le po poti resnice, srčno in vdano, spravljeni in svobodni spet povrnili vero v človeka, Slovencem pa vero v prihodnost.«




Homilija dr. Janeza Juhanta pri sveti maši v Rovtah

Spoštovani župljanke in krajani Rovt, cenjeni gostje.
Malokdo si je mogel predstavljati, da se bo slovenska zgodovina po nemškem napadu na Jugoslavijo razvijala v tako strahovitih razsežnostih. Škof Gregorij, profesorja Lambert Ehrlich in Aleš Ušeničnik ter drugi prisebni duhovi pa so čutili, kaj prihaja nad naš narod. Iz te globoke, krščanske in človeške prisebnosti, niso nehali opozarjati in svariti pred grozečo nevarnostjo, a so to svojo zvestobo izročilom s številnimi drugimi žrtvami plačali z mučeniško krvjo, prezirom in poskusi izbrisa iz narodovega spomina.

Nasprotno so samozvanci izkoristili in prikrojili zamisli nemškega misleca in načrtno uzakonili prevrednotenje vseh vrednot, oziroma postavili na glavo to, kar je civilizacija zgradila v milijonih letih, kot je zapisal židovski pisatelj. Še več: leta 1939 so ti podpisali zavezo zlu, ki je, ne glede na različne ideološko-politične taktike in preračunavanja, ustvarila dežele krvi, kot je zapisal zgodovinar. Ne spreglejmo tudi krivic, ki so jih v stoletjih modernega razvoja povzročali neverodostojni kristjani, da je stanje predvsem delavcev in kmetov klicalo po novem družbenem redu, kot ga je v imenu krščanstva pri nas oznanjal Andrej Gosar. Omenjena zarota zla je poteptala vero v dobro človeka, iz ljudi pa napravila brezčutne stroje in neznatne številke, kot je izkusil tudi naš stoletnik Boris Pahor. Ljudje so postali nepomembni, ko je oblast kot edini cilj poteptala še zadnji kanček človeškosti. Ni nenavadno, da so ljudje ostali brez besed, kot je zapisal isti ruski židovski pisatelj.

Onemeli so tudi možje in žene, vaši predniki, ki so od nekdaj z ljubeznijo, srčnostjo in krščanskim upanjem ter vdanostjo v Božjo voljo v potu svojega obraza služili svoj vsakdanji kruh na teh polhograjskih pobočjih. Brezvestni stroj jim je začel uničevati življenja in imovino. Kdo bi bil lahko danes pameten in bi jim odrekal, da branijo svoj dom in rod? Prelomni časi ločitve, kot smo slišali prejšnjo nedeljo v Evangeliju, niso dopuščali neodločnosti. In tudi danes nam Jezus v evangeliju veleva čuječnost.

Domobranci so se zavedali, da čuvajo ne le dom in rod, pač pa so proti svoji volji postali branik krščanskih izročil, vsega, kar so ohranjali rodovi pred njimi. Ne glede na njihov poraz jim zgodovina danes daje prav, saj so se uprli sovražniku človeštva, komunizmu, kot daje prav tudi tistim, ki so se uprli nacizmu. Nikoli, ne takrat ne danes, pa zgodovina ne bo dala prav spletkarjem, ki zase in za svoje privilegije teptajo resnico, pravičnost in človekovo dostojanstvo. Le kjer pšenično zrno pade v zemljo, tam rodi novo življenje in postane blagoslov za prihodnje rodove. Prav tako so žrtve, ki se jih spominjamo, dale celo svoja življenja. Božja beseda pa nas znova kliče k čuječnosti. Veleva nam presojati znamenja časa in hoditi po ozki poti, po kateri so hodili ljudje, ki se jih s hvaležnostjo spominjamo. Da pa široka pot, na kateri je vse dovoljeno, vodi v pogubljenje, nam zgovorno potrjuje žalostna polpreteklost in njene usedline v sedanjosti. Kljub temu, da sodbo prepuščamo Bogu, nam apostol veleva, da, če hočemo odrešenje, se moramo do krvi izogibati grehu. Tako je ravnala večina vaših rojakov in vseh drugih žrtev, ki se jih spominjamo te dni. Obenem pa je treba tudi zdaj čuti pred vrati ter po svoji vesti in krščanski dolžnosti braniti resnico ter se zavzemati za pravičnost med nami. To je tudi naš dolg do vseh, ki so zanjo umirali.

Opravljamo najbolj prvotno človeško dolžnost, znano in zasidrano globoko v kulturi oziroma izročilu človeštva od pradavnine: spominjati se mrtvih, posebej njih, ki so bili žrtve nasilja. Spomeniki niso le znamenja za mrtve, so predvsem pomnik živim, vsem državljanom, saj so bili to ljudje naše krvi, naših korenin. Žrtve sprašujete vest nam, kristjanom, in posebno voditeljem Cerkve, naj se z vso vero in srčnostjo postavimo v bran žrtvam in potrdimo Vašo pravico, ki so Vam jo tako kruto odrekli samozvanci človeštva. To pravico Vam je končno priznala večina demokratičnega sveta s proglasitvijo dneva spomina na vse žrtve, ne le Auschwitza, Srebrenice, pač pa tudi Roga, Hude Jame in vseh drugih brezen, tudi teh med Logatcem in Rovtami. Dragi mučenci, četudi bi Vam zemeljski veljaki, ki jih pri tem lahko ovira preračunljiva oblast, tega ne priznali, ali Vam nismo dolžni tega priznati vsaj mi, ki nam vera in Božje kraljestvo, za kar ste trpeli in umirali, kaj pomenita?! Tudi zato, da bi slovenske kristjane, posebej klerike, v prihodnje odločna predanost spominu na Vašo žrtev obvarovala kompromisov in stranpoti, ki razjedajo našo cerkveno skupnost.

Spoštovani pričevalci, za Božje kraljestvo ste dali svoja življenja. Verovali ste v resnico, se bali Božje pravičnosti in se niste prepustili človeški preračunljivi oblasti. Predvsem pa ste zaščitili nedolžne in za to morali umreti sami. Spoštovane sestre in bratje, Vaša imena so bila zapisana pred dvajsetimi leti na spomenik pred cerkvijo, Vaša telesa pa čakajo vstajenja nekje na slovenski zemlji. Hvala Vam za Vaše pričevanje! Spoštovani potomci, ki tukaj vztrajate pri resnici in preganjate strahove, ki so nam jih vsadili v kosti in s katerimi nas hočejo še kar naprej ustrahovati, saj resnica prihaja na dan. Če ne bomo govorili mi, bodo kamni vpili. Verjamem, da smo kljub brezupu, ki razjeda Slovenijo, z Vami, ki ste umirali za resnico, z vsemi, ki smo zbrani v njihov spomin na tem kraju spomina dovolj pogumni, da bomo živeli spet upanje in z vero zrli v prihodnost. Okrepljeni v veri namreč trdno verujemo, da je bil našim rojakom Jezus pot, resnica in življenje in da je zmaga, ki premaga svet, naša vera. In čeprav se pri nas zdijo najbolj normalne človeške reči vprašljive, verjamem, da bomo le po poti resnice, srčno in vdano, spravljeni in svobodni spet povrnili vero v človeka, Slovencem pa vero v prihodnost.

Audio celotne homilije: RealAudioMP3

Po sveti maši je bila spominska slovesnot, na kateri sta zbrane nagovorila gospod Janez Janša in župan občine Logatec Berto Menard. Prebrali pa so tudi govor prof. Justina Stanovnika.


Zlo, ki se spopade s svojim dvojnikom, zaradi tega še ne postane dobro
Celoten govor gospoda Janeza Janše na spominski slovesnosti v Rovtah

Spoštovani!Danes se skupaj z demokrati po celotni Evropi ob robu vseevropskega dne spominjamo žrtev vseh totalitarnih režimov, še posebej pa desetletja zamolčanih žrtev komunističnega terorja in genocida na slovenskem. Ravno v teh krajih je bilo žrtev nedoumljivo veliko.

Prebral vam bom govor, ki je bil obsojen vnaprej, še preden je bil napisan. Kot v času prejšnjega režima je bil pred nekaj dnevi vnaprej obsojen celo na tiskovni konferenci predsednika slovenske neokomunistične stranke. To je tista stranka, ki čas največjih zločinov in genocida v Sloveniji uradno imenuje čas napredka, slovenska javnost pa to apatično tolerira. In po včerajšnjih najavah sodeč je pred nekaj urami tu v bližini neka druščina, ki se še najbolje prepoznava pod pojmom levi fašizem, ponovno obračunavala z nepokopanimi mrtvimi.

20 stoletje v Evropi je rodilo dva velika zla. Nacional socializem in komunizem. Na stotine milijonov ljudi je trpelo zaradi obeh. Slovenski človek je močno trpel zaradi obeh, še prej pa so naši primorski rojaki izkusili jarem fašizma.

Oba velika zla sta posnemala drug drugega in tekmovala med seboj v grozodejstvih. Oba sta bila genocidna. Nacizem oziroma uradno nacional socializem se je učil od marksizma in komunizma. Uničevalna koncentracijska taborišča so si nacisti ogledali v Sovjetski zvezi in jih nato posnemali.

Genocid je izum marksizma. Karl Marx je leta 1848 v Neue Rheinsche Zeitung zapisal, da bodo morale "rase in razredi, ki niso na ustrezni stopnji razvoja, enostavno umreti v velikem revolucionarnem holokavstu". Med te "zaostale rase" je poleg ostalih Slovanov uvrstil tudi Slovence.

Sto let pred Hitlerjem je naš in druge slovanske narode na uničenje obsodil ravno utemeljitelj svetovnega komunizma.

V petek je minilo 74 let od formalnega zavezništva, ki sta ga sklenila Stalin in Hitler, dva največja zla človeštva. Slovenski komunisti so bili nato preko Kominterne dve leti v zavezništvu in kolaboraciji z obema. Podpirali so razkosanje Poljske in okupacijo Baltika. In še prej agresijo na Finsko. Stalinove čistke. Genocid v Ukrajini. Tisti, ki so že pred okupacijo dve leti kolaborirali tako s Stalinom kot s Hitlerjem, nimajo nobene moralne pravice drugim očitat kolaboracijo. Po dveh letih sožitja sta se oba zla spopadla oziroma je eno zlo napadlo drugo.

V Sloveniji nas želijo nekateri prepričati, da je je eno zlo s tem, ko se je spopadlo z drugim, prenehalo biti zlo in je postalo dobro. To seveda ni res. Zlo je zlo zaradi svojega značaja in posledic svojih ravnanj. Slovenski komunisti so šele po dveh letih dvojne kolaboracije postali Hitlerjevi nasprotniki. Ob napadu na Jugoslavijo aprila 1941 niso ustanovili Osvobodilne, temveč Proti imperialistično fronto. V ustanovnem razglasu niso obsodili okupatorjev, ampak Veliko Britanijo in Združene države Amerike oziroma imperialiste. Jugoslovanski in slovenski komunisti so že na svoji 5 konferenci leta 1940 sklenili, da je zanje boj proti okupatorju sprejemljiv samo, če ga bodo lahko izrabili za prevzem oblasti. Takšna odločitev je bila zločin proti narodu sam po sebi.

S pobijanjem svojih dejanskih ali namišljenih političnih nasprotnikov so pričeli hkrati z okupatorjem. Povzročili so takšen teror, da se je marsikateremu domoljubnemu slovenskemu človeku okupator zazdel manjše zlo. Na tisoče Slovencev, ki so se na začetku pridružili partizanom, se je temu terorju uprlo in prestopilo na protikomunistično stran. Nasprotnih primerov skoraj ni bilo. Podobno kot kasneje ljudje niso bežali iz zahoda v socialistični jugoslovanski raj, ampak samo iz njega.

Odpor kateremukoli zlu je bil in je legitimen. Spoštujemo vse, ki so se borili proti fašizmu, nacionalsocializmu in komunizmu. Vsi, ki so umrli v teh odporih, si zaslužijo dostojen grob in naše spoštovanje. Samo to je lahko nekoč v prihodnosti trajna osnova narodne sprave Slovencev.

V naravi človeka je, da se upre krivici. V naravi človeka je, da si želi živeti svobodno in dostojno življenje. Komunisti so se v najbolj dramatičnem času okupacije lotili spreminjanje te narave. Vedeli so namreč, da svoboden človek nikoli ne bo pristal na njihovo diktaturo proletariata. Državljansko vojno so povzročili komunisti in to načrtno, zato da bi lahko prevzeli oblast, ki je sicer na svobodnih volitvah nikoli ne bi dobili.

Porušili in v hektolitrih bratovske krvi so utopili, kot pravijo, stari krivični red in vzpostavili novega. V tem njihovem novem redu so pobili na desettisoče ljudi, jih na desettisoče mučili in zaprli, hkrati pa več kot desetino naroda spravili v pregnanstvo. V starem redu je Slovenija še leta 1938 dosegala 75% avstrijskega standarda, ob propadu tega njihovega novega reda leta 1991 pa je ta odstotek padel na 30. Seveda pa so zase dobro poskrbeli. Celo nekateri največji zločinci slovenskega naroda že 40 in več let prejemajo privilegirane pokojnine. Z zakonodajo, kakršne ne pozna nobena druga demokratična država, jim je uspelo del teh privilegijev prenesti celo na potomstvo.

Zato zanje ni noben problem napolniti Stožic ali Dražgoš z deset tisoč redno plačanimi udeleženci. Privilegijem se niso za nobeno ceno pripravljeni odpovedati niti v času, ko je na deset tisoče mladih brez dela in ko je revščine vse več. V začetku naslednjega meseca nameravajo celo z vašim denarjem na Okroglici postaviti spomenik nekdanjemu jugoslovanskemu diktatorju in prvemu akterju genocida nad Slovenci.

Pri osamosvajanju Slovenije naš glavni nasprotnik ni bila JLA, temveč slovenski komunistični vrh. Za začetek je agresorju omogočil razorožitev slovenske TO. Demosovi odločitvi o plebiscitu, ki jo je sicer vsaj deloma podpiralo tudi njihovo članstvo, si ni upal odkrito nasprotovati. Naredil pa je vse, da bi bila slovenska osamosvojitev zgolj operetno dejanje, po katerem bi Demosova vlada padla, komunisti pa bi začeli obnavljati Jugoslovansko konfederacijo.

Nekaj dni pred napadom na Slovenijo so skupaj s komunisti Hrvaške in BiH dali javno izjavo, da je za njih osamosvojitev sprejemljiva le, če se Slovenija začne takoj po razglasitvi pogajati o novi Jugoslovanski povezavi. Kučan in Ribičič sta celo med samo vojno prosila vplivnega italijanskega politika Pierra Fassina, naj Evropa v času Demosove vlade ne prizna samostojne Slovenije.

Tako kot njihovim Čebinskim prednikom je bila osamosvojitev zanje pogojno sprejemljiva samo, če ohranijo oblast. Vzorec nacionalnega izdajstva se je po 50 letih ponovil, na srečo pa nam je tragične posledice in državljanski spopad vsaj ob osamosvojitvi uspelo preprečiti.

V nedavno objavljeni Beli knjigi je množica dokazov za izdajstvo vodilnih slovenskih komunistov ob osamosvojitvi. Za tiste, ki tega izdajstva sami niso doživeli ali mogli spremljati ob blizu. In za tiste, ki so na to v zadnjih dveh desetletjih že pozabili, saj je bilo o tem nevarno govoriti.

V javnem prostoru je zmagovala laž, zato tranzicija v Sloveniji ni uspela. Sodimo med tri članice EU, kjer se je to zgodilo. V Sloveniji nam danes preko monopolov v sodstvu, medijih, državnem aparatu in državnih podjetjih iz ozadja vladajo pred demokratične strukture. Ime zanje - strici iz ozadja - je polepševalnica, ki velik del resnice zakriva. Ne gre za strice, ampak za na genocidu in privilegijih ukoreninjeno strukturo.

Ubomafija, izraz, ki se je uporabljal v času, ko je tranziciji še bolje kazalo, je mnogo primernejši. Ta duši našo svobodo in naš razvoj, vrača totalitarno ideologijo in simbole, načrtno ustvarja protislovensko in protievropsko ozračje, mlade in podjetne ponovno naganja iz države ter iz samostojne Slovenije ustvarja raj za balkansko narko mafijo.

Spoštovani!
Slovenci smo ob rušenju Berlinskega zidu v Evropi in v času slovenske pomladi z demokratizacije in osamosvojitvijo dosegli visoko stopnjo soglasja o tem, da želimo živeti v svobodni in suvereni državi slovenskega naroda. To smo leta 1989 zapisali v Majniško deklaracijo.


Proti tej opredelitvi je bilo le desetina prebivalstva, katere jedro so bili močni ostanki v zločin in privilegije zakoreninjenega komunističnega ideološkega in represivnega aparata. Slovenci nesporno imamo v svoji novejši zgodovini obdobje, ki nas je v veliki meri združilo. To je čas slovenske pomladi. Imamo vrednostno središče naroda. To vrednostno središče iz obdobja osamosvajanja in demokratizacije je bilo in je še vedno največja ovira rdečim monopolom. Zato takšen napor, da se diskreditira osamosvojitev in posredno rehabilitira zločin in njegovi simboli.

Spopad med dobrim in zlim danes ne poteka med komunističnimi in domobranskimi simboli. Domobranstvo so komunisti fizično uničili, po 70 letih ne dovolijo niti dostojnega pokopa mrtvih sonarodnjakov. Vedno znova pa ga izkoriščajo v svoje propagandne namene, češ, kdor je proti nam, je kolaborant.

Pravi spopad tako danes poteka med komunističnimi simboli in vsem, kar je za njimi skrito ali odkrito ter simboli Slovenske državnosti, ki jo komunistom ni uspelo preprečiti, so pa zato naredili vse, da tudi v samostojni Sloveniji obdržijo monopole oblasti.

Iz tega razloga takšna ihta, da se rdeče zvezde spravi na državne proslave. Iz tega istega razloga na njihovem mitingu v Stožicah ni bilo niti enega evropskega ali slovenskega državnega simbola. Ne zastave, ne grba in ne himne.

Spoštovani!
Današnje dogajanje v Sloveniji je nemogoče razumeti brez poznavanja resnice o naši preteklosti. Apatične in navidezno apatične sodržavljane zatrjevanje, da jih zgodovina ne zanima in da se ne želijo ukvarjati s preteklostjo, prav nič ne odreši posledic te preteklosti.

Brez tega, da se v skladu z resolucijo Sveta Evrope 1096 razgradijo monopoli totalitarnega režima, Slovenija nikoli ne bo izšla iz krize.

Šele po razgradnji teh monopolov bo mogoča tudi sprava v narodu. Še pred njo se morata prej zgoditi resnica in pravica.

Do tega pa ne bo prišlo samo od sebe. Nobeno zlo ni propadlo brez odpora. Ta je danes nujen. Zla ni mogoče premagati z njegovim orožjem, sicer se vsaka razlika zabriše. To pa ne pomeni, da je mogoče z odporom odlašati še nekaj let, mesecev ali dni. Ne. Začeti se mora takoj. Danes. In vsak naj naredi tisto, kar more.

Vsem našim mrtvim, žrtvam genocida in vsem žrtvam vseh totalitarnih režimov pa se poklonimo z verzi Alojza Gradnika:

Ostal je rod in bo ostal –
ker sveta od tisočerih je grobov spomina
tu vsaka gora, reka in dolina
in vsaka misel dedov razodeta.

Audio: RealAudioMP3




Delite





Kdo smo Urnik programov Piši nam Produkcija RV Povezave Drugi jeziki Sveti sedež Mesto Vatikan Papeževe bogoslužne slovesnosti
Vse vsebine na tej spletni strani so avtorsko zaščitene ©. Webmaster / Credits / Pravni pogoji / Obvestila