Domača stranRadio Vatikan
Radio Vatikan   
Drugi jeziki  

     Domača stran > Znanost in etika  >  2013-08-28 12:03:16
A+ A- Natisni stran



Msgr. Mupendawatu: Otrok je najprej oseba in nato pacient



RIM (sreda, 28. avgust 2013, RV) – Najprej oseba in nato pacient. To je bistveni poudarek simpozija, ki sta ga na začetku letošnjega poletja v Rimu organizirala Papeški svet za pastoralo zdravstvenih delavcev in fundacija Usmiljeni Samarijan. Naslov dvodnevnega mednarodnega srečanja je bil: Otrok kot oseba in kot pacient – soočenje terapevtskih pristopov. Tajnik vatikanskega dikasterija, msgr. Jean-Marie Mupendawatu, v prispevku za L'Osservatore Romano razmišlja o temi takratnega simpozija.

Najprej izpostavlja nekaj elementov skrbi za otroka, ki so se med pogovori na simpoziju izkazali za najpomembnejše. To so: interdisciplinarnost pri terapevtskih posegih; vključevanje staršev; vztrajanje pri predpisanem zdravljenju do konca; posebna pozornost do duhovne in etične razsežnosti ter do hitrosti psihofizičnega razvoja, ki zaznamuje mlajše osebe; pa tudi pozornost do družbenega okolja, v katerem živijo. Tajnik Papeškega sveta za pastoralo zdravstvenih delavcev zatem poudarja, da so udeleženci simpozija v središče pozornosti postavili absolutno celostnost osebe, vse od njenih prvih trenutkov življenja. Nikoli se ne sme postaviti pod vprašaj identitete nekoga kot osebe. Vedno pa je na mestu poglobitev ali izboljšava uporabljenih sredstev za pomoč v bolezni ali v kakršnikoli obliki stiske in trpljenja. Temeljno je tudi, da ta sredstva in vsa dejanja, ki naj bi jim pomagala, upoštevajo njihovo dostojanstvo in občutljivost.

Kar zadeva etično razsežnost pri zdravljenju otrok gre po Mupendawatujevih besedah za nosilni in združevalni element vsakega posega. Pri tem spominja na Janeza Pavla II., ki je trdil, da se zdi trpljenje nekaj skoraj neločljivega od zemeljskega bivanja človeka. Benedikt XVI. pa je poudarjal, da moramo storiti vse, da bi trpljenje presegli, pa vendar v zavesti, da ni v naši moči, da bi ga povsem izbrisali s sveta. Zdravniki ali znanstveniki naj zatorej ne bi varčevali svojih moči, ko si prizadevajo za dobro trpeče osebe. A obenem naj bi se zavedali in spoštovali omejitve človeške narave. Prav zaradi le-teh je človeško bitje vedno treba obravnavati kot cilj in nikoli kot sredstvo.

Msgr. Jean-Marie Mupendawatu v svojem prispevku nato opozarja na bistveno vlogo družine pri skrbi za bolnega otroka. Ta naj bi bila prijateljska posrednica med odraščajočo osebo, zdravljenjem in zdravstvenimi delavci. Potrebno je namreč upoštevati tudi družbeno okolje, multikulturnost in nasploh vse dejavnike, ki lahko vplivajo na otrokov harmoničen razvoj. Kot je povedal tajnik Papeškega sveta za pastoralo zdravstvenih delavcev so bila udeležencem simpozija predstavljena tudi nekatera pričevanja o konkretnih in ganljivih dejavnostih Cerkve v zdravstvu na različnih celinah. Le-ta so bila kot opozorilo za vse, da se pozornosti ne sme umerjati samo na nekatere teorije, sisteme ali določene nujne situacije. Nasprotno, pogled je potrebno razširiti na celotno raznolikost okolij, v katerih se odvija pomoč trpečim in na posebnosti vsakega izmed njih.

Prispevek tajnika vatikanskega dikasterija se zaključuje s povabilom, da bi znotraj krščanske skupnosti in vseh različnih družbenih okolij spodbujali nujnost, da se zdravje in pravilen razvoj otrok postavita na prednostno mesto. To pomeni v središče pozornosti in delovanja. Najmlajši namreč ne le da so že osebe v polnem pomenu besede, ampak so tudi državljani današnjega dne, v katerih roke bo zaupana usoda prihodnosti.

Audio: RealAudioMP3




Delite





Kdo smo Urnik programov Piši nam Produkcija RV Povezave Drugi jeziki Sveti sedež Mesto Vatikan Papeževe bogoslužne slovesnosti
Vse vsebine na tej spletni strani so avtorsko zaščitene ©. Webmaster / Credits / Pravni pogoji / Obvestila