Domača stranRadio Vatikan
Radio Vatikan   
Drugi jeziki  

     Domača stran > Cerkev >  2013-09-02 09:46:26
A+ A- Natisni stran



Msgr. dr. Peter Štumpf na Tišini daroval sveto mašo in blagoslovil spominsko obeležje dr. Francu Ivanocyu



TIŠINA (nedelja, 1. september 2013, RV) – Murskosoboški škof msgr. dr. Peter Štumpf je danes dopoldne na Tišini na dan pogreba ob 100–obletnici smrti dr. Franca Ivanocyja vodil sveto mašo. Po sv. daritvi je škof Peter Štumpf blagoslovil spominsko obeležje dr. Francu Ivanocyu.

Audio uvoda v mašo: RealAudioMP3

Audio celotne homilije: RealAudioMP3

100-letnica smrti Franca Ivanocyja – Tišina, 1.9.2013
Tišinski župnik in dekan, dr. Franc Ivanocy je gotovo ena največjih osebnosti prekmurske zgodovine. Lahko bi ga imenovali prekmurski Mojzes, ali prekmurski Ciril, tudi prekmurski Slomšek.

Kot je Mojzes izpeljal Izraelce iz egiptovskega suženjstva, je dr. Ivanocy s svojim duhovniškim, prosvetnim, kulturnim in jezikovnim delovanjem popeljal prekmursko ljudstvo h priključitvi od Madžarske h Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Sam sicer tega dogodka leta 1919 ni dočakal, je pa vzgojil odlične duhovnike in narodne buditelje; Jožefa Klekla st., Ivana Bašo, Jožefa Sakoviča, dr. Mirka Lenaršiča in še nekatere druge, da so to s pomočjo štajerskih duhovnikov, predvsem dr. Matija Slaviča in dr. Franca Kovačiča, tudi storili.

Župnik Ivanocy je bil tudi prekmurski Ciril. Tako kot je bil sveti Ciril, brat svetega Metoda eden največjih izobražencev 9. stoletja, je tudi župnik Ivanocy v svojem času bil eden najbolj izobraženih mož na Madžarskem in seveda v Prekmurju. Kot bogoslovni profesor v Sombotelu, ni bil specialist samo za teološke in svetopisemske vede, ampak dobro je tudi kot tišinski župnik dobro poznal družbena vprašanja svojega časa. Zgrozil se je nad pojavi liberalizma med soboškimi uradniki in učitelji ki so se trudili za madžarizacijo slovenskega prebivalstva v Prekmurju. Pri tem se niso pomišljali izbirati sredstev. Tožili so ga madžarskim civilnim in cerkvenim oblastem, ker je pridigal slovensko. Kot višji šolski nadzornik je uvajal slovenski jezik po šolah in tudi od kaplanov ter duhovnikov v soboški dekaniji zahteval, da pridigajo slovensko in da tudi otroke pri verouku poučujejo slovensko. Za Ivanocyja so Slovenci morali biti Slovenci in Madžari prav tako Madžari. Ni pristal na takrat splošno uveljavljeno načelo, da Prekmurci nismo Slovenci, ampak smo slovensko govoreči Madžari. Odnos do materinščine mu je bil pokazatelj, kakšen je človek. Kdor se je sramoval svojega jezika, v Ivanocyjevih očeh ni imel posebne vrednosti. Svoje vernike je bogato oskrbel z Mohorjevimi knjigami in tudi sam leta 1903 pričel izdajati Kalendar Srca Jezušovoga v prekmurski slovenščini prav z namenom, da bi slovensko govoreči verniki še bolj vzljubili svoj jezik. Slomškovo vodilo, da je materni jezik ključ do zveličavne narodove umike, mu je bilo samoumevno in celo sveto.

Prekmurskemu človeku je hotel ohraniti dostojanstvo. Zato si je veliko prizadeval za moralno življenje med ljudmi, predvsem pa med mladino. V tišinski župniji je skoraj povsem izkoreninil pijančevanje. Ni bil zadrt, saj je znal povedati šalo. Na slovesnih kosilih je vedno spil kozarček. Toda v sebi je nosil trezno dušo. Ljudem, ki so prišli k spovedi se izpovedat greha alkoholizma, je dal za pokoro, da morajo za Cerkev darovati toliko, kolikor so na veselici zapili in se opijanili.

Prvi je opozoril na nevarnosti socializma, ki se je v tistem času začel pojavljati tudi med Prekmurci. Lastnino posameznikov je smatral za absolutno pravico, ki je nihče ne sme odtujiti, niti za ceno družbenih interesov.

To, kar Slomšek pomeni za Štajerce, je župnik Ivanocy pomeni za Prekmurce. Brez Slomška ne bi bilo Slovenije in brez Ivanocyja Slovenija ne bi imela današnje podobe. Prekmurci bi še vedno bili del Madžarske. Pod njegovim mentorstvom je Jožef Klekl st., prav tako tišinski domačin, leta 1904 pričel izdajati mesečnik Marijin list in leta 1913 družbeno politični tednik Novine. Ti dve periodiki sta Prekmurcem poglabljali katoliško vero in utrjevali slovensko identiteto. Oboje je rodilo velike sadove; obilje duhovnih poklicev, dobrih in plemenitih posameznikov, družin ter enotnost in voljo, da smo 17. avgusta 1919 vstopili v družino slovanskih narodov.

Župnik dr. Franc Ivanocy je bil kot alabastrna posoda, polna dišečega olja, ki se zaradi ljubezni, dela, trpljenja do konca razbila za Prekmurce. Žlahtno olje se je razlilo pa narodovem telesu in še zdaj, po stotih letih močni diši med nami. To dišanje po svetosti in veličini moža, ki je prekmurski Mojzes, Ciril in Slomšek, mora dražiti naše duše, če je potrebno jih tudi prebuditi iz otopelosti in naveličanosti, ki se kot postana vonjava mnogokrat privleče med nas in nam hoče osmraditi vero, tudi Cerkev in vse kar je lepo in plemenito.


V treh stvareh me župnik Ivanocy spominja na sedanjega papeža Frančiška; in sicer v inteligenci, ki je v službi preprostih in ubogih; v prizadevanju za kulturni dialog in v svetništvu, ki je sodobno za vsak čas.

Modri Sirah nam v današnje prvem berilu dobesedno zabiča: »Čim večji si, tem bolj bodi ponižen, potem boš našel milost pri Gospodu. Zakaj silna je Gospodova moč, zato ga ponižni poveličujejo« (Sir 3, 18-20). Dr. Franc Ivanocy se je odpovedal visokim cerkvenim službam in šel raje delovat med tišinske vernike. Preprostost mu je bila ljubša kot pa gospostvo. Svojo inteligenco je dal popolnoma v službo preprostim ljudem. Tako je izpolnil Jezusovo naročilo, ki smo ga v evangeliju slišali danes, da se ne silimo v ospredje in si ne izbiramo prvih sedežev. Visoka mesta v družbi in v Cerkvi je dr. Franc Ivanocy prepustil drugim in se umaknil med preproste ljudi, ki mu niso mogli povrniti vsega, kar je storil za njih. Upal je na Jezusovo obljubo, da mu bo povrnjeno ob vstajenju pravičnih (prim. Lk 14, 1-14).

Tudi papež Frančišek s svojo inteligenco nagovarja mnoge, ne samo verne, ampak tudi obrobne kristjane in celo neverne. S svojimi gestami in spontano besedo papež Frančišek že nakazuje jutrišnjo podobo Cerkve. To bo Cerkve, ki bo služila. Noben stiskani, trpeči in tudi ne grešni ne bo izvzet iz njenega ljubečega pogleda. To bo Cerkev, ki se bo pomilovalno nasmehnila vsaki oblasti, ki si domišlja, da ima v rokah usodo sveta. Prihodnost sveta pripada le Bogu in njegovemu usmiljenju. To bo Cerkev, ki bo svobodna in ki si bo upala izrekati resnico pred vsakomur. Toda, kar je najpomembnejše, je, da bo to Cerkev, v kateri bodo najpomembnejši osebni odnosi. Nihče ne bo odveč, nihče ne bo nepomemben. Dostojanstvo človeka se bo odslej merilo drugače kot z družbenim, političnim in ekonomskim položajem.

Nadalje pravi modri Sirah v prvem berilu: »Za naduteževo rano ni zdravila, v njej se je namreč zakoreninila zel hudobije. Srce pametnega pa bo premišljalo modre izreke in uho poslušalca je želja modrega« (Sir 3, 28-29). Župnik Ivanocy ni tratil časa s udobnimi in s tistimi, ki so zavračali Boga in teptali dostojanstvo majhnih.

Kjer se je le dalo, se je takih ogibal. Raje je gojil je kulturo srca. Ni prenesel hinavščine, spletk in podtikanj. Bil je neposreden, vendar vljuden; iskren, vendar ljubeč. Ni karal, ampak poučeval. Tudi papež Frančišek odvrača kulturo, ki ljudi razdvaja, ki jih deli na elitne in na neotesane. Zahteva družbo, ki bo omogočila dostop do kulture vsakemu človeku. Vsak človek je Božje podoba in dolžnost slehernega je, da v sebi, v drugem išče Boga. Mi kristjani pa ga lahko srečamo v zakramentih, v Božji besedi in v Cerkvi

Župnik Ivanocy je s svojim svetniškim življenje napovedal, da so tudi Prekmurci lahko svetniki. Duhovnik Danijel Halas je že na poti k časti oltarja. So še pa mnogi, ki jih bomo morali odkriti in jim dati veljavo. Tudi papež Frančišek živi prihodnost, ki bo čas svetništva. To ne pomeni, da bo človek postal popoln, daleč od tega. Toda kristjan jutrišnjega dne bo pustil, da bo Božja milost zmagovala v njem. Kot si svetniki niso v tekmovalnih razmerjih, podobno tudi jutrišnji kristjan ne bo nikomur konkuriral. Vse, kar vodi k Bogu in k pristnemu človeku, bo našlo svoje mesto v Cerkvi.

Župnik dr. Franc Ivanocy že pred sto leti in papež Frančišek sedaj, napovedujeta Cerkev, ki bo bolj duhovna. Krščanstvo ne bo zapadlo nekritični misli, hkrati pa bo odslej v Cerkvi inteligenca srca vodila razum in javno življenje.

Slava velikega moža je kot svetilka, ki nikdar ne ugasne. Prižiga in ohranja jo Sveti Bog, da ljudstvo varno hodi po poti do nebeškega Jeruzalema. Kdor hodi v tej luči, poti ne bo zgrešil.




Delite





Kdo smo Urnik programov Piši nam Produkcija RV Povezave Drugi jeziki Sveti sedež Mesto Vatikan Papeževe bogoslužne slovesnosti
Vse vsebine na tej spletni strani so avtorsko zaščitene ©. Webmaster / Credits / Pravni pogoji / Obvestila