Domača stranRadio Vatikan
Radio Vatikan   
Drugi jeziki  

     Domača stran > Cerkev >  2013-09-19 11:13:13
A+ A- Natisni stran



Škof Andrej Glavan na redovniškem dnevu: Vaše karizme so v Cerkvi prelep in živopisan vrt



ŠENTJERNEJ
(sreda, 18. september 2013, RV) – Danes je potekal že 38. redovniški dan tokrat v novomeški škofiji. Redovnice in redovniki smo se najprej zbrali v v župnijski cerkvi v Šentjerneju, kjer je ob somaševanju apostolskega nuncija in redovnih duhovnikov daroval sveto mašo novomeški škof in apostolski administrator ljubljanske nadškofije
msgr. Andrej Glavan.
Potem smo se preselili v tamkajšnji kulturni dom, kjer je imel predavanje
p. Ivan Platovnjak DJ
z naslovom:
Vpliv duhovnega izkustva na redovno življenje. Sledilo je kosilo in nato obisk romarskega kraja
Zaplaz, kjer so relikvije
bl. Alojzija Grozdeta.

Homilija škofa Andreja Glavana
Dragi bratje in sestre redovniki in redovnice, prisotni ste na tem vsakoletnem romanju, ki naj v letu vere še močneje izrazi vašo pripadnost Cerkvi. Vsakega od vas in vaše skupnosti prisrčno pozdravljam in se vam zahvaljujem za vašo prisotnost in poslanstvo v Cerkvi na Slovenskem in še posebej v naši novomeški škofiji. Z različnimi karizmami kontemplativnega in apostolskega življenja v Kristusovi luči sodelujete v življenju in poslanstvu Cerkve. V tem duhu priznanja in edinosti vam predlagam troje vabil, da bi v polnosti vstopili skozi »vrata vere«, ki so nam vedno odprta, še posebej pa letos.

Na prvem mestu vas vabim, da poglobite vero, ki bo mogla osvetljevati vašo poklicanost. Potrditev neke karizme s strani Cerkve pomeni potrditev, da je njen začetnik Sveti Duh. Zato vas prosim, da se spominjate tiste »prve ljubezni«, s katero je Gospod Jezus Kristus ogrel srce vašega ustanovitelja in vaše srce, vendar ne iz nostalgije, temveč da bi poživili ta plamen, ki vzdržuje vaše posvečeno življenje. Zato je potrebno, da v meditaciji, osebni in skupni molitvi vztrajamo ob Njem; tako v sebi prebujamo voljo in veselje, da z njim delimo svoje življenje, odločitve, pokorščino v veri, odločitev za uboštvo in radikalnost ljubezni. Da bi vedno znova zajemali iz tega srečanja ljubezni, ko ste zapustili vse, da bi bili z Njim in bi z Njim služili Bogu in bratom.

Na drugem mestu vas vabim k veri, ki bo znala razumeti modrost in moč šibkosti. Ko doživljamo veselje in nadloge sedanjega časa, trenutno še posebej v Sloveniji, ter čutimo trdoto in težo križa ter vseh vrst ponižanj, ne dvomite, da je Kristusova kenoza hkrati tudi že velikonočna zmaga. Ravno ob mejah in v človeški šibkosti smo poklicani, da se v življenju upodabljamo po Kristusu, v celoviti napetosti, ki v določeni meri vnaprej daje okušati eshatološko popolnost.

Sobotni praznik Povišanja svetega križa naj se spomnil na to. Naša pripadnost Cerkvi zahteva temeljno stanovitnost v križu – kjer se Cerkev rojeva. To velja pravzaprav za vsakega kristjana, še posebej za vsakega, ki hoče živeti Bogu posvečeno življenje. Hoditi za Jezusom – čistim, ubogim in pokornim Očetovi volji – vključuje odločitev za hojo po njegovi poti, kjer bo križ gotovo prisoten. Izbrati Jezusovo pot predpostavlja, da se prepustimo v Očetove roke, kar vključuje včasih tudi občutje zapuščenosti od Očete, ki ga nosi s seboj vsak križ.

Na križu je treba izgubiti vse, da pridobimo vse. Tam se da naprodaj vse, da se kupi dragocen biser ali njivo s skritim zakladom. S križem se ne da trgovati, se ne da pogajati. Ali se ga oklenemo, ali ga zavrnemo. Če se odločimo, da ga zavrnemo, bo naše življenje ostalo v naših rokah, zaprto v kletko drobnjakarskih trenutkov našega obzorja. Če ga pa objamemo, če se odločimo za radikalno življenje po evangeljskih svetih in zaobljubah, ga pustimo v Božjih rokah in nam bo vrnjeno, a na drug način, s polnostjo življenja in notranjega veselja.

Vabim vas, da obnovite vero, ki nas usposablja za romarje v prihodnost. Posvečeno življenje je po svoji naravi romanje duha v iskanju Obličja, ki se včasih razodeva in drugič skriva: »Faciem tuam, Domine, requiram. (Tvoj obraz iščem, Gospod.)« To naj bo neprenehno hrepenenje vašega srca, temeljni kriterij, po katerem usmerjate vašo pot, tako v majhnih vsakdanjih korakih kot tudi pri pomembnejših odločitvah. Ne bodite med preroki nesreče, ki oznanjajo konec ali nesmiselnost posvečenega življenja v današnji Cerkvi; bolj kot to se oblecite v Jezusa Kristusa in nadenite orožje svetlobe – kot spodbuja sveti Pavel – ostanite budni in čuječi. Sveti Kromacij oglejski je zapisal: »Odženi od nas, Gospod, to nevarnost, da nas nikoli ne bo obtežil spanec nezvestobe; podeli nam svojo milost in svoje usmiljenje, da bomo lahko vedno bedeli v zvestobi Tebi. Naša zvestoba namreč lahko bedi v Kristusu.«

Dragi bratje in sestre, sreča posvečenega življenja je vedno deleženje pri Kristusovem križu. Tako je bilo tudi pri Devici Mariji. Njeno srčno trpljenje se je povezalo v eno celoto s srcem Božjega Sina, prebodenim iz ljubezni. Iz te rane je prisijala Božja luč, kakor tudi redovniki iz trpljenja, iz žrtev, iz darovanja samih sebe živijo iz Božje ljubezni, tako da se tudi na druge širi ista svetloba, ki evangelizira ljudstva.

Vaše karizme so v Cerkvi prelep in živopisan vrt, kjer lahko občudujemo lepoto karizem, ki jih je Sveti Duh vzbujal skozi zgodovino, da bi Cerkev lažje odgovarjala na znamenja časa in njegove potrebe. Karizme, ki jih je tekom zgodovine Cerkve zbudil Sveti Duh, so lepota Kristusove neveste. Kažejo, da Bog v vsakem času in na vsakem kraju posega, da prenavlja svojo Cerkev. Karizme po besedah bl. Janeza Pavla II. prav tako spadajo k bistvu Cerkve, kakor Cerkev kot institucija. Karizme, čeprav so med seboj različne, so delo istega Svetega Duha.

Potrebne so, do izražajo obličje, obraz Jezusa Kristusa, ubogega, ponižnega, usmiljenega, ki uči in oznanja, ki se sklanja kot Samarijan nad bolne in trpeče.

Vse karizme predstavljajo vrt z različnimi cvetovi in sadovi, ki se med seboj razlikujejo, in vendar sestavljajo eno samo božansko harmonijo. V tem vrtu so kovačnice svetnikov in junakov, v njem se dogajajo nešteti čudeži dobrega. Že sv. Bernard je v času, ko šeni bilo velike večine današnjih redov, zapisal: »Občudujem karizme vseh redovnih ustanov. Pripadam eni izmed njih z redovnim življenje, vsem pa z ljubeznijo. Vsi potrebujemo drug drugega. Duhovno dobrino, ki je nimam, dobim od drugih.« (navedeno v Janez Pavel II., Posinodalna apost. spodbuda Posvečeno življenje, 52, CD 65).

Duhovno smo danes povezani tudi s kontemplativnimi redovi širom Slovenije. Posebej pa naj preberem pozdravne besede obeh kontemplativnih skupnosti iz naše škofije od bližnjih kartuzijanov iz doline miru pod Gorjanci in pozdrave karmeličank iz Mirne Peči.

Dragi bratje in sestre, kartuzijani v Pleterjah smo v duhu povezani z vami ob današnjem srečanju in smo veseli, da ste nam tako blizu. Jezusova ljubezen naj nas vedno bolj združuje z Njim in med seboj! Molimo za vas, pa se tudi sami priporčamo v vaše molitve.

br. Frančišek Marija, rektor

Audio homilije in prebranih pozdravov kartuzijanov ter karmeličank: RealAudioMP3




Delite





Kdo smo Urnik programov Piši nam Produkcija RV Povezave Drugi jeziki Sveti sedež Mesto Vatikan Papeževe bogoslužne slovesnosti
Vse vsebine na tej spletni strani so avtorsko zaščitene ©. Webmaster / Credits / Pravni pogoji / Obvestila