Domača stranRadio Vatikan
Radio Vatikan   
Drugi jeziki  

     Domača stran > Cerkev >  2013-09-28 11:19:19
A+ A- Natisni stran



Duhovne misli Benedikta XVI. za 26. nedeljo med letom



V današnjem nedeljskem evangeliju Jezus pripoveduje priliko o bogatašu in o ubogem Lazarju. Prvi živi v obilju in sebičnosti in ko umre gre v pekel. Reveža, ki se hrani z ostanki iz bogatinove mize, pa ob smrti angeli prenesejo v večno bivališče Boga in svetnikov. »Blagor vam, ubogi«, je rekel Jezus svojim učencem, »kajti vaše je Božje kraljestvo«. Toda sporočilo te prilike nam pove še več, spomni nas, da dokler smo še na tem svetu, moramo poslušati Gospoda, ki nam govori po Svetem pismu in živeti po njegovi volji, sicer bo po smrti prepozno za kesanje. Ta prilika nam torej pove dvoje: prvič, da ima Bog rad uboge in jih dviguje iz njihovega ponižanja, drugič pa, da je naša večna usoda odvisna od našega ravnanja. Na nas je, da hodimo po poti, ki nam jo je Bog pokazal, da dosežemo večno življenje. Ta pot je ljubezen, ne kot čustvo, temveč kot služenje drugim v Kristusovi ljubezni.

Protest zoper Boga v imenu pravičnosti je nesmisel. Svet brez Boga je svet brez upanja (Ef 2,12). Samo Bog more ustvariti pravičnost. In vera nam daje gotovost: Bog to stori. Podoba o poslednji sodbi najprej ni podoba groze, marveč je podoba upanja, za nas morda celo odločilna podoba upanja. Toda ali ni tudi podoba strahu? Rekel bi: podoba odgovornosti. Torej podoba za tisti strah, o katerem sv. Hilarij pravi, da ima ves naš strah svoje mesto v ljubezni. Bog je pravičnost in ustvarja pravičnost. To je naša tolažba in naše upanje. A v svoji pravičnosti je hkrati milost. To vemo s pogledom na križanega in vstalega Kristusa. Oboje, pravičnost in milost, je treba gledati v pravilni notranji povezanosti. Milost ne izključuje pravičnosti. Milost krivice ne naredi za pravico. Milost ni goba, ki vse pobriše, tako da na koncu postane vse enako veljavno, kar je kdo na zemlji storil. Jezus nam je v svarilo v priliki o bogatem potratnežu in ubogem Lazarju (Lk 16,19–31) pokazal podobo duše, uničene z objestnostjo in bohotnostjo, ki si je sama ustvarila nepremostljiv jarek med seboj in ubožcem: jarek zaprtosti v materialno uživanje, jarek pozabljanja drugega, nesposobnost ljubiti, ki zdaj postane pekoča žeja, ki je ni več mogoče ozdraviti.

Ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega sta v evharistiji zares združeni: učlovečeni Bog nas vse pritegne k sebi. Samo na tej kristološko-zakramentalni podlagi lahko prav razumemo Jezusov nauk o ljubezni. Prehod od postave in prerokov k dvojni zapovedi ljubezni do Boga in do bližnjega, k čemur nas Jezus vodi, kakor tudi dejstvo, da je vsa verska eksistenca osredotočena na to zapoved, ni samo morala (nravnost), ki bi mogla obstajati samostojno poleg vere v Kristusa in poleg njegovega ponavzočenja v samem zakramentu: vera, bogočastje in etos se prepletajo kot enotna stvarnost, ki se oblikuje v srečanju z Božjo agape.

Evharistija, ki ni usmerjena v dejanska dela ljubezni, je sama v sebi okrnjena. Nasprotno pa postane – kot bomo morali o tem še natančneje razmisliti – 'zapoved' ljubezni mogoča le, ker ni zgolj zahteva: ljubezen je lahko 'zapovedana' le zato, ker je najprej podarjena. V zvezi s tem lahko razumemo tudi velike Jezusove prilike. Bogatin (prim. Lk 16,19-31) milo prosi iz kraja pogubljenja, da bili njegovi bratje obveščeni, kaj se zgodi s tistim, ki je prezrl v stiski trpečega reveža. Jezus uporabi tako rekoč klic na pomoč in nam ga predstavi, da bi nas posvaril oziroma nas pripeljal na pravo pot.

V petek smo obhajali god svetega Vincencija Pavelskega, zavetnika katoliških dobrodelnih ustanov. V Franciji šestnajstega stoletja se je živo soočil z velikim nasprotjem med bogatimi in revnimi, saj je kot duhovnik obiskoval področja kjer so prebivali višji sloji, obiskoval pa je tudi podeželje in zanemarjene mestne četrti. Gnan od Kristusove ljubezni, je Vincencij Pavelski znal organizirati redne oblike pomoči obrobnim osebam in tako ustanovil tako imenovane 'Charitées', skupine gospa krščanske ljubezni, ki so darovale svoj čas in svoje dobrine za te najbolj obrobne. Med temi prostovoljkami so nekatere izbrale, da se bodo popolnoma posvetile Bogu in ubogim in tako je sveti Vincencij Pavelski skupaj z Ludoviko de Marijak ustanovil Hčere krščanske ljubezni, prvo žensko družbo, ki naj živi posvečeno življenje 'v svetu' med ljudmi, z bolnimi in pomoči potrebnimi. Zahvalimo se Bogu, ker je njegova ljubezen močnejša od zla in smrti.

Audio: RealAudioMP3




Delite





Kdo smo Urnik programov Piši nam Produkcija RV Povezave Drugi jeziki Sveti sedež Mesto Vatikan Papeževe bogoslužne slovesnosti
Vse vsebine na tej spletni strani so avtorsko zaščitene ©. Webmaster / Credits / Pravni pogoji / Obvestila