Domača stranRadio Vatikan
Radio Vatikan   
Drugi jeziki  

     Domača stran > Cerkev >  2013-10-06 17:25:35
A+ A- Natisni stran



Maša in spominska slovesnost na Teharjah za žrtve medvojnega in povojnega nasilja



TEHARJE (nedelja, 6. oktober 2013, RV) – Na Teharjah sta danes potekali maša in obletna spominska slovesnost za žrtve medvojnega in povojnega nasilja. Mašo je ob 11.00 daroval celjski škof msgr. Stanislav Lipovšek. Govornika v okviru kulturnega progama, ki ga je pripravila Nova slovenska zaveza, pa sta bila gospod Ivan Korošec in gospod Aleš Maver.

Audio homilije msgr. Stanislava Lipovška: RealAudioMP3


Govor gospoda Ivana Korošca
Potopljeno taborišče mučenja in smrti. Po Angležih, katere smo smatrali za naše zaveznike, je bila predana slovenska vojska, izročena boljševikom v mučenje in strašno smrt.
---
Vlak je zjutraj ustavil na celjski postaji. Komunisti, ki so nas čakali, so zagnali huronski krik in udarjali po vagonih, da je nam ledenela kri. Ko so odpirali zapahe vagonov, so stali pred vrati v dveh vrstah, udarjali po nas s koli, palicami, opasači. Preklinjali so nas, Boga in Mater Božjo. Partizan je zavpil: »Poveljnik bataljona naprej!« Naprej je stopil stotnik Rihard – Ice. Partizani so se zapodili vanj, kot razdražene ose. Zbili so ga na tla. Udarjali, brcali in mu trgali uniformo. Čez čas sta ga dva domobranca dvignila in ga opirala, da je stal. »Oficirji naprej,« se je spet drl rdeči proletarec. Ker se niso javljali oficirji, je šel partizan ob vrsti in izbiral fante, katere se mu je zdelo. Bili smo sužnji, ki smo se morali obtoževati. »Mi smo bela garda, izdajalci in morilci slovenskega naroda!« Taki, okrvavljeni, raztrgani, umazani, smo krenili po dolgi Bukovžlanski cesti, skozi mesto in naprej. S konji so se zagnali v nas. »Lezi in poljubi slovensko zemljo, ki si jo izdal,« so kričali. Da bi vsaj kje bila luža vode, posrkali bi še mokro kamenje, pa je ni bilo. Iz vrste se je utrgala mlada mamica z dojenčkom in stekla po polju. »Stoj, stoj!« so se drli stražarji. Z rafalom so podrli oba.
---
Ko so nas prignali do vrat taborišča, smo morali odložiti prtljago, pa denar, prstane, verižice, ure. »Kdor bo imel najmanjšo smet, bo ustreljen!« je grozil rdeči vojak. Oficirje so nagnali v »bunker« – mesarsko skladišče z močnimi kavlji, na katere so obešali zvezane.
---
Blizu taborišča je bila stavba za požrtije in porno-orgije partizanskih veljakov, kjer so izrabljali naša dekleta in mlade žene do onemoglosti, nato pa jih pobili. Le včasih so jih prignali nazaj v taborišče. Neke noči že proti jutru, so prignali dekleta, ki so jokala in obtoževala. Ena med njimi pa je histerično kričala. Ko so prišli do barake, je udarjala z rokami in glavo ob deske. »Milan, Milan« je klicala svojega fanta, »pomagaj«. Milan pa je visel obešen na kavljih.
---
Ko nas je dežurni vodil v velikem loku do kuhinje, so bila vrata bunkerja odprta. Pogled v notranjost je bil grozen. Domobranci so viseli na kljukah, zvezanih rok, nekateri so se zvijali, zdihovanje in jamranje je segalo v dušo. Partizani so jim pljuvali v obraz in jih žgali s cigaretami. Partizanke so jim zarezale zvezde na lica in čelo.
---
Od groznega prizora smo okameneli, zunaj pa zagledamo partizana, ki je z bičem podil višjega narednika Lojza Makovca. Skozi ušesa je imel prebodeno z žico, ki je bila partizanu za uzdo.
---
Proti poldnevu so privedli iz bunkerja skupino obvezanih častnikov. Težko jih je bilo prepoznati, a vendar: nadporočnik Kavčič, stotnik Rihar, poročnik Mušič in še nekaj. Krvava lica in čelo je bilo zabuhlo in nepokrito. Stali so na vročem soncu, do popoldne, nato pa so jih odvedli za barako. – Dolg rafal je odjeknil od boršta. Obstali smo. »Bog jim daj večni mir!« Riharja pa so razčetverili s konji.
---
Blizu vrat civilne barake, je pripeljalo par konj voz »diro«, kmalu za njim pa se primaje star velik osebni avto in se ustavi pred civilno barako. Iz njega sta izstopili dve partizanki in nekaj partizanov. Ko so se razgledovali, je partizan zavpil proti civilni baraki: »Tovarišiče, oddajte vse otroke do šestnajstega leta!«
---
Ukazalni glas komunista je vsem zaprl sapo. Nekaj sekund je bila grobna tišina. Na kar so partizani s »tovarišicami« udrli v barako in trgali otroke materam. Obupane matere so prižemale k sebi malčke. Hotele bi jih skriti, toda kam? Klici otrok in jok mater je šel do kosti. »Mamica! Mamica,« so otroci stegali k materam. Partizani so jih odrivali s pestmi in brcami – ko so napolnili avto, so odpeljali. Dojenčke pa so metali na voz. Jokali so in se zvijali na pekočem soncu, dokler niso v omotici utihnili. Popoldne so prišli s konji in odpeljali dojenčke v »dečji dom«, smo ugibali. Za barako pa je voz obstal, in dojenčke so zmetali z voza, kot naročena drva. – Dovolj – dragi moji – predolga in pretežka je ta »povest«, ob kateri pa so ljudje v oblasti satana uživali. – A vendar … še nekaj, prijatelji!

Zdi se mi, da naši mrtvi bratje ne morejo imeti mirnega pokoja, dokler bomo mi, ločeno polagali vence in svečke na njih grobove v breznih in rudniških jaških. Ob spominu na vse trpljenje vseh naših mrtvih bratov prosimo Boga vsak dan, da po njih zasluženju, dosežemo med nami sodelovanje, v iskrenosti in bratskem prijateljstvu.

Za Slovenijo … tako nam Bog pomagaj!

Audio govora gospoda Ivana Korošca: RealAudioMP3

Audio govora gospoda Aleša Mavra: RealAudioMP3




Delite





Kdo smo Urnik programov Piši nam Produkcija RV Povezave Drugi jeziki Sveti sedež Mesto Vatikan Papeževe bogoslužne slovesnosti
Vse vsebine na tej spletni strani so avtorsko zaščitene ©. Webmaster / Credits / Pravni pogoji / Obvestila