Domača stranRadio Vatikan
Radio Vatikan   
Drugi jeziki  

     Domača stran > Cerkev >  2013-10-21 18:24:27
A+ A- Natisni stran



Duhovne misli Benedikta XVI. za god blaženega Janeza Pavla II.



V svoji oporoki je novi blaženi zapisal: »Ko je dne 16. oktobra 1978 konklave kardinalov izbral Janeza Pavla II., mi je primas Poljske kardinal Stefan Wyszynski rekel: ‘Naloga novega papeža bo, da popelje Cerkev v tretje tisočletje. In je dodal: »Še enkrat bi se rad zahvalil Svetemu Duhu za veliki dar drugega vatikanskega koncila, ki sem mu skupaj z vso Cerkvijo – in posebej z vsem zborom škofov – velik dolžnik. Prepričan sem, da bo še dolgo dano novim rodovom, da bodo zajemali iz bogastva, ki nam ga je podaril ta koncil 20. stoletja. Kot škof, ki je sodeloval pri koncilskem dogajanju od prvega do zadnjega dne, želim izročiti to veliko dediščino vsem tistim, ki so in še bodo v prihodnje poklicani, da ga udejanjajo. S svoje strani se zahvaljujem večnemu Pastirju, ki mi je dopustil, da sem služil tej veličastni stvari vsa leta svojega papeževanja.« In kakšna je ta 'stvar'? Je ista, ki jo je Janez Pavel II. izrekel pri svoji prvi slovesni maši na trgu sv. Petra s spomina vrednimi besedami: »Ne bojte se! Odprite, na stežaj odprite vrata Kristusu!« Kar je novoizvoljeni papež prosil vse, je sam prvi storil: Kristusu je odprl družbo, kulturo, politične in gospodarske sisteme in z velikanovo silo – z močjo, ki mu je prihajala od Boga – zasukal v drugo smer potek, ki je bil videti nepovraten.

S svojim pričevanjem vere, ljubezni in apostolskega poguma, ki ga je spremljal velik čut za človeka, je ta zgledni sin poljskega naroda pomagal kristjanom vsega sveta, da jih ne bi bilo strah imenovati se kristjani, pripadati Cerkvi, govoriti o evangeliju. Z eno besedo: pomagal nam je, da se ne bi bali resnice, ker je resnica zagotovilo svobode.

Še bolj na kratko povedano: znova nam je dal moč, da verujemo v Kristusa, ker je Kristus Redemptor hominis, človekov Odrešenik: to je tema njegove prve okrožnice in rdeča nit vseh ostalih.
Nazadnje pa bi se rad zahvalil Bogu tudi za osebno izkustvo, ki mi ga je naklonil, da sem dolgo sodeloval z blaženim papežem Janezom Pavlom II. Že prej sem ga imel priliko spoznati in ga ceniti, od 1982 pa, ko me je poklical v Rim kot prefekta Kongregacije za nauk vere, sem mu bil lahko 23 let ob strani in vedno bolj spoštoval njegovo osebo. Moje služenje je podpirala njegova duhovna globina, bogastvo njegovih uvidov. Zgled njegove molitve me je vedno pretresel in vzgajal; potapljal se je v srečanje z Bogom, čeprav je bil sredi mnogoterih dolžnosti svojega služenja. In potem njegovo pričevanje v trpljenju: Gospod ga je počasi trgal od vsega, on pa je še vedno ostajal 'skala', kakor je to hotel Kristus. Njegova globoka ponižnost, ukoreninjena v tesnem zedinjenju s Kristusom, mu je omogočila, da je še naprej vodil Cerkev in dal svetu še zgovornejše sporočilo prav v času, ko so mu telesne moči pojemale. Tako je na izreden način udejanjil poklicanost vsakega duhovnika in škofa: postati eno s tistim Jezusom, ki ga vsak dan prejema in daruje v evharistiji.

Blagor ti, ljubljeni papež Janez Pavel II., ker si veroval! Še naprej – te prosimo – podpiraj iz nebes vero Božjega ljudstva. Pogosto si nas blagoslovil na tem trgu iz apostolske palače. Blagoslovi nas, sveti oče! Amen.

Audio: RealAudioMP3



Homilija svetega očeta Benedikta XVI.
sveta maša beatifikacije Janeza Pavla II.
nedelja, 1. maja 2011

Dragi bratje in sestre!
Pred šestimi leti smo bili na tem trgu ob pogrebu papeža Janeza Pavla II. Pekoča je bila bolečina ob izgubi, še večji pa je bilo občutje neizmerne milosti, ki je obdajalo Rim in ves svet: milosti, ki je bila kot sad vsega življenja mojega ljubljenega predhodnika, še posebej njegovega pričevanja v trpljenju. Že tisti dan smo čutili, kako se širi vonj njegove svetosti in božje ljudstvo je na različne načine izražalo svoje češčenje. Zato sem hotel, da ob dolžnem spoštovanju cerkvenih določil njegov postopek za beatifikacijo lahko napreduje malce hitreje. In glejte, pričakovani dan je napočil; hitro je napočil, ker je tako bilo po volji Gospodu: Janez Pavel II. je blažen!

Prisrčno želim pozdraviti vse, ki ste ob tej priliki v tako velikem številu prišli v Rim z vseh koncev sveta: gospode kardinale, patriarhe vzhodnih katoliških Cerkva, sobrate v škofovstvu in duhovništvu, uradne delegacije, ambasadorje in predstavnike oblasti, posvečene osebe in verne laike; in pozdrav namenjam tudi vsem, ki so povezani z nami prek radia in televizije.

Danes je druga velikonočna nedelja, ki jo je blaženi Janez Pavel II. poimenoval nedeljo božjega usmiljenja. Zato je bil izbran ta datum za današnje slavje, ker je po načrtu Previdnosti moj predhodnik izročil duha Bogu prav na predvečer tega praznika. Danes pa je vrhu vsega še prvi dan maja, Marijinega meseca; in je tudi spomin sv. Jožefa Delavca. Te prvine se stekajo, da obogatijo našo molitev in pomagajo nam, ki smo še romarji v času in prostoru; medtem pa je v nebesih med angeli in svetniki praznik povsem drugačen! In vendar je en sam Bog, en sam je Kristus Gospod, ki kot most povezuje zemljo in nebesa in mi se v tem trenutku čutimo še posebej blizu, skoraj soudeleženi pri nebeškem bogoslužju.

»Blagor tistim,, ki niso videli, pa so verovali!« (Jn 20,29). V današnjem evangeliju Jezus izreka ta blagor: blagor vere. Preseneča nas še posebej, ker smo se zbrali, da bi obhajali razglasitev za blaženega, in še bolj, ker je bil danes razglašen za blaženega papež, Petrov naslednik, ki je bil poklican, da brate potrdi v veri. Janez Pavel II. je blažen zaradi svoje vere, močne, velikodušne in apostolske. In takoj se spomnimo še enega blagra: »Blagor tiSimon, Jonov sin, ker ti tega nista razodela ne meso ne kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih« (Mt 16,17). Kaj je nebeški Oče razodel Petru? Da je Jezus Kristus, Sin živega Boga. Po tej veri Simon postane 'Peter', skala, na katero lahko Jezus zgradi svojo Cerkev. Večna blaženost Janeza Pavla II., ki jo danes Cerkev z veseljem oznanja, je vsa v Kristusovih besedah: »Blagor ti, Simon« in »Blagor tistim, ki niso videli in so verovali!«, blagor vere, ki jo je tudi Janez Pavel II. prejel v dar od Boga Očeta za izgradnjo Kristusove Cerkve.

Naša misel pa se obrača še k enemu blagru, ki v evangeliju prekaša vse druge. To je blagor Devici Mariji, Odrešenikovi Materi. Njej, ki je ravnokar spočela Jezusa v svojem naročju, reče sveta Elizabeta: »Blagor ji, ki je verovala, da se bo spolnilo, kar ji je napovedal Gospod« (Lk 1,45). Blagor vere ima svoj zgled v Mariji in vsi smo veseli, ker se beatifikacija Janeza Pavla II. godi na prvi dan Marijinega meseca pod materinskim pogledom nje, ki s svojo vero podpira vero apostolov in nenehno podpira vero njihovih naslednikov, posebno tistih, ki so poklicani, da sedijo na Petrovem sedežu. Marija se ne pojavi v pripovedih o Kristusovem vstajenju, a je njena navzočnost nekako skrita povsod: ona je Mati, ki ji je Jezus zaupal vsakega od učencev in vso skupnost. Še posebej opažamo, da Marijino učinkovito in materinsko navzočnost zabeležita sveti Janez in sveti Luka v besedilih, ki sta tik pred današnjim evangelijem in prvim berilom: v pripovedi o Jezusovi smrti, kjer se Marija pojavi ob vznožju križa (prim. Jn 19,25); in na začetku Apostolskih del, ki jo prikažejo sredi učencev, zbranih v molitvi v dvorani zadnje večerje (prim. Apd 1,14).

Tudi današnje drugo berilo govori o veri; piše nam prav sveti Peter, poln duhovnega navdušenja, ko novokrščenim kaže na razloge njihovega upanja in veselja. Rad opažam, da se v tem odlomku ob začetku svojega prvega pisma Peter ne izraža v obliki spodbude, ampak v pripovedi. Piše namreč: »Polni veselja ste« in dodaja: »Vi ga ljubite, čeprav ga niste videli in zdaj verujete vanj, čeprav ga ne vidite. Zato vzklikate od neizrekljivega in slavnega veselja, medtem ko dosegate cilj svoje vere: zveličanje duš« (1Pt 1,6.8-9). Vse je v povednem naklonu, ker gre za novo resničnost, ki jo je porodilo Kristusovo vstajenje, resničnost, ki je dostopna veri. »To je Gospod naredil«, pravi psalm (118,23) – čudovito je v naših očeh, očeh vere.

Dragi bratje in sestre! Danes sije v naših očeh v polni duhovni luči vstalega Kristusa ljubljeni in častitljivi lik Janeza Pavla II. Danes se njegovo ime pridružuje množici svetnikov in blaženih, ki jih je razglasil v skoraj 27 letih papeževanja, ko je silovito opozarjal na splošno poklicanost k visokim merilom krščanskega življenja, k svetosti, kakor trdi koncilska konstitucija o Cerkvi. Vsi člani Božjega ljudstva – škofje, duhovniki, diakoni, verni laiki, redovniki in redovnice – smo na poti proti nebeški domovini, kamor je pred nami šla Devica Marija, na poseben in popoln način pridružena Kristusovi skrivnosti in skrivnosti Cerkve. Karol Woytyła je najprej kot pomožni škof, potem pa kot krakovski nadškof sodeloval na drugem vatikanskem koncilu in je dobro vedel, da zadnje poglavje dokumenta o Cerkvi, posvečeno Mariji, pomeni, da se Odrešenikovo Mater postavi za podobo in zgled svetosti za vsakega kristjana in za vso Cerkev. To teološko gledanje je blaženi Janez Pavel II. odkril že v mladih letih, ga potem ohranjal in poglabljal vse življenje. To gledanje je povzeto v svetopisemski ikoni Kristusa na križu z materjo Marijo ob strani. To ikono najdemo v Janezovem evangeliju (19,25-27) in je povzeta v škofovskem in pozneje papeškem grbu Karola Wojtyła: zlat križ, črka M spodaj desno in geslo 'Totus tuus', ki ustreza slavnemu izrazu sv. Ludvika Marija Grigniona Montfortskega, v katerem je Karol Wojtyła našel temeljno načelo svojega življenja: 'Totus tuus ego sum et omnia mea tua sunt. Accipio Te in mea omnia. Praebe mihi cor tuum, Maria. Ves sem tvoj in vse, kar je moje, je tvoje. Tebe imam za vse svoje dobro. Daj mi svoje srce, o Marija' (Razprava o pravi pobožnosti do svete Device, št. 266).

V svoji oporoki je novi blaženi zapisal: »Ko je dne 16. oktobra 1978 konklave kardinalov izbral Janeza Pavla II., mi je primas Poljske kardinal Stefan Wyszynski rekel: ‘Naloga novega papeža bo, da popelje Cerkev v tretje tisočletje. In je dodal: »Še enkrat bi se rad zahvalil Svetemu Duhu za veliki dar drugega vatikanskega koncila, ki sem mu skupaj z vso Cerkvijo – in posebej z vsem zborom škofov – velik dolžnik. Prepričan sem, da bo še dolgo dano novim rodovom, da bodo zajemali iz bogastva, ki nam ga je podaril ta koncil 20. stoletja. Kot škof, ki je sodeloval pri koncilskem dogajanju od prvega do zadnjega dne, želim izročiti to veliko dediščino vsem tistim, ki so in še bodo v prihodnje poklicani, da ga udejanjajo. S svoje strani se zahvaljujem večnemu Pastirju, ki mi je dopustil, da sem služil tej veličastni stvari vsa leta svojega papeževanja.« In kakšna je ta 'stvar'? Je ista, ki jo je Janez Pavel II. izrekel pri svoji prvi slovesni maši na trgu sv. Petra s spomina vrednimi besedami: »Ne bojte se! Odprite, na stežaj odprite vrata Kristusu!« Kar je novoizvoljeni papež prosil vse, je sam prvi storil: Kristusu je odprl družbo, kulturo, politične in gospodarske sisteme in z velikanovo silo – z močjo, ki mu je prihajala od Boga – zasukal v drugo smer potek, ki je bil videti nepovraten.

S svojim pričevanjem vere, ljubezni in apostolskega poguma, ki ga je spremljal velik čut za človeka, je ta zgledni sin poljskega naroda pomagal kristjanom vsega sveta, da jih ne bi bilo strah imenovati se kristjani, pripadati Cerkvi, govoriti o evangeliju. Z eno besedo: pomagal nam je, da se ne bi bali resnice, ker je resnica zagotovilo svobode.

Še bolj na kratko povedano: znova nam je dal moč, da verujemo v Kristusa, ker je Kristus Redemptor hominis, človekov Odrešenik: to je tema njegove prve okrožnice in rdeča nit vseh ostalih.

Karol Wojtyła se je vzpel na Petrov sedež in nosil s seboj svoj globok premislek o soočenju med marksizmom in krščanstvom, osredinjen na človeka. Njegovo sporočilo je bilo v tem: človek je pot Cerkve in Kristus je pot človeka. S tem sporočilom, ki je velika dediščina drugega vatikanskega koncila in njegovega 'krmarja' Božjega služabnika Pavla VI., je Janez Pavel II. vodil Božje ljudstvo, da je prestopilo prag tretjega tisočletja, ki ga je prav po zaslugi Kristusa lahko poimenoval 'prag upanja'. Da, po dolgi poti priprave na veliki jubilej je dal krščanstvu obnovljeno usmeritev v prihodnost, božjo prihodnost, ki je presežna glede na zgodovino, ki pa močno zaznamuje tudi zgodovino. Ta naboj upanja, ki sta si ga nekako prisvojila marksizem in ideologija napredka, je upravičeno pridobil nazaj za krščanstvo, ki mu je vrnil pristno fizionomijo upanja, ki ga mora živeti v zgodovini z duhom 'adventa', v osebnem in skupnostnem življenju, usmerjenem h Kristusu, ki je polnost človeka in dopolnitev njegovih pričakovanj pravičnosti in miru.

Nazadnje pa bi se rad zahvalil Bogu tudi za osebno izkustvo, ki mi ga je naklonil, da sem dolgo sodeloval z blaženim papežem Janezom Pavlom II. Že prej sem ga imel priliko spoznati in ga ceniti, od 1982 pa, ko me je poklical v Rim kot prefekta Kongregacije za nauk vere, sem mu bil lahko 23 let ob strani in vedno bolj spoštoval njegovo osebo. Moje služenje je podpirala njegova duhovna globina, bogastvo njegovih uvidov. Zgled njegove molitve me je vedno pretresel in vzgajal; potapljal se je v srečanje z Bogom, čeprav je bil sredi mnogoterih dolžnosti svojega služenja. In potem njegovo pričevanje v trpljenju: Gospod ga je počasi trgal od vsega, on pa je še vedno ostajal 'skala', kakor je to hotel Kristus. Njegova globoka ponižnost, ukoreninjena v tesnem zedinjenju s Kristusom, mu je omogočila, da je še naprej vodil Cerkev in dal svetu še zgovornejše sporočilo prav v času, ko so mu telesne moči pojemale. Tako je na izreden način udejanjil poklicanost vsakega duhovnika in škofa: postati eno s tistim Jezusom, ki ga vsak dan prejema in daruje v evharistiji.

Blagor ti, ljubljeni papež Janez Pavel II., ker si veroval! Še naprej – te prosimo – podpiraj iz nebes vero Božjega ljudstva. Pogosto si nas blagoslovil na tem trgu iz apostolske palače. Blagoslovi nas, sveti oče! Amen.

Prevedel br. Miran Špelič OFM




Delite





Kdo smo Urnik programov Piši nam Produkcija RV Povezave Drugi jeziki Sveti sedež Mesto Vatikan Papeževe bogoslužne slovesnosti
Vse vsebine na tej spletni strani so avtorsko zaščitene ©. Webmaster / Credits / Pravni pogoji / Obvestila