Domača stranRadio Vatikan
Radio Vatikan   
Drugi jeziki  

     Domača stran > Cerkev >  2013-10-30 17:39:42
A+ A- Natisni stran



Sveti oče med jutranjo mašo: Upanje – usidranost onkraj



VATIKAN (torek, 29. oktober 2013, RV) – Pri današnji jutranji maši v Domu sv. Marte je papež Frančišek poudaril, da upanje ne pomeni optimizem, ampak »goreče pričakovanje«. Opozoril je, da se morajo kristjani izogibati lagodnim držam, kajti krščansko upanje je dinamika, pomeni biti usidrani na obali onstranstva.

Kaj je upanje za kristjana? Ne gre za optimizem, ampak za goreče pričakovanje, ki se steguje k razodetju Božjega Sina, je dejal papež, ki se je pri pridigi oprl na današnje berilo iz Pavlovega Pisma Rimljanom. Stvarstvo je bilo namreč podvrženo minljivosti. Kristjan torej živi napetost med upanjem in suženjstvom. Upanje ne zavaja, temveč je gotovo. Pa vendar ga včasih ne razumemo dobro, zamenjujemo ga z optimizmom in mislimo, da je človek upanja optimistična oseba, a temu ni tako, je pojasnil papež: »Upanje ni optimizem; ni tista sposobnost gledati na stvari z dobrim duhom in iti naprej. Ne, to je optimizem, to ni upanje. Upanje ne pomeni pozitivne drže do stvari.« Papež Frančišek je nadaljeval, da ni lahko razumeti, kaj je upanje. Pravijo, da je najbolj ponižna med krepostmi, ker se skriva v življenju. Vero lahko vidimo in čutimo, vemo, kaj je. Tudi ljubezen poznamo, vidimo jo v konkretnih dejanjih. »A kaj je upanje? Kaj je ta drža upanja? Da bi se ji nekoliko približali, lahko rečemo, da je upanje tveganje, je tvegana krepost; kot pravi sv. Pavel, je krepost gorečega pričakovanja razodetja Božjega Sina. In to ni prevara,« je dodal papež.

Imeti upanje torej pomeni biti stegnjen k temu razodetju, temu veselju, ki bo naša usta napolnilo z nasmehi. Upanje je torej nekaj več kot optimizem, je nekaj drugega. Prvi kristjani so upanje upodabljali kot sidro, pritrjeno na obali onstranstva. Naše življenje je namreč hoja proti temu sidru. »In kje smo mi usidrani? Smo usidrani na obali tistega oddaljenega oceana ali smo usidrani v umetni laguni, ki smo jo sami ustvarili s svojimi pravili, obnašanjem, urniki, klerikalizmi, cerkvenimi in necerkvenimi držami?« je zastavil vprašanje papež Frančišek. Tam, kjer je vse lagodno in varno – to ni upanje, je dodal.

Nadaljeval je, da sv. Pavel pokaže še drugo podobo upanja: porod. Smo v pričakovanju; in to je porod. Upanje se nahaja v tej dinamiki: dajati življenje. A sad Svetega Duha se ne vidi, pa vendar vem, da Duh deluje. Dela v nas, kot da bi bil majhno gorčično seme, znotraj pa je polno življenja, moči, ki ga žene naprej, da postane drevo. Duh deluje kot kvas: ne vidi se ga, a je tu. To je milost, ki jo je treba prositi, je pojasnjeval papež Frančišek.

»Eno je živeti v upanju, kajti v upanju smo rešeni, druga stvar pa je živeti kot dobri kristjani in nič več. Živeti v pričakovanju razodetja ali živeti dobro z zapovedmi, biti usidrani na obrežju onstranstva ali parkirani v umetni laguni,« so se glasile papeževe besede. »Mislim na Marijo,« je nadaljeval, »bila je mlado dekle in potem, ko je slišala, da je mama, je spremenila svojo držo in je šla, pomagala in zapela hvalnico. Ko ženska postane noseča, je ženska, a nikoli ni samo ženska: je mama. Tako je na nek način tudi z upanjem. Spremeni nam držo: smo mi, a nismo mi; smo mi, a iščemo onkraj, smo usidrani onkraj.«

Audio: RealAudioMP3

Scarica Adobe Flash Player




Delite





Kdo smo Urnik programov Piši nam Produkcija RV Povezave Drugi jeziki Sveti sedež Mesto Vatikan Papeževe bogoslužne slovesnosti
Vse vsebine na tej spletni strani so avtorsko zaščitene ©. Webmaster / Credits / Pravni pogoji / Obvestila