Domača stranRadio Vatikan
Radio Vatikan   
Drugi jeziki  

     Domača stran > Cerkev >  2013-11-01 11:34:30
A+ A- Natisni stran



Duhovne misli Benedikta XVI. za praznik vernih rajnih



Na praznik Vseh svetih zremo 'sveto mesto, nebeški Jeruzalem, ki je naša domovina' (Hvalospev za Vse svete). Danes pa še vedno obrnjeni k tem poslednjim rečem, obhajamo spomin vseh vernih rajnih, 'ki so pred nami odšli v večnost z znamenjem vere in počivajo v miru' (Prva evharistična molitev). Zelo pomembno je, da mi kristjani živimo odnos s pokojnimi v resnici vere ter gledamo na smrt in onostranstvo v luči razodetja. Že apostol Pavel piše prvim skupnostim in jih opominja, 'da se ne boste vdajali žalosti kakor drugi, ki nimajo upanja. Če namreč verujemo, da je Jezus umrl in vstal, bo Bog tiste, ki so zaspali prek Jezusa, privedel skupaj z njim' (1Tes 4,13-14). Tudi danes je potrebno evangelizirati resničnosti smrti in večnega življenja, ki sta še posebej podvrženi vraževerju in sinkretizmu, da krščanska resnica ne bo pomešana z različnimi mitološkimi predstavami.

V svoji okrožnici o krščanskem upanju, sem se spraševal o skrivnosti večnega življenja (prim. Rešeni v upanju, 10-12). Kaj je večno življenje? Vseeno se moramo vprašati povsem izrecno: ali je krščanska vera tudi za nas danes upanje, ki spreminja in nosi naše življenje? V iskanju odgovora bi rad izhajal iz klasične oblike dialoga, s katerim je krstni obred začel sprejem novorojenega v občestvo verujočih in prerojenje v Kristusu. Duhovnik je najprej povprašal starše, kakšno ime so izbrali otroku in nato vprašal: kaj hočeš od Cerkve? Odgovor: vero. In kaj ti daje vera? Večno življenje. Po tem pogovoru so starši prosili za otroka dostop k veri, ker so v veri videli ključ za »večno življenje«. Dejansko gre – danes kakor nekoč – za to pri krstu, ko postaneš kristjan: ne gre za dejanje podružabljenja v občestvo, ne samo za sprejem v Cerkev, ampak starši pričakujejo za krščenca več: da mu vera, h kateri spada telesnost Cerkve in njenih zakramentov, podari življenje – večno življenje. Vera je substanca upanja. A tu se pojavi vprašanje: ali pravzaprav to sploh hočemo – večno živeti?

Morda mnogi ljudje vere danes preprosto zato ne marajo, ker se jim večno življenje ne zdi nič prizadevanja vrednega. Saj sploh nočejo večnega življenja, marveč to sedanje življenje, in vera v večno življenje se dozdeva pri tem prej kot ovira. Večno – neskončno – živeti se dozdeva prej prekletstvo kakor dar. Gotovo, smrt bi radi odrinili kar najbolj daleč. Toda živeti nenehno in brez konca – more biti navsezadnje samo dolgočasno in končno neznosno. Natanko to pove na primer cerkveni oče Ambrož pri pogrebnem nagovoru za svojega umrlega brata Satira: »Smrt sicer ni spadala k naravi, a je postala naravna. Bog je ni od začetka predvidel, marveč jo je podaril kot zdravilo /.../ Zaradi prestopka je človekovo življenje zaznamovano z vsakdanjo muko in neznosnim tarnanjem in je postalo tako bedno. Potrebno je bilo končati tegobe, da smrt spet vzpostavi tisto, kar je življenje izgubilo. Neumrljivost bi bila bolj breme kakor dar, če ne bi posijala milost.« Že prej je Ambrož dejal: »Smrti ni treba objokovati, smrt je vzrok zveličanja...«.

Radi bi nekakšno življenje samo, dejansko življenje, ki se ga nato ne dotakne niti smrt. A hkrati ne poznamo tega, k čemur nas žene. Ne moremo nehati iztegovati se po tem in vendar vemo, da vse, kar moremo izkusiti in uresničiti, ni tisto, po čemer hrepenimo. To nepoznano je dejansko »upanje«, ki nas priganja, in njegova neznanost je hkrati razlog vseh obupanosti kakor vseh pozitivnih in vseh uničujočih zaletov k pravemu svetu, k pravemu človeku. Beseda »večno življenje« skuša temu nepoznano znanemu dati ime. Nujno je to vznemirljiva, nezadostna beseda. Kajti pri besedi »večno« mislimo na neskončnost, in ta nas prestraši. Pri življenju mislimo na življenje, ki ga izkušamo, ki ga ljubimo in ga ne bi radi izgubili in ki nam je hkrati vedno znova bolj muka kakor izpolnitev, tako da si ga z ene strani želimo in ga hkrati vendar nočemo. Samo poskusiti moremo iz časnosti, v katero smo ujeti, zamišljati si in slutiti, da večnost ni vedno nadaljujoča se zapovrstnost koledarskih dni, marveč nekaj takega kakor izpolnjeni trenutek, v katerem nas zajema celota in mi zajemamo celoto. To bi bil trenutek potopitve v ocean neskončne ljubezni, v katerem ni več časa, ni nobenega prej in potem. Lahko samo poskušamo misliti, da je ta trenutek življenje v polnem smislu, vedno novo potapljanje v prostranost bitja, medtem ko nas veselje preprosto prevzame. Tako to izraža Jezus pri Janezu: »Spet vas bom videl, in vaše srce se bo veselilo, in vašega veselja vam ne bo nihče vzel« (Jn 16,22). V tej smeri moramo misliti, če hočemo razumeti, kam meri krščansko upanje; razumeti tisto, kar pričakujemo od vere, od naše zedinjenosti s Kristusom.

Audio: RealAudioMP3




Delite





Kdo smo Urnik programov Piši nam Produkcija RV Povezave Drugi jeziki Sveti sedež Mesto Vatikan Papeževe bogoslužne slovesnosti
Vse vsebine na tej spletni strani so avtorsko zaščitene ©. Webmaster / Credits / Pravni pogoji / Obvestila