Domača stranRadio Vatikan
Radio Vatikan   
Drugi jeziki  

     Domača stran > Cerkev >  2013-11-02 13:46:37
A+ A- Natisni stran



Papež Frančišek med homilijo na rimskem pokopališču Verano: Vprašajmo se, kje je zasidrano moje srce?



RIM (petek, 1. november 2013, RV) – »Ob tej uri, tik pred zahodom sonca, smo na tem pokopališču zbrani in mislimo na prihodnost, mislimo na vse tiste, ki so že odšli, ki so živeli pred nami in so v Gospodu«. S temi besedami je začel papež Frančišek homilijo med sveto mašo, ki jo je daroval popoldne na praznik vseh svetih na veličastnem vhodu v rimsko pokopališče Verano. S papežem Frančiškom so somaševali rimski vikar, kardinal Agostino Vallini, nadškof Filippo Iannone, soupravitelj rimske škofije, pomožni škofje ter župnik sv. Lovrenca zunaj obzidja, p. Armando Ambrosi.

Sveti oče je homilijo nadaljeval z besedami: »Tako lépo je to videnje nebes, o katerem smo slišali v prvem berilu: Gospod Bog, lepota, dobrota, resnica, nežnost, ljubezen v polnosti. Vse to nas čaka. Tisti, ki so bili pred nami in so umrli v Gospodu, so tam. Oni naznanjajo, da niso bili zveličani zaradi svojih del, čeprav so tudi delali dobra dela, ampak jih je Gospod zveličal. 'Zveličanje pripada našemu Bogu, ki sedi na prestolu in Jagnjetu' (Raz 7,10). On nas rešuje, On nas bo ob koncu našega življenja peljal za roko, kot očka, v nebesa, kjer so naši predniki. Eden od starešin je vprašal: 'Tile, ki so ogrnjeni v bela oblačila, kdo so in od kod so prišli? (v. 13). Kdo so ti pravični, ti sveti, ki so v nebesih? Odgovor je: 'To so tisti, ki so prišli iz velike stiske in so oprali svoja oblačila ter jih pobelili z Jagnjetovo krvjo' (v. 14).

V nebesa lahko vstopimo samo zaradi Jagnjetove krvi, po zaslugi Kristusove krvi. Ravno Kristusova kri nas je opravičila ter nam odprla vrata nebes. Če se danes spominjamo teh naših bratov in sester, ki so živeli pred nami in so v nebesih, se jih zato, ker jih je umila Kristusova kri. V tem je naše upanje, upanje je v Kristusovi krvi. To je upanje, ki ne razočara. Če v življenju hodimo z Gospodom, nas ne bo nikoli razočaral!

V drugem berilu smo slišali, kar je apostol Janez rekel svojim učencem: 'Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče: Božji otroci se imenujemo in to tudi smo. Svet nas zato ne spoznava... Božji otroci smo, ni pa še razodeto, kaj bomo. Vemo pa, da mu bomo podobni, ko se bo razodel, ker ga bomo gledali takšnega, kakršen je' (1Jn 3,1-2). Videti Boga, biti mu podoben, to je naše upanje. Danes, na dan svetih in na dan pred dnevom mrtvih, je potrebno pomisliti na upanje. To upanje nas spremlja v življenju. Prvi kristjani so upodabljali upanje kot sidro, kot da bi bilo življenje sidro, vrženo na obrežje nebes in vsi mi, ki hodimo po poti proti temu obrežju, se držimo za vrv, ki prihaja od tega sidra. Lepo je misliti na to podobo upanja, da imamo srce zasidrano tam, kjer so naši predniki, kjer so svetniki, kjer je Jezus, kjer je Bog. To je tisto upanje, ki ne razočara. Danes in jutri sta dneva upanja.

Upanje je nekaj podobnega kot kvas, ražširja ti dušo. V življenju so težki trenutki, toda z upanjem gre duša naprej in gleda na to, kar nas čaka. Danes je dan upanja. Naši bratje in sestre so pred Bogom in tudi mi bomo iz čiste Gospodove milosti tam, če bomo hodili po Jezusovi poti. Apostol Janez takole zaključi: 'Vsak namreč, ki ima to upanje vanj, se očiščuje, kakor je on čist' (v. 3). Tudi upanje nas očiščuje, nas razbremenjuje. Po tem očiščevanju v upanju v Jezusa Kristusa hodimo hitreje, bolj naglo. Ob tem današnjem zahajanju sonca, lahko vsak pomisli na zahod svojega življenja: 'Kakšen bo moj zahod?' Vsi mi bomo prišli do zahoda, vsi! Gledam nanj z upanjem? Gledam nanj z veseljem, da bom od Gospoda sprejet? To je krščanska misel, ki nas pomirja. Pomislimo na zahod tolikih bratov in sester, ki so bili pred nami in pomislimo na naš zahod, ko bo prišel. Pomislimo na svoje srce ter se vprašajmo: 'Kje je zasidrano moje srce?' Če še ni dobro zasidrano, ga zasidrajmo tja na ono obrežje vedoč, da upanje ne razočara, ker Gospod Jezus ne razočara.«

Po molitvi za pokojne na rimskem pokopališču Verano ter blagoslovu je sveti oče dejal: »Želim pa še na poseben način moliti za tiste naše brate in sestre, ki so v teh dneh umrli, medtem ko so iskali osvoboditev, človeka vrednejše življenje. Videli smo fotografije, krutost puščave, videli smo morje, kjer so se mnogi utopili. Molímo zanje. Molímo pa tudi za tiste, ki so se rešili in so trenutno nagneteni v številnih sprejemnih krajih ter pri tem upajmo, da se bo pohitelo s pravnimi postopki in bodo lahko šli drugam, kjer je bolj udobno, v druga sprejemna središča.«

Audio: RealAudioMP3

Scarica Adobe Flash Player




Delite





Kdo smo Urnik programov Piši nam Produkcija RV Povezave Drugi jeziki Sveti sedež Mesto Vatikan Papeževe bogoslužne slovesnosti
Vse vsebine na tej spletni strani so avtorsko zaščitene ©. Webmaster / Credits / Pravni pogoji / Obvestila