Domača stranRadio Vatikan
Radio Vatikan   
Drugi jeziki  

     Domača stran > Avdience in molitev Angelus >  2013-11-21 15:28:28
A+ A- Natisni stran



Papež med srečanjem z udeleženci plenarnega zasedanja Kongregacije za vzhodne Cerkve spodbudil k molitvi, ki zmore iz usmiljenega srca Boga pridobiti spravo in mir



VATIKAN (četrtek, 21. november 2013, RV) – Papež Frančišek je danes v avdienco sprejel tudi vse udeležence plenarnega zasedanja Kongregacije za vzhodne Cerkve. »Kristus je luč narodov.« S temi besedami iz Dogmatične konstitucije o Cerkvi (Lumen Gentium) je papež začel svoj nagovor. Vsa Cerkev od vzhoda do zahoda tako pričuje za Božjega Sina. Nepozabni drugi vatikanski koncil ima tudi zasluge, da je izrecno spomnil na pomen starodavnih liturgij vzhodnih Cerkva, njihove teologije, duhovnosti in kanonske vede. Le-te odsevajo tradicijo, ki izvira iz apostolov in se nadaljuje preko cerkvenih očetov. Ta tradicija je del od Boga razodete ter nedeljene dediščine vesoljne Cerkve.

Tekoče generalno zasedanje, kot je nadaljeval papež Frančišek, si prilašča milost drugega vatikanskega koncila in nadaljnjega nauka o vzhodnem krščanstvu. To pomeni tudi preko pregleda prehojene poti podpreti poslanstvo spodbujanja edinosti vseh kristjanov. Cerkev je za opravljanje tega poslanstva hvaležna. Pri tej nalogi vse vodi Sveti Duh, in sicer tudi po nelahkih poteh zgodovine, tako da goji zvestobo Kristusu, vesoljni Cerkvi in Petrovemu nasledniku. Včasih je bila cena zelo visoka in ne tako poredko celo mučeništvo. Sveti oče je nato tako kot so storili njegovi predhodniki potrdil upravičenost obstoja posebnih Cerkva znotraj cerkvenega občestva: »Da, izvirna raznolikost, upravičena raznolikost, tista, ki jo je navdihnil Duh, ne škoduje edinosti, ampak ji služi; koncil nam pravi, da je ta raznolikost nujna za edinost!«

Papež Frančišek je potem spomnil, da se je danes dopoldne srečal tudi s patriarhi in višjimi nadškofi. Od njih je lahko osebno slišal o razmerah v različnih vzhodnih Cerkvah. Te je papež povzel z besedami: »Ponovno razcvetena vitalnost tistih, ki so bile dolgo zatirane pod komunističnimi režimi; misijonarska dinamičnost tistih, ki izhajajo iz pridiganja apostola Tomaža; vztrajnost tistih, ki živijo na Bližnjem vzhodu, neredko v položaju 'majhne črede', v okoljih, zaznamovanih s sovraštvom in spori, pa tudi skritim preganjanjem.« Udeleženci plenarnega zasedanja se po papeževih besedah spopadajo z raznimi problematikami, ki zadevajo notranje življenje posameznih vzhodnih Cerkva, obenem z razsežnostjo diaspore. Pri tem je potrebno storiti vse, da bi se udejanjile koncilske želje. Potrebno je tudi omogočiti pastoralno delovanje tako na lastnem ozemlju kot tam, kjer so se vzhodne skupnosti sčasoma utrdile. Istočasno pa je potrebno še spodbujati občestvo in bratstvo s skupnostmi latinskega obreda.

Posebno pozornost je papež v nagovoru nato posvetil deželi, kjer je Kristus živel, umrl in vstal. Tam luč vere ni ugasnila. Je »luč Vzhoda«, ki je razsvetljevala vesoljno Cerkev vse odkar se je nad nami pojavilo vzhajajoče sonce, to je Jezus Kristus, naš Gospod. »Vsak katoličan ima zatorej dolg hvaležnosti do Cerkva, ki živijo v tisti regiji. Od njih se med drugim lahko učimo potrpežljivosti in vztrajnosti pri vsakodnevnem uveljavljanju ekumenskega duha in medverskega dialoga, kar je pogosto zaznamovano z naporom.« Geografsko, zgodovinsko in kulturno okolje je iz njih namreč naredilo »naravne sogovornike« s številnimi krščanskimi veroizpovedmi in drugimi verstvi, je dodal papež Frančišek.

Potem je omenil zaskrbljenost, katero vzbujajo življenjski pogoji kristjanov na Bližnjem vzhodu: »Rimski škof se ne bo pomiril, dokler bodo možje in žene kateregakoli verstva ranjeni v svojem dostojanstvu, oropani nujnega za preživetje, oropani prihodnosti, prisiljeni v stanje beguncev.« Skupaj s pastirji vzhodnih Cerkva je papež Frančišek tako pozval k spoštovanju pravice vseh do dostojanstvenega življenja in do svobodnega izpovedovanja lastne vere. Kristjani na Bližnjem vzhodu morajo biti kot enakovredni državljani vključeni v družbeno, kulturno in versko življenje narodov, katerim pripadajo. Bolečina najmanjših in najšibkejših nam vztrajno zastavlja vprašanje, kako dolgo še bo trajala ta noč, je nadaljeval papež. Tako zatem pa povabil, naj bdimo v gotovosti, da nam Gospod ne bo odrekel svoje pomoči.

Papež Frančišek se je pri tem obrnil na celotno Cerkev in jo spodbudil »k molitvi, ki zmore iz usmiljenega srca Boga pridobiti spravo in mir«. Molitev razoroži neumnost in porodi dialog.

Audio: RealAudioMP3




Delite





Kdo smo Urnik programov Piši nam Produkcija RV Povezave Drugi jeziki Sveti sedež Mesto Vatikan Papeževe bogoslužne slovesnosti
Vse vsebine na tej spletni strani so avtorsko zaščitene ©. Webmaster / Credits / Pravni pogoji / Obvestila