Domača stranRadio Vatikan
Radio Vatikan   
Drugi jeziki  

     Domača stran > Vatikanski dokumenti >  2013-12-02 18:44:29
A+ A- Natisni stran



Migranti in begunci: Boljšemu svetu naproti



Poslanica svetega očeta Frančiška za svetovni dan migrantov in beguncev 2014

Dragi bratje in sestre!
Naša družba, bolj kot kdaj koli v zgodovini, doživlja proces vzajemne soodvisnosti in sodelovanja na globalni ravni. Kljub temu, da ne manjka problematičnih ali negativnih elementov, je cilj teh procesov izboljšati ne samo gospodarske, ampak tudi politične in kulturne pogoje za življenje človeške družine. Vsaka oseba je del človeštva in deli z vso družino ljudstev upanje na boljšo prihodnost. Ta predpostavka je navdihnila témo, ki sem jo izbral za letošnji svetovni dan migrantov in beguncev: Migranti in begunci: Boljšemu svetu naproti.

Med posledice sodobnih sprememb v našem svetu spada rastoč pojav človeške mobilnosti kot »znamenje časa,« kot je to izrazil papež Benedikt XVI. (Sporočilo za svetovni dan migrantov in beguncev 2006). Če po eni strani selitve resnično razkrivajo polomije in pomanjkljivosti s strani držav in mednarodne skupnosti, kažejo po drugi strani na stremenje človeštva, da bi ljudje živeli edinost v spoštovanju razlik, v drži sprejemanja in gostoljubja, ki omogoča pravično delitev dobrin, in v varovanju ter napredovanju dostojanstva in središčnosti vsakega človeškega bitja.

S krščanskega vidika, kot tudi z vidika drugi človeški resničnostih, ob resničnosti preseljevanja doživljamo razkorak med lepoto stvarstva, ki je zaznamovana z milostjo in odrešenjem, in skrivnostjo greha. V nasprotje solidarnosti, sprejemanju ter izrazom bratstva in razumevanja, se postavljajo zavrnitev, diskriminacija, prekupčevanje in izkoriščanje, trpljenje in smrt. Posebno zaskbljujoče so okoliščine, ko selitve niso le prisiljene, ampak povzročene zaradi raznih oblik človeškega prekupčevanja in usužnjevanja. Danes je »suženjsko delo« pogost pojav. Toda, kljub problemom, tveganju in težavam, s katerimi se soočajo, veliko množico migrantov in beguncev oživljata zaupanje in upanje; v srcih hrepenijo po boljši prihodnosti, ne le zase, temveč tudi za svoje družine in najdražje.

Kaj prinaša ustvarjanje »boljšega sveta«? Izraz se ne naivno nanaša na neke abstraktne pojme ali nedosegljive ideale, ampak je usmerjen k pristnemu in celostnemu razvoju, k prizadevanju za dostojne življenjske pogoje za vsakogar, k iskanju pravičnih odgovorov na potrebe posameznikov in družin in k zagotovitvi, da je stvarstvo, kot Božji dar, spoštovano, zavarovano in oskrbovano. Častitljivi Pavel VI. je prizadevanje sodobnega človeka opisal takole: »osvoboditi se revščine, zagotoviti si zanesljivo preživetje, zdravje in stabilno zaposlitev; sodelovati bolj polno pri odgovornostih, brez vsakega zatiranja, zaščiteni pred razmerami, ki kršijo človeško dostojanstvo; biti bolje izobraženi; skratka, delati, znati in imeti več, da bi bili več« (Populorum progressio, 6).

Naša srca želijo nekaj 'več' in to ni le več znanja ali več imetja, ampak je želja po »biti« več. Razvoj se ne more zanesti le na gospodarsko rast, saj je mnogokrat dosežena ne glede na revne in nemočne. Boljši svet se bo razvil, če bo pozornost v prvi vrsti namenjena posamezniku; če bo človekovo napredovanje celostno, tako da bo zajelo vse razsežnosti človeške osebe, vključno duhovno; če bodo upoštevani vsi, tudi revni, bolni, zaporniki, ljudje v potrebah in tujci (Mt 25,31-46); če bomo sposobni opustiti kulturo trošenja in vstopiti v kulturo srečevanja in sprejemanja.

Migranti in begunci niso 'figurice kmetov' na šahovnici človeštva. To so otroci, žene in možje, ki zapustijo ali so prisiljeni zapustiti svoje domove iz različnih razlogov, ki imajo isto upravičeno željo vedeti in imeti, predvsem pa biti več. Število ljudi, ki se seli z ene celine na drugo, kot tudi tistih, ki menjajo kraje bivanja znotraj svojih dežel ali zemljepisnih območij, je presenetljivo. Sodobni selitveni tokovi predstavljajo največja gibanja posameznikov, če že ne ljudstev, v zgodovini. Ko Cerkev spremlja migrante in begunce na njihovi poti, poskuša razumeti vzroke selitev in si obenem prizadeva premagovati njihove negativne učinke ter povečati pozitivne vplive na skupnosti izvora, tranzita in destinacije selitvenih gibanj.

Ko se zavzemamo za razvoj boljšega sveta, ne moremo zamolčati pohujšanja, ki ga vzbuja revščina v njenih mnogih razsežnostih. Nasilje, izkoriščanje, diskriminacija, odrivanje na rob, omejevanje osnovnih pravic tako posameznikov kot skupin, so nekatere glavnih prvin revščine, ki jih moramo premagati. Pogosto prav ti vidiki zaznamujejo selitvena gibanja in tako selitev povežejo z revščino. Beg iz okolja revščine ali preganjanja v upanju na boljšo prihodnost ali enostavno v sili, da rešijo lastna življenja, mnoge prisili v selitev; kljub njihovim upom in pričakovanjem pa pogosto naletijo na nezaupanje, zavrnitev in izločitev; prizadenejo pa jih še druge nesreče in tragedije, ki kršijo njihovo človeško dostojanstvo.

S stvarnostjo preseljevanja, skupaj z njenimi razsežnostmi v naši dobi globalizacije, se moramo soočiti in jo urediti na nov, nepristranski in učinkovit način; to zahteva predvsem mednarodno sodelovanje, pa tudi duha globoke solidarnosti in sočutja. Sodelovanje na različnih ravneh je ključno, vključno z vsestransko potrditvijo pravil in politike, ki je namenjena, da varuje in pospešuje razvoj človeške osebe. Papež Benedikt XVI. je orisal poteze takšne politike, ki jo »je treba razvijati najprej s tesnim sodelovanjem med državami, iz katerih migranti odhajajo, in tistimi, v katere prihajajo. Spremljati jo mora ustrezna mednarodna zakonodaja, ki lahko usklajuje različne pravne rede z namenom, da se rešujejo zahteve in spoštujejo pravice posameznikov in preseljenih družin ter hkrati družb, ki priseljence podpirajo« (Caritas in veritate, 62). Skupno delo za boljši svet zahteva vzajemno pomoč med državami, v duhu pripravljenosti in zaupanja ter brez vzpostavljanja nepremagljivih ovir. Dobra sinergija more postati vir spodbude za voditelje vlad, ko se soočajo z družbenogospodarskimi neravnovesji in brezpravno globalizacijo, ki so del vzrokov selitvenih gibanj, v katerih so posamezniki bolj žrtve kot pa protagonisti. Nobena država se ne more sama soočati s težavami, ki so povezane s tem tako razširjenim pojavom preseljevanja in se dotika vsake celine v dvojni smeri: priseljevanja in odseljevanja.

Potrebno je poudariti, da se takšno sodelovanje začne s prizadevanjem vsake države, da ustvari boljše gospodarske in družbene pogoje doma, tako da izselitev ne ostane edina možnost za tiste, ki iščejo mir, pravico, varnost in polno spoštovanje njihovega človeškega dostojanstva. Ustvarjanje možnosti zaposlitve v krajevnih gospodarstvih bo, med drugim, preprečilo ločitve družin in zagotovilo pogoje stabilnosti in miru tako posameznikom kot skupinam.

Glede na okoliščine migrantov in beguncev bi končno želel pokazati še na tretjo prvino na poti izgrajevanja boljšega sveta: na odpravo predsodkov in nerazumevanja v odnosu do selitev. Neredko prihod priseljencev, izgnancev, prosilcev za azil in beguncev med domačim prebivalstvom vzbudi sumničenje in sovražnost. Prebuja se strah, da bo družba postala manj varna, da se bosta izgubili istovetnost in kultura, da se bo zaostrilo tekmovanje na trgu dela in da bo prišlo do povečanja kriminalnih dejanj. Sredstva javnega obveščanja imajo pri tem zelo odgovorno vlogo; njihova naloga je dejansko v tem, da razgaljajo stereotipe in da ponudijo resnične informacije, ko poročajo o napakah maloštevilnih kot tudi o poštenosti, pokončnosti in veličini večine. Vsak je poklican, da spremeni svojo držo do migrantov in beguncev; prehod od drž obrambe in strahu, brezbrižnosti in potiskanja na rob, ki so značilne za družbo trošenja, k držam, ki temeljijo na kulturi srečevanja, ki je edina zmožna graditi boljši, pravičnejši in bolj bratski svet. Sredstva družbenega obveščanja so poklicana, da sama vstopijo v to 'zamenjavo drž' in tako pospešujejo spremembo družbe v odnosu do migrantov in beguncev.

Spominjam se, da je na začetku svoje poti tudi sveta družina iz Nazareta doživela zavrnitev: Marija »je rodila Sina, svojega prvorojenca, ga povila v plenice in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora« (Lk 2,7). Jezus, Marija in Jožef so sami izkusili, kaj pomeni zapustiti svojo deželo in postati migrant: ogroženi zaradi Herodove žeje po moči so bili prisiljeni, da so bežali in iskali zatočišče v Egiptu (Mt 2,13-14). Toda Marijino materinsko srce in pozorno srce Jožefa, varuha svete družine, sta ohranili zaupanje, da jih Bog ne bo nikoli zapustil. Po njuni priprošnji naj bo takšna gotovost vedno prisotna v srcu vsakega migranta in begunca.

Cerkev, ki odgovarja na Kristusovo naročilo »pojdite in naredite vse narode za moje učence«, je poklicana, da postane Božje ljudstvo, ki objema vsa ljudstva in jim prinaša oznanilo evangelija, saj je Kristusov obraz odtisnjen na obrazu vsake osebe! V tem je najgloblja utemeljitev dostojanstva človeške osebe; moramo jo spoštovati in varovati. Dostojanstvo človeške osebe ni utemeljeno na kriterijih učinkovitosti, produktivnosti, družbenega razreda ali etnične ali verske pripadnosti, ampak na dejstvu, da je človek ustvarjen po Božji podobi in podobnosti (prim. 1 Mz 1,26-27), še več, da je Božji otrok. Vsako človeško bitje je Božji otrok! Vanj je vtisnjena podoba Kristusa! Moramo jo videti najprej mi in nato pomagati drugim, da vidijo, da migranti in begunci ne predstavljajo le problemov, ki jih moramo rešiti, ampak, da so bratje in sestre, ki naj jih sprejmemo, spoštujemo in ljubimo. Migranti in begunci predstavljajo priložnost, ki nam jo naklanja Božja previdnost, da bi gradili bolj pravično družbo, bolj popolno demokracijo, bolj solidarno državo, bolj bratski svet in bolj odprto krščansko skupnost, v skladu z evangelijem. Preseljevanje nudi možnosti za novo evangelizacijo, odpira prostor za rast nove človeškosti, ki jo vnaprej napoveduje velikonočna skrivnost: to je človeškost, za katero je vsaka tuja dežela domovina in vsaka domovina tuja dežela.

Dragi migranti in begunci! Ne izgubite upanja na boljšo in bolj varno prihodnost, na to, da boste na vaši poti srečali iztegnjeno roko in na to, da boste lahko izkusili bratsko solidarnost in toplino prijateljstva! Vam vsem, in tistim, ki posvečajo svoje življenje in svoje moči v pomoč vam, zagotavljam svojo molitev in vam iz srca dajem apostolski blagoslov.

V Vatikanu, 5. avgusta 2013

Frančišek

Prevod: J. A.




Delite





Kdo smo Urnik programov Piši nam Produkcija RV Povezave Drugi jeziki Sveti sedež Mesto Vatikan Papeževe bogoslužne slovesnosti
Vse vsebine na tej spletni strani so avtorsko zaščitene ©. Webmaster / Credits / Pravni pogoji / Obvestila