Domača stranRadio Vatikan
Radio Vatikan   
Drugi jeziki  

     Domača stran > Avdience in molitev Angelus >  2013-12-13 16:58:45
A+ A- Natisni stran



Papež Frančišek med splošno avdienco o poslednji sodbi: Ne obsodimo samih sebe, ampak se odprimo Jezusovi ljubezni, kajti sodba se je že začela



VATIKAN (sreda, 11. december 2013, RV) – Papež Frančišek je današnjo katehezo med splošno avdienco posvetil zadnjemu delu veroizpovedi, kjer trdimo: »Verujem večno življenje.« Posebej se je zaustavil ob poslednji sodbi ter vernike, zbrane na Trgu sv. Petra, spodbudil, naj se odprejo Jezusovi ljubezni, kajti sodba se je že začela. Papež je katehezo začel z odlomkom iz Matejevega evangelija, kjer beremo, da bo Kristus prišel »v svojem veličastvu in vsi angeli z njim … Pred njim bodo zbrani vsi narodi in ločil bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od kozlov. Ovce bo postavil na svojo desnico, kozle pa na levico … Ti pojdejo v večno kazen, pravični pa v večno življenje« (Mt 25,31-33-46). Ko pomislimo na Kristusov ponovni prihod in njegovo poslednjo sodbo, ki bo razkrila dobro, ki smo ga opravili ali opustili v svojem zemeljskem življenju, se zavemo, da se nahajamo pred skrivnostjo, ki nas presega in si je niti ne moremo zamisliti, je pojasnjeval papež Frančišek. Gre za skrivnost, ki v nas spontano zbuja občutek strahu. A če dobro premislimo, ta resničnost kristjanu razširi srce in postane pomemben razlog za tolažbo in zaupanje.

Veselo pričakovanje poslednje sodbe kot srečanja s Kristusom
O tem pričujejo prve krščanske skupnosti. Njihova slavja in molitve je običajno spremljal vzklik »Maranathà«. Izraz je sestavljen iz dveh aramejskih besed, ki ju lahko razumemo kot prošnjo »Pridi, Gospod!« ali kot gotovost »Gospod prihaja, Gospod je blizu«, odvisno od poudarka pri izgovorjavi besede. Kot je dodal papež, gre za vzklik, v katerem se nahaja vrh celotnega krščanskega razodetja. V tem primeru je torej Cerkev kot nevesta tista, ki se v imenu celotnega človeštva obrača na Kristusa, svojega ženina, in nestrpno čaka, da se ovije v njegov objem: Jezusov objem, ki je polnost življenja, polnost ljubezni. »Če razmišljamo o sodbi s tega vidika,« je zatrdil papež, »se zmanjšata vsak strah in omahljivost ter pustita prostor pričakovanju in globokemu veselju: ravno v trenutku poslednje sodbe bomo pripravljeni obleči Kristusovo veselje kot poročno obleko ter bomo pristopili h gostiji, podobi polnega in dokončnega občestva z Bogom.«

Ob poslednji sodbi, ne bomo sami
Drugi razlog za zaupanje je v zagotovilu, da v trenutku poslednje sodbe ne bomo sami. Jezus sam v Matejevem evangeliju pravi, da bodo ob koncu časov tisti, ki so šli za njim, sedeli na prestolu njegovega veličastva in sodili skupaj z njim (prim. Mt 19,28). Apostol Pavel pa skupnosti v Korintu piše: »Mar ne veste, da bodo svetu sodili sveti? Mar ne veste, da bomo sodili angelom, pa ne bi vsakdanjim rečem?« (1 Kor 6,2-3). Kako lepo je vedeti, je dejal papež, da bomo v tistem trenutku poleg Kristusa, našega zagovornika pri Očetu, lahko računali na posredovanje in naklonjenost naših starejših bratov in sester, ki so pred nami hodili po poti vere, darovali za nas svoje življenje in ki nas še naprej ljubijo na neizrekljiv način. »Svetniki že živijo pred obličjem Boga, v siju njegove slave, in prosijo za nas, ki še živimo na zemlji. Koliko tolažbe zbuja v našem srcu ta gotovost! Cerkev je zares naša mati in kot mama išče dobro svojih otrok, predvsem tistih najbolj oddaljenih in žalostnih, vse dokler ne bo našla svoje polnosti v veličastnem Kristusovem telesu z vsemi njegovimi deli.«

Sodba se uresničuje že v tem trenutku
V Janezovem evangeliju najdemo še eno spodbudo: »Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina« (Jn 3,17-18). Papež je dodal, da se tista končna sodba že dogaja sedaj, v času našega bivanja. Sodba je izrečena v vsakem trenutku življenja kot preverjanje, kako v veri sprejemamo sedanje in delujoče zveličanje v Kristusu, ali pa smo nezaupljivi in se zapiramo vase. »A če sami sebe zapremo pred Jezusovo ljubeznijo, smo mi tisti, ki se obsodimo. Obsodimo sami sebe. Zveličanje pa je v tem, da se odpremo Jezusu, kajti on nas rešuje,« je poudaril papež Frančišek in spodbudil, naj kot grešniki prosimo odpuščanja in Gospod nam bo odpustil. A moramo se odpreti Jezusovi ljubezni, ki je močnejša od vseh ostalih stvari. »Jezusova ljubezen je velika! Jezusova ljubezen je usmiljena! Jezusova ljubezen odpušča! A ti se moraš odpreti in odpreti se pomeni kesati se, objokovati stvari, ki niso dobre in ki smo jih storili.« Gospod Jezus se je daroval in se še naprej daruje za nas, da bi nas vse napolnil z usmiljenjem. Mi smo torej tisti, ki v določenem smislu lahko postanemo sodniki samim sebi, se samoobsodimo na izključitev iz občestva z Bogom in brati. Sveti oče je spodbudil, naj se ne utrudimo v čuječnosti naših misli in naših drž, da bomo že sedaj okušali toplino in sijaj Božjega obličja.

Audio: RealAudioMP3

Scarica Adobe Flash Player




Delite





Kdo smo Urnik programov Piši nam Produkcija RV Povezave Drugi jeziki Sveti sedež Mesto Vatikan Papeževe bogoslužne slovesnosti
Vse vsebine na tej spletni strani so avtorsko zaščitene ©. Webmaster / Credits / Pravni pogoji / Obvestila