Domača stranRadio Vatikan
Radio Vatikan   
Drugi jeziki  

     Domača stran > Cerkev >  2014-01-04 15:54:36
A+ A- Natisni stran



Papež maševal v jezuitski cerkvi Il Gesù: Peter Faber je bil človek velikih želja



RIM (petek, 3. januar 2014, RV) – Cerkev danes obhaja praznik presvetega Jezusovega imena. Papež Frančišek je zjutraj zato daroval sveto mašo v jezuitski cerkvi Il Gesù (cerkev Jezusovega imena). Red, ki ga je ustanovil sveti Ignacij Lojolski, v svojem naslovu nosi Jezusovo ime: Družba Jezusova.

Odlikovani z Jezusovim imenom
»Mi, jezuiti, želimo biti odlikovani z Jezusovim imenom, se boriti pod zastavo njegovega Križa. To pomeni imeti enako čutenje kot Kristus. Pomeni misliti kot On, imeti rad kot On, videti kot On, hoditi kot On. Pomeni delati tisto, kar je delal On, in to z njegovim lastnim čutenjem, s čutenjem njegovega Srca.« S temi besedami je papež Frančišek začel homilijo med mašo in ob tem navedel odlomek iz Pavlovega pisma Filipljanom: »To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu. Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika.« (Flp 2,5-7)

Kristusovo srce, je nadaljeval papež, je srce Boga, ki se je iz ljubezni »izpraznil«. Tudi vsakdo izmed jezuitov, ki hodi za Jezusom, bi moral biti pripravljen, da samega sebe izprazni. »Poklicani smo k temu ponižanju: biti 'izpraznjeni',« tako je dejal papež: »Biti možje, ki ne smejo živeti osredotočeni sami nase, kajti središče Družbe sta Kristus in njegova Cerkev.« Bog pa je »Deus semper maior«, Bog, ki nas vedno preseneča. In če ta »Bog presenečenj« ni v središču, Družba izgubi orientacijo. Biti jezuit torej pomeni biti »oseba nepopolne misli, odprte misli«, saj vedno razmišlja »gledajoč obzorje, ki je slava vedno večjega Boga, ki nas neprenehoma preseneča«. To, kot je še dodal papež Frančišek, je »svet in lep nemir«.

Nemir iskanja da mir srcu jezuita
A kot grešniki se je potrebno vprašati, če je naše srce ohranilo nemir iskanja ali pa je nasprotno omrtvičeno; če je naše srce vedno v napetosti, je srce, ki se ne vda, se ne zapre vase, ampak daje ritem na poti, ki jo je potrebno prehoditi skupaj s celotnim zvestim Božjim ljudstvom. Tako je papež Frančišek spodbujal zbrane jezuite v cerkvi il Gesù. »Potrebno je iskati Boga, da bi ga našli, in najti ga, da bi ga še vedno in vedno iskali. Le ta nemir da mir srcu jezuita, nemir, ki je tudi apostolski, nas ne sme utruditi pri oznanjevanju kerygme, pri pogumnem evangeliziranju.« Tak nemir pripravlja na prejem daru apostolske rodovitnosti in brez njega se ostane neplodni.

Sveti Peter Faber: človek velikih želja
Današnja maša je bila sicer tudi zahvala za Petra Fabra, ki je bil preteklega 17. decembra vpisan na seznam svetnikov. Papež se je nadalje v homiliji zato zaustavil ob njegovem zgledu duhovniške svetosti. Peter Faber je v sebi nosil ta nemir. Bil je skromen, občutljiv človek, gojil je globoko notranje življenje in obdarjen je bil z darom, da je lahko sklepal prijateljske odnose z osebami vseh vrst. Tako je o njem v nagovoru jezuitom aprila 2006 zatrdil zaslužni papež Benedikt XVI. Frančišek pa je temu dodal še, da je bil obenem »nemiren duh, neodločen, nikoli zadovoljen«. A pod vodstvom svetega Ignacija se je naučil združiti svojo nemirno in obenem »blago, izbrano« občutljivost s sposobnostjo odločanja. »Bil je človek velikih želja

Papež Frančišek je nadaljeval, da se pri Fabru prav v težkih situacijah izraža pravi duh, ki žene v delovanje: »Pristna vera vedno vsebuje globoko željo po spreminjanju sveta.« Na osnovi tega je papež jezuitom zastavil nekaj vprašanj: Imamo vizije in zagon? Smo tudi mi drzni? Imamo velike sanje? Nas gorečnost použiva? Ali pa smo povprečni in se zadovoljimo z našim delovnim apostolskim načrtovanjem? Zapomnimo si, je poudaril papež: »Moč Cerkve ne prebiva v njej sami in v njeni organizacijski sposobnosti, ampak se skriva v globokih Božjih vodah. In te vode razvnemajo naše želje, želje pa razširjajo srce.« O tem je govoril sveti Avguštin, ko je dejal: moliti, da bi si želeli, in želeti, da bi razširili srce.

Želja, da Kristus zasede središče srca
Peter Faber je glas Boga lahko razločeval prav v željah. Brez želja se ne gre nikamor, zato je nujno svoje želje darovati Gospodu. Novi svetnik je imel pristno in globoko željo, da bi se »razširil v Bogu«. Bil je popolnoma osredotočen na Boga in zato je v duhu pokorščine lahko šel kamorkoli po Evropi, pogosto peš, lahko se je z blagostjo pogovarjal z vsemi in oznanjal evangelij. Papež Frančišek je ob tem opozoril na skušnjavo, da bi oznanjevanje evangelija povezovali z inkvizicijskimi udarci s palico, z obsodbami: »Ne, evangelij se oznanja z blagostjo, z bratstvom, z ljubeznijo.« Petra Fabra je njegova domačnost z Bogom pripeljala do tega, da je razumel, kako sta notranje izkušanje in apostolsko življenje vedno povezana. V svojem duhovnem dnevniku je zapisal, da mora biti prvi vzgib srca želja po bistvenem in izvornem, to je, da bi našli Boga, našega Gospoda. Faber je izkusil tudi željo, da bi dopustil, da Kristus zasede središče njegovega srca. In samo z osredotočenostjo na Boga je mogoče iti na periferije sveta, je dodal papež Frančišek.

Nato je zbrane jezuite povabil, naj se, če nimajo iste želje kot Peter Faber, zaustavijo v molitvi in s tiho gorečnostjo ter na priprošnjo svojega brata prosijo Gospoda, da bi jih ponovno očaral. Gospodova očarljivost je Fabra pripeljala do vseh njegovih »apostolskih norosti«. Smo protislovni, nedosledni možje, smo majhni, egoisti, smo grešniki, je na koncu še dejal papež Frančišek. A vseeno možje, ki želijo hoditi pod Jezusovim pogledom, se bojevati pod zastavo Križa, živeti življenje, ki ga razvnemajo velike želje.

Audio: RealAudioMP3

Scarica Adobe Flash Player




Delite





Kdo smo Urnik programov Piši nam Produkcija RV Povezave Drugi jeziki Sveti sedež Mesto Vatikan Papeževe bogoslužne slovesnosti
Vse vsebine na tej spletni strani so avtorsko zaščitene ©. Webmaster / Credits / Pravni pogoji / Obvestila