Domača stranRadio Vatikan
Radio Vatikan   
Drugi jeziki  

     Domača stran > Cerkev >  2014-01-24 18:04:47
A+ A- Natisni stran



Srečanje katoliških novinarjev in drugih sodelavcev v medijih ob godu sv. Frančiška Saleškega



LJUBLJANA (petek, 24. januar 2014, RV) – Ob prazniku sv. Frančiška Saleškega je v Ljublani v kapeli teološke fakultete ter nato v prostorih Družine potekalo tradicionalno srečanje katoliških novinarjev in drugih sodelavcev v medijih z apostolskim administratorjem ljubljanske nadškofije in predsednikom Slovenske škofovske konference novomeškim škofom msgr. Andrejem Glavanom ter murskosoboškim škofom in predsednikom Komisije za sredstva družbenega obveščanja pri SŠK msgr. dr. Petrom Štumpfom. Najprej je bila v kapeli teološke fakultete sveta maša, med katero je zbrane nagovoril dr. Peter Štumpf, zatem pa v prostorih Družine predavanje p. mag. Branka Cestnika o resnicoljubnosti.


Homilija dr. Petra Štumpfa
Spoštovani gospod škof Andrej, spoštovani katoliški časnikarji, dragi sodelavci v Gospodovem vinogradu !

Danes nas Božja beseda nagovarja s podobo kralja Davida, podoba bodočega vladarja, ki prizanese svojemu tekmecu Savlu. David, ki je že maziljen za bodočega kralja,
noče odstraniti svojega voditelja naroda, kateremu pripada, čeprav ta svoje službe ni več vreden, odpisal ga je celo Bog sam.

Dovolite mi, da v tej gesti in v tej kraljevski drži prepoznam tudi duhovno etično poslanstvo katoliškega novinarja. Ni mi težko priznati, da ste 4. veja oblasti, da imate v današnjem času elektronskih občil v rokah
še posebno moč in da lahko napadete ali izničite podobo kogar koli. Ne zlorabiti svojega položaja, oznanjati prave vrednote, hkrati pa zavrniti skušnjavce, ki vas, kakor vojščaki kralja Davida, nagovarjajo: sedaj je prilika, da ugonobite svojega sovražnika ali posvetite temu ali onemu vašemu nasprotniku! Ne podleči takšnim skušnjavam, je res plemenita kraljevska drža.

Poklic novinarja je kot Božji pogled na Savla in Davida. Novinar se ne more odtegniti temu pogledu in sodbi za njegova ravnanja, kakor se mu nista mogla odtegniti ne Savel in ne David. David je v Božjem pogledu vedno spoznal sebe kot pravičnega ali kot grešnika. Veselil se je sadov svojih pravičnih dejanj, zmogel je sprejeti tudi posledice za svoj greh. Ni iskal opravičila, ampak dolžnost do spreobrnjenja in sprave. Njegov »Miserere« ali »Usmili se me Gospod« pomeni veličino kralja, ki sebe in kraljestvo naslanja na Božjo pravičnost in usmiljenje. To je Bogu bolj všeč kot vse daritve. Povsem drugače je ravnal Savel. Božji pogled mu je pomenil samo neljubo kontrolo in zaviranje njemu všečnih, oholih, zaletavih odločitev in dejanj. Savel je bil zakrknjen grešnik, zato je nenehno na begu pred Bogom. Bog mu ni pomenil zaščite, temveč nevarnost, ki mu je nenehno za petami.

Kaj bi lahko pomenil Božji pogled v življenju in delovanju novinarja? Gre za poglavitno etično duhovno vrednoto, ki vodi vaša peresa: Zaradi vere v Boga iskati resnico o sebi in drugih, jo premišljevati in seveda tudi izraziti in zanjo pričevati. Iskanje resnice o sebi, omogoča spoznanje prisotnosti in delovanju Boga v meni. To pa me vodi do spoznanja nepopolnosti ali celo grešnosti. Človek, ki išče resnico o sebi, je sposoben v sebi začutiti dolžnost, da je do drugih usmiljen.

Spoštovati vsakega človeka, ne izrabiti njegove osebne slabosti, mu kdaj tudi prizanesti, čeprav se vam razodeva kot vaš nasprotnik ali celo kot sovražnik. To ne pomeni, da ne bi razkrili resnice, tudi kralj David pove, kaj je res in kaj je njegova bolečina. A hkrati gre za tolikšno prizanesljivost!

Se bo vaš nasprotnik pokesal in vas začel ceniti kot je to storil kralj Savel? Ni nujno. Končno je tudi kralj Savel čez čas ponovno zapadel v odvratnost do Davida. Toda ideal, kako ravnati, se pravi pisati, ostaja pred nami. Z vašim načinom pisanja o krščanskih vrednotah pokažete, kako je mogoče tudi danes biti pošten.

Evangelij pa nam govori o izbiri apostolov. Če smo pozorni, vidimo, da je Jezus, preden jih je izbral, molil. Čisto logično lahko sklepamo, da njegova izbira ni bila sad trenutnega razpoloženja, ampak da mu je to izvolitev navdihnil njegov Nebeški Oče. V tem duhu smemo upati, da tudi nasledniki apostolov nismo izbrani s to ali ono strategijo, ampak smo bili imenovani za to službo kot sad molitve občestva, da bi služili Božjemu ljudstvu.

Danes bi rad pred vami poudaril, da odnos med nami ne more biti tekmovalen, še manj nasprotniški. V Cerkvi pač opravljamo različne službe, zato bi si poleg vaših odkritih in kritičnih besed zaželel predvsem iskreni dialog.

Odkrito vam povem,da me je prizadelo, ker je bil na spletu objavljen moj govor duhovnikom in redovnikom. Razumeli boste, da duhovniki s škofom nismo neka vzvišena kasta, ampak le družina, v kateri si često na neposreden način povemo, kaj imamo na srcu.

Uporabiti te izjave, ki spadajo v ožji osebni krog, za javno polemiko, se mi ne zdi etično dostojno, pa če tudi je to storjeno v imenu osebne odgovornosti do Cerkve.

V tem duhu vas vabim in prosim, tudi molim za vas, da bi bili katoliški časnikarji drugačni od svetnih novinarjev in bi se naša katoliška javna občila razlikovala od svetnih. To ne pomeni, da ne bi bili kritični, samostojni in razmišljujoči, toda hkrati gre venomer za spoštovanje besede drugega. Vemo, da besedo prav razumemo, če upoštevamo tudi sobesedilo, kar pomeni, da jo vključujemo v krog, ki mu je bila namenjena. Brez takšne etične dostojnosti niti papeža Frančiška ne boste mogli dobro razumeti, še manj ga razlagati.

Ves svet se je znašel v njegovi učilnici. Uči nas živeti iz resnice. Njegove jutranje meditacije, kjer združuje svoj dar »razločevanja duhov« z navdihom od zgoraj, mu nato omogočajo, da se spontano prepusti tej Božji besedi in je zato tudi izjemno prepričevalen. Govori iz ljubezni do Boga in ljudi. Ne delim mnenja tistih, ki menijo, da se naš današnji papež izogiba verskih resnic in da mu je mar le njihova uporabnost ali njihovo nanašanje v svet. Menim, da je prav obratno, Frančišek v Rimu izjemno globoko premišljuje in živi verske resnice. Verske skrivnosti so mu vir misli, čutenja in hrepenenja. Zato se lahko tako celostno predaja ubogim, zapostavljenim, nemočnim. Kako zna poiskati pozabljene! Na Božič se je spomnil pretepenih žensk, potem se je v pismu obrnil tudi na smetarjev, slednjič so mu blizu vsi otroci. Ne, daleč od vsake strategije je naš papež, ima pač ta izjemen dar, da milosti ne postavlja ovir in pusti, da Božji navdih združuje v njem modrost in ljubezen, razum in srce. Kdaj se bomo vendarle v Cerkvi na Slovenskem nalezli tega in nehali razglabljati o sebi in se vrteti samo okrog sebe? Čisto preprosto se lahko vprašamo, ali je naše pričevanje resnično razkritje radostne vesti?

Priznani italijanski publicist, Vittorio Messori, je s svoji zgodovinski raziskavi o resničnosti Lurda, z naslovom Bernardka nas ni prevarala, izpovedal svoj spoznanje: »Bolj ko napredujem v starosti, bolj upoštevam svarilo starega puščavskega očeta: 'Ne zaganjaj se proti temi, ampak raje pazi, da boš imel prižgano svojo majhno svetilko.'

Vedno manj verjamem v medijske izzive, v besedne dvoboje. In vedno bolj verjamem, da je za kristjana nujno, da se ne posveča polemikam, ki nasprotnika zaostrijo v njegovih predsodkih, ampak da z vso resnostjo, naslanjajoč se izključno na preverljiva dejstva, izpostavi tista, ki so po njegovem mnenju 'razlogi verovanja'

Samo Gospod Jezus nam lahko pove o 'razlogih verovanja'. Zakaj naše srce ni bolj veselo, ko pa vendar tudi nam Gospod razlaga Pisma, kakor je to storil učencema na poti v Emavs? Kako bi danes mi posnemali Gospoda in prenesli upanje in radost sedanjemu svetu? Najbrž je odgovor prav tako preprost: pustiti je potrebno, da ima Božja beseda v našem življenju prvo mesto, da branje Sv. pisma ni zgolj lep obred ampak, da pustimo, da nas vznemiri in mu sledimo.

Sveti škof Frančišek Saleški, zavetnik katoliških časnikarjev, zame predstavlja vzor sodobnega kristjana. Kot škof je stopil v moderni svet, ni ga obsojal, ampak mu je želel pomagati, da bi skupaj z drugimi bil dostojen Jezusov učenec. Pred svetom ni stal samo kot tisti, ki mu predaja bogastvo evangeljskega izročila, ampak tudi kot ta, ki skupaj s svetom, ki ga obdaja, čuti, moli, se z njim veseli in žalosti.

Frančišek Saleški je bil blag, a odločen v službi resnice. Ljubil je svoje vernike, z njimi skupaj veroval in v njih prižigal svojo majhno luč upanja, kljub svojemu nezavidljivemu položaju izgnanca. Zato je tudi eden prvih našel sodobne načine, kako nagovoriti vernike, hkrati pa tudi drugače verne. Če hočete je tudi to podoba škofa, ki jo nenehno izrisuje papež Frančišek.

Dragi sodelavci, prižigajte svojo majhno luč, toda majhno ali veliko ni pomembno. Tam, kjer jo boste prižgali, bo svetila. V soju te luči bodo ljudje iskali najprej vaš obraz in šele nato bodo brali, gledali ali poslušali vaše pisanje in poročanje. Vedno bodo pri vas iskali razloge verovanja.

Naj vam bo lep in blagoslovljen današnji praznik.

Audio homilije škofa Petra Štumpfa: RealAudioMP3


Resnicoljubnost - predavanje novinarjem ob godu Frančiška Saleškega
„Kaj je resnica?“ To vprašanje je zastavil Pilat v tisti usodni uri, ko je moral presoditi o življenju in smrti nekega Galilejca. Sit upravljanja naporne province; sit lastne oblasti in krutih odločitev, ki spadajo k izvajanju oblasti; sit tudi judovskih verskih debat, ki jih ni razumel in se jih ni hotel truditi razumeti; … se Pilat izreče za agnosticizem. „Kaj je resnica? Ne vem, kaj je resnica. Ker ne vem, kaj je resnica, me ni treba skrbeti, ali se bom glede še enega verskega fanatika odločil prav ali narobe.“ Pilat se izogne moralni dilemi. Spoznavni relativizem ga bo rešil tesnobe. Vendar se zadeva tu ne konča. Nekak kriterij, nekak nagib bo Pilat vendarle moral uporabiti, da bo izrekel sodbo. Pilat razmišlja nagonsko: „Ne vem, kaj je resnica, vem pa kaj je moj in kaj državni interes. Moj interes je ohraniti milost v cesarjevih očeh. Interes države je politični, socialni in vojaški mir v Jeruzalemu.“ Pilat se odloči. Galilejca obsodi na smrt. Resnica morda obstaja, a prvo kar obstaja in je neposredno razvidno je interes, korist, moč. Interes zamenja resnico.

To je v veliki meri stanje današnjega sveta. Kakor imamo kopico vod z okusom, ki pa zato niso več čiste vode, tako imamo veliko resnic z interesom. Je z interesom iskana in izpovedana resnica še resnica? Čista resnica obstaja? Eno najpomembnejših vprašanj filozofije od Kanta naprej. In seveda vprašanj medijev. Lahko rečemo, da ideal resnice mediji še gojijo. Dokler v novinarskem žargonu obstaja, denimo, sintagma „objektivno poročanje“, še priznavamo, da obstaja „objekt“, se pravi, da obstaja nekaj kar stoji samo po sebi, zunaj nas; stvar, ki je ali se je zgodila zunaj subjekta.

Ponovimo Pilatovo vprašanje: „Kaj je resnica?“ Najstarejša in najmočnejša tradicija je Aristotelova. Povzelo jo je krščanstvo s Tomažem Akvinskim na čelu. To tradicijo, ki jo lahko imenujemo tudi tradicija spoznavnega realizma, najbolje ujame formula, ki naj bi jo je skovala srednjeveška filozofija še pred Akvincem. Resnica je „adaequatio rei et intellectus“ - skladnost stvari in razuma. Resnico torej „ustvarita“ stvarnost na eni strani in človeški intelekt na drugi. Med stvarnostjo na eni in intelektualno predstavo, se pravi, pojmi, jezikom... na drugi pa mora biti „adaequatio“ - t.j. skladnost. Če rečem, „danes je petek in sneži“, sem povedal resnico, ker se moja intelektualna zaznava skladna s stvarnostjo.

Človek je ustvarjen za resnico. To velja na splošni antropološki ravni, saj odstopa od živali ravno po organu za resnico, ki so možgani, ki je razum; in to velja na čisto vsakdanji psihološki ravni. Človek nima miru, dokler česa ne zve, spozna, dojame. Resnica ni samo koristna, je tudi užitek. Človek uživa v resnici. Vsi npr. hlastamo po vedenjih, ki nam ne bodo nikoli koristila. Verjetno nam nikoli ne bo osebno koristilo, kako se preživi na grenlandskih ledenikih, a z velikim užitkom gledamo nekega Bear Gryllsa, kako skače po tamkajšnjih ledenih gmotah. Točno vemo, da preteklosti ne bomo spremenili, a kljub temu hočemo čim bolj natančno vedeti, kako so bile poražene enote Aleksandra Velikega pred 2300 leti tam nekje v Indiji. Ne rečemo, češ saj je vseeno, kako se je končala vojaška avantura Aleksandra Velikega, temveč smo pomirjeni šele, ko razumsko raziskovanje zaključimo z: „Točno tako je bilo!“

Resnicoljubnost danes razumemo kot moralno vrlino. Ampak še preden je postala moralna vrlina ali novinarski ideal, je, če se tako izrazim, naravno stanje naših možganov. Možgani delujejo v smeri resnice in zaradi resnice. Skratka, resnica je luč, ki vabi k sebi. Mi pa smo ontološko in psihološko narejeni, da k tej luči gremo. Izvorno smo ljudje resnicoljubni. Nasprotno temu gibanju je gibanje k navidezni luči, ki je laž. Izvirni greh se je zgodil, ko je nekdo nasedel laži nekoga drugega. Laž se poigra z našo resnicoljubnostjo in nas prizadene v globino. Laž je šifra za zlo.

„Resnica vas bo osvobodila,“ pravi slavni Jezusov rek, katerega idejno sorodnost pa lahko zasledimo že pri starih Grkih in v gnozi. Če rek beremo kot negativ, lahko rečemo: nesvoboda, psihološka ali družbena, je nujno povezana z lažjo, z neresnico. Dokler vlada laž, če spet grobo povemo, možgani ne delajo prav, in v tem narobe spoznavnem svetu se z večjo lahkoto ugnezdi krivica, prevara, represija, navidezna resničnost, manipulacija,... Resnica je prva osvobodilna sila človeštva. Slednje potrjuje dinamika psihoanalize in psihoterapije. Če se ne dokopljemo do resnice o sebi, včasih do točno določenega dogodka iz našega otroštva, terapija ne steče. Nenazadnje zdravilno naravo resnice potrjujejo tudi velike družbene spremembe v zadnjih desetletij. Gorbačovova „perestrojka“ npr. bi bila še en kozmetični popravek totalitarnega sistema, če je ne bi spremljala silna želja po resnici, po odprtem pogovoru, po koncu zapovedanega molka. Gorbačov je zato ob „perestrojki“ razglasil še „glasnost“, svobodo govora. Ko je nastopila svoboda govora, se je osvobodilna sila resnice sprožila in prišlo je do tektonskih sprememb v zgodovini človeštva XX. stoletja.

Tako je torej mesto in moč resnice v življenju ljudi. Ljudje smo resnicoljubni že zato, ker smo ljudje – razumna bitja. In mediji? So tudi mediji resnicoljubni že zato, ker so mediji?

Resnica je ustanovna listina, biblija in program vseh medijev. Ko mediji poročajo, poročajo resnico; ko mediji komentirajo, razmišljajo o resničnih dejstvih. Izven resnice medijev ne bi smelo biti. Ampak mediji niso nad človeško zgodovino, ki je tudi zgodovina skušnjav in stranpoti. Čeprav radi poudarjajo svojo plemenito poslanstvo, recimo, „varuhov demokracije“, to še ne pomeni, da na njih ni sence izvirnega greha. Kakor je možno, da perverzni duhovnik zlorablja pastirsko moč za zadovoljitev svojega nagona ali da podkupljeni sodnik sodi krivično, tako je možno, da medij zavestno stoji na strani laži oz. na strani določenega interesa ali konstruirane resničnosti. Običajno se to zgodi medijem, ki so v službi totalitarnih režimov ali pa zelo močnih političnih in ekonomskih interesnih skupin. Takšni mediji so zavezniki neresnice. So graditelji kulture laži in zamolčanih ter prepovedanih resnic. Za demokracijo in sploh za sožitje ljudi so taki mediji lahko smrtno nevarni.

Medij se mora zato vedno znova, če tako rečemo, filozofsko in psihološko preverjati. Kakšen je naš odnos do resnice? Ni namreč vseeno, če smo filozofsko gledano dediči klasičnega spoznavnega modela „adaequatio rei et intellectus“ ali pa če smo bolj postmoderno in strukturalistično naravnani. Kaj je dogodek v prvem filozofskem modelu, ko ima primat stvarnost, in kaj je dogodek v drugem, ko ima primat struktura, jezik? Kaj pravzaprav razumemo pod sintagmo „objektivno poročanje“, če pa od Kanta naprej vse bolj verjamemo, da je bolj pomembno to, kar se zgodi v naši glavi, kot to kar se zgodi v stvarnosti zunaj naše glave? Ni narobe, če je filozofsko-spoznavno ozadje našega medija namesto v Aristotelovi tradiciji (zadnji veliki filozof te smeri pri nas je bil Janžekovič) pač v tradiciji postmodernega strukturalizma ali celo ludizma, narobe pa je, da se tega pri ustvarjanju lastnega medija ne zavedamo.

Medij se mora preverjati tudi z vidika lastne moči. Koliko smo medijski delavci očarani nad močjo? Smo morda malce opiti od tega, da nam vsakič, ko poročamo, na drugi strani verjamejo? Kaj je z tihim rakom intelektualcev, ki se mu reče cinična distanca? Smo se morda že navadili na pilatovsko umivanje rok: v smislu, da sicer vemo, da ne poročamo povsem prav, a interes je močnejši kot resnica?

Ko sem l. 1993 kot prostovoljec v begunskem centru na Ptuju govoril z eno starejšo begunko o tem, kdo je začel vojno v Bosni, ni rekla, da Milošević ali Tuđman ali Izetbegović temveč, da so to bili mediji. Medijska propaganda je bila tako močna - je dejala - da je ona sama popustila in na koncu verjela bolj medijem kot lastnemu izkustvu. Njeno izkustvo je bilo, da so pripadniki drugega naroda dobri in da se z njimi da živeti, medijsko bombardiranje pa je bilo tolikšno, da jo je na koncu obvladal strah pred drugačnimi in je tudi ona podlega logiki državljanske vojne in sovraštva. Stvarnost dobrih sosedov je v njenem intelektu dobila podobo stvarnosti hudičev. Skratka, medijski človek se mora zavedati, da operira z določeno močjo nad ljudstvom. Večji je medij, več je te moči in večja mora biti odgovornost.

Resnica je, kot smo dejali, ustanovna listina in biblija medijev, je pa tudi vsakodnevni protistrup za raznovrstne medijske skušnjave in bolezni. Resnica ni vedno razvidna, do nje ni lahka pot, resnica tudi boli. Zaradi resnice lahko izgubimo ne samo privilegije in prihodke, včasih smo lahko celo ob osebne prijatelje. Skušnjava ne biti zvesti resnici ob določenem dogodku je zato za vogalom. Vendar če medij izgubi resnicoljubnost, izgubi samega sebe. Odločitev bo pogosto težka, ampak dolgoročno se edino resnica splača. Laž ima kratke noge.

In slovenska zgodba? Kako je z resnico v njih? Slišimo teorijo, da je več resnic. Slovenci smo to teorijo množično zavrnili. Za nas, ki smo edini moderni evropski narod z dvojino, sta tudi resnici le dve: naša in njihova. Bolj natančno: resnica je ena – naša. Njihova je laž.

Slovenci nimamo sredinskih medijev. Vse medije, vključno s Cicibanom in verskim tiskom, složno razdelimo na levo ali na desno. Slovenska družba je matematično polarizirana in ideološka polariziranost je postala malodane značilnost našega nacionalnega karakterja. Mediji kot da ne morejo in ne smejo biti bistveno drugačni od družbe. Če medij v tako polarizirani družbi hoče preživeti, zgleda, da mu ne preostane drugega, kot da se „specializira“ za eno resnico in da torej postane glasnik ene interesne skupine. Nekateri mediji so specializirani za levo politično resnico, drugi za desno. Medijska sredinskost, ki je, recimo, še možna v Italiji in v Avstriji, v Sloveniji več ni možna.

Noben greh ni, niti greh proti resnici, če je medij politično, idejno ali versko profiliran. Pravzaprav bi popolnoma neideološki medij bil tudi popolnoma prazen medij. „Glava brez predsodkov, je prazna glava,“ uči filozof Francis Bacon. Resnica ni vedno razvidna, poti do nje je več, obstaja tudi več interpretativnih modelov. Medij se prej ali slej odloči za enega izmed njih ali v kakšnega od njih avtomatsko ujame. Greh pa je, če to prikriva sebi in drugim. Če se torej tega noče zavedati, če lastno ideologijo prikriva javnosti in če zavaja javnost z neko neobstoječo „nadideološkostjo“. Pri tem je nevarnost sledeča: Največji sovražniki ideološko profiliranega medija niso tisti, na oni stran frontne črte, temveč nekdo, ki je na tvoji strani in se s teboj takorekoč „z ramo ob rami“ bori za „našo skupno resnico“. Ta tvoj „brat po orožju“ te vse bolj spreminja v svoj bilten. Tebi to odgovarja, saj ti s tem zagotavlja zvesto bralstvo. Ampak na tej točki pa že lahko rečemo, da je resnica silno ogrožena, če ne usodno prizadeta.

Vsak medij ima seveda svojo uredniško politiko. Uredniška politika pomeni, da se med ogromno možnostmi, kaj in kako povedati, kaj in kako komentirati, odločimo za le nekaj od njih. Resničnih dogodkov je namreč preveliko, da bi jih lahko nek medij v celoti objel in o vseh poročal. Selekcija je potrebna. Umetnost medija je, da selekcijo dogodkov opravi na način, da ni prizadeta resnica. Pravzaprav je urednikovanje večja umetnost kot poročanje. Novinarji so zvezde, a urednik je tisti, ki jih postavlja v določeno konstelacijo in jim daje določeno smer.

Ni preveč reči, da bo prihodnost Slovenije odvisna tudi od zdajšnjih strateških uredniških usmeritev. Kriza, ki je gospodarska in moralna, je razgalila marsikaj. Tudi nujo po novem strateškem zasuku v vsaj nosilnih medijih. Če imamo določeno idealno predstavo o pokrizni Sloveniji jutrišnjega dne, bi se ta ideal moral že danes poznati v medijih. Mediji torej s podtonom prihodnje utopije. Kakšen utopije? Leva Slovenija ne bo nikoli porazila desne Slovenije in obratno. To bi lahko vsi skupaj že dognali. Pred nami je edina mogoča rešitev: sožitje dveh slovenskih duš in skupna politično-medijska fronta proti korupciji. Oboje, se pravi, dialog drugačnih in njihov skupen nastop za moralno prenovo - oz. formula „skupna strpnost do drugačnega – skupna nestrpnost do korupcije“ - bi lahko združilo različne medije, ne da bi slednji zato morali odreči svoji idejni in politični usmeritvi. Medijska koalicija za boljši jutri je možna.

Na Slovenskem bi v tem oziru mnogi mediji morali napovedati vojno lastni biltenskosti. Kako bomo vedeli, da so zagotovo nehali biti bilteni? Naj bom konkreten in nazoren: Biltenskosti bomo rešeni, ko bo Mladina kakšno kritično naslovnico posvetila Kučanu, Reporter Janši, Družina Slovenski škofovski konferenci. Vendar prvi problem pri tem ne bi bili nosilci oblasti - Kučan, Janša in škofje – prvi problem bi bilo najbolj zvesto bralstvo teh medijev, ki bi tako Mladino, Reporter in Družino vrglo v koš in začelo množično odjavljati. To uredniki dobro vedo. Bralstvo ima vedno prav, bralstvo nam daje kruh. Igra se nadaljuje. Politika je razdeljena, ljudje so razdeljeni, mediji so razdeljeni. Vsi sprti – vsi srečni?

Imejmo ambicijo: Medijska koalicija za boljši jutri je možna. Formula „skupna strpnost do drugačnega – skupna nestrpnost do korupcije“ bi prej ali slej pridobila dober del bralstva, gledalstva in poslušalstva na svojo stran. Ne pozabimo: človek je ontološko in psihološko ustvarjen za resnico. Resnica ima izreden osvobodilni naboj. Če bralcu pomagamo iz pasti polariziranosti, ki je past neresnic, delnih resnic, agresivnih resnic, ga bomo kmalu imeli na svoji strani. Hvaležen nam bo, ker je lepše živeti v resnici kot delni resnici, ker je boljša čista voda kot voda z okusom. Če pa imamo mediji na svoji strani bralca, se lahko branimo tudi po hierarhični lestvici navzgor ter v skrajnem primeru odrečemo pokorščino v ozke interese zagledanemu lastniku ter se izmaknemo iz hipnotičnega območja politike, četudi imamo tam svoje „brate po orožju“, na katere te vežejo skupni nazori in politične strasti.

„Kaj je resnica?“ vpraša Pilat, nato pa tistega Galilejca obsodi na smrt. Rekli smo, da je Pilatova resnica tipična resnica z interesom, resnica, ki se naslanja na argument moči. Toda, zanimivo, Pilat si pri tem umije roke. Umivanje rok govori v prid obstoja oblastnikove vesti. Pilat globlje v sebi - in tudi s pomočjo njegove žene - vendarle ve, da bo obsodil nedolžnega. Pilat opravi torej več operacij hkrati. Razglasi, da ne ve, kaj je resnica - in se zateče v agnosticizem; obsodi po nagibu interesa – in razglasi primat volje po moči; globoko v sebi ve, da to ni prav, a zadeve ne ustavi – rojeva se cinik. To troje – ležerni agnosticizem, volja po moči in cinična distanca – je še dandanašnji alternativa resnici. Tudi ko gre za medije.

Na drugi strani imamo resnicoljubnost. Ne veščina pisanja, nastopanja in pripovedovanja, pač pa resnicoljubnost je prva dika medijskega delavca. Resnicoljuben medijski delavec je kakor pristno pobožen duhovnik ali kakor dosledno pravičen sodnik. Resnicoljubnost je notranji vir profesionalnega zadovoljstva. Pot k resnici je včasih res težka. Ampak tudi, ko je resnica zakrita, ko niti ne razumemo najbolje, kaj je prav in kaj narobe, vemo, kaj nam je storiti: v svojih medijih odpirati prostor pogovora. Ne vemo, kakšna bo končna resnica, vemo pa, da se o tem moramo pogovarjati. Bolj različni se med seboj pogovarjamo, večja bo na koncu luč resnice

Predavanje mag. Branka Cestnika: RealAudioMP3




Delite





Kdo smo Urnik programov Piši nam Produkcija RV Povezave Drugi jeziki Sveti sedež Mesto Vatikan Papeževe bogoslužne slovesnosti
Vse vsebine na tej spletni strani so avtorsko zaščitene ©. Webmaster / Credits / Pravni pogoji / Obvestila