Domača stranRadio Vatikan
Radio Vatikan   
Drugi jeziki  

     Domača stran > Avdience in molitev Angelus >  2014-02-19 19:37:04
A+ A- Natisni stran



Papež med splošno avdienco o zakramentu pokore in sprave: »Ne bojte se spovedi!«



VATIKAN (sreda, 19. februar 2014, RV) – Na Trgu sv. Petra je danes dopoldne potekala splošna avdienca s papežem Frančiškom, ki je katehezo namenil zakramentu pokore in sprave. »Dragi prijatelji, obhajanje zakramenta sprave pomeni biti oviti v topel objem: objem neskončnega Očetovega usmiljenja,« je papež dejal zbranim vernikom in jih spodbudil: »Ne bojte se spovedi!«

Po krstu, birmi in evharistiji, ki so zakramenti krščanskega uvajanja, človek prejme novo življenje v Kristusu, je začel katehezo papež Frančišek. A to življenje nosimo »v lončenih posodah« (2 Kor 4,7). Še vedno smo podvrženi skušnjavi, trpljenju, smrti in zaradi greha lahko celo izgubimo življenje. Zato je Gospod Jezus hotel, da Cerkev nadaljuje njegovo delo zveličanja tudi v svojih lastnih udih, posebej z zakramentoma sprave in bolniškega maziljenja, ki ju imenujemo zakramenta ozdravljenja. Zakrament sprave je torej zakrament ozdravljenja: ko grem k spovedi, grem zato, da bi ozdravel v duši in srcu. Oba zakramenta najbolje izrazi svetopisemski prizor odpuščanja in ozdravljenja hromega, kjer se Gospod Jezus pokaže kot tisti, ki ozdravlja duše in telesa.

Velikonočna skrivnost – izvir zakramenta pokore in sprave
Zakrament pokore in sprave, ki ga imenujemo tudi spoved, neposredno izvira iz velikonočne skrivnosti. Na veliko noč zvečer se je Gospod prikazal učencem, ki so bili zaprti v sobi zadnje večerje, in jih pozdravil z besedami: »Mir vam bodi!« Nato je vanje dihnil in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani« (Jn 20,21-23). Ta prizor nam razkrije najglobljo dinamiko tega zakramenta, je zatrdil papež in izpostavil, da »odpuščanje naših grehov ni nekaj, kar si lahko podelimo sami«. Ne morem sebi reči: Jaz si odpuščam grehe. Za odpuščanje namreč prosimo nekoga drugega in pri spovedi prosimo Jezusa. »Odpuščanje ni sad naših prizadevanj, ampak je poklon, je dar Svetega Duha«, ki nas napolnjuje s kopeljo usmiljenja in milosti, ki neprestano vre iz na stežaj odprtega srca Kristusa križanega in vstalega. Prav tako nas spominja, da samo če se pustimo spraviti v Gospodu Jezusu z Očetom in brati, smo zares lahko v miru. In ta mir, ki nam ga lahko da samo Jezus, čutimo v srcu, ko se spovemo.

Cerkvena razsežnost spovedi
Skozi čas je obhajanje zakramenta sprave prešlo iz javne oblike v osebno obliko spovedi. To pa ne sme izgubiti cerkvene razsežnosti. Krščanska skupnost je namreč prostor, kjer je navzoč Duh, ki prenavlja srce v Božji ljubezni in iz vseh bratov in sester dela eno samo stvar v Jezusu Kristusu. »Zato ni dovolj prositi odpuščanja Gospoda v lastnih mislih in lastnem srcu, ampak je treba ponižno in z zaupanjem priznati svoje grehe služabniku Cerkve,« je zatrdil papež in pojasnil, da pri obhajanju tega zakramenta duhovnik ne predstavlja samo Boga, ampak vso skupnost, ki se prepoznava v slabotnosti vsakega svojega uda, ki ganjena posluša njegovo kesanje, ki se z njim spravi, ki ga spremlja na poti spreobrnjenja in človeškega ter krščanskega zorenja.

Papež je pri tem pojasnil, da morda nekdo reče, da izpoveduje grehe samo Bogu. A grehi so lahko storjeni tudi proti bratom in Cerkvi in je zato treba prositi odpuščanja brate in Cerkev v osebi duhovnika. Morda bo nekdo oporekal, da ga je sram. »Tudi sram je dober, zdravo se je nekoliko sramovati,« je dodal. Sram nas dela ponižne. Duhovnik z ljubeznijo in nežnostjo sprejme izpoved in v imenu Boga odpusti. Po Frančiškovih besedah je tudi iz človeškega vidika dobro, da se pogovorimo z bratom in duhovniku povemo za stvari, ki so težke v mojem srcu. »Ne bojte se spovedi,« je spodbudil papež in zbrane prosil, naj pri sebi odgovorijo, kdaj so bili nazadnje pri spovedi. Če je minilo veliko časa, naj ne izgubljajo niti dneva več, ampak pogumno pristopijo k spovedi. V duhovniku jih namreč čaka Jezus, ki jih bo sprejel z veliko ljubeznijo.

Ko se spovemo, nas Bog objame
»Dragi prijatelji, obhajanje zakramenta sprave pomeni biti oviti v topel objem: objem neskončnega Očetovega usmiljenja,« je dejal papež ob koncu kateheze in spomnil na priliko o sinu, ki je zapustil očetovo hišo in zapravil ves denar, ki ga je dobil v dediščino. Ko ni imel ničesar več, se je odločil vrniti se domov, a ne kot sin, ampak kot služabnik. V srcu je nosil veliko krivde in veliko sramu. A ko je začel očeta prositi odpuščanja, je bil zelo presenečen, ko mu oče ni pustil govoriti, ampak ga je objel in pripravil gostijo. »Vsakokrat, ko se spovemo, nas Bog objame in pripravi gostijo,« je sklenil papež Frančišek.

Audio: RealAudioMP3

Scarica Adobe Flash Player




Delite





Kdo smo Urnik programov Piši nam Produkcija RV Povezave Drugi jeziki Sveti sedež Mesto Vatikan Papeževe bogoslužne slovesnosti
Vse vsebine na tej spletni strani so avtorsko zaščitene ©. Webmaster / Credits / Pravni pogoji / Obvestila