Domača stranRadio Vatikan
Radio Vatikan   
Drugi jeziki  

     Domača stran > Cerkev >  2014-03-03 16:46:55
A+ A- Natisni stran



Tomaževa proslava Teološke fakultete Univerze v Ljubljani



LJUBLJANA (ponedeljek, 3. marec 2014, RV) – V počastitev svojega zavetnika sv. Tomaža Akvinskega je Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani priredila Tomaževo proslavo. V ljubljanski stolnici so se ob 9.00 uri zbrali pri sveti maši, ki jo je ob somaševanju škofov in profesorjev Teološke fakultete vodil apostolski administrator ljubljanske nadškofije, novomeški škof msgr. Andrej Glavan. Po bogoslužju je bila ob 10.30 uri v veliki dvorani Teološke fakultete slavnostna akademija, na kateri so diplomanti Teološke fakultete prejeli diplomske listine, udeleženci programov za izpopolnjevanje potrdila, za izjemne diplomske naloge pa so bile podeljene Tomaževe nagrade.

Audio uvoda v mašo prof. dr. Christiana Gostečnika OFM, dekana TF: RealAudioMP3


Homilija msgr. Andreja Glavana

1. berilo 1Pt 5,1-4; 2. berilo Ef 5, 26; evangelij Mt 16,13-19

Dragi sobratje v škofovski, duhovniški in diakonski službi, dragi bogoslovci, spoštovani profesorski zbor TEOF in uslužbenci naše teološke fakultete, drage študentke in študenti, dragi gostje, drage sestre, dragi bratje.

Sv. Tomaž Akvinski, ta veliki cerkveni učitelj, ki je slovel kot doctor communis, mož globoke vere in duha, je bil tudi spoštljiv in zvest sin Cerkve.

»Verujem v eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev.« Tako vsako nedeljo in slovesni praznik odmeva pri bogoslužju, ko občestvo moli veroizpoved. Ob poslušanju o škandalih, ob upravičenih kritikah in ob potenciranih slabostih in grehih v Cerkvi se lahko v marsikomu vzbudi vprašanje, dvom, ali še smemo govoriti o »sveti Cerkvi«.

Ko se zazremo v obličje vesoljne in naše krajevne Cerkve, vidimo v njem veliko grešnega, nesprejemljivega, in to ne le danes, temveč odkar Cerkev obstaja. Žal je to resnica, ki je ne smemo olepševati ali prikrivati. Za vse to moramo prositi odpuščanja in se vedno znova vračati k našim idealom. Iz naših napak naj bi se učili in jih ne ponavljali. To ni vedno enostavno. Od nas zahteva veliko truda in ponižnosti. To velja za vsakega od nas, začenši s papežem preko škofov in duhovnikov do župnijskih svetov in vsakega posameznega laika. Katoliška Cerkev je nase že od nekdaj gledala kot na grešnico in je to zapisala tudi v katekizmu: »Medtem ko je bil Kristus 'svet, nedolžen, neomadeževan' in ni poznal greha, temveč je prišel le v spravo za grehe ljudstva, pa ima Cerkev v svoji sredi grešnike, je hkrati sveta in vedno potrebna očiščevanja ter nikoli ne preneha s pokoro in prenavljanjem (C 8; prim. E 3;6). Vsi člani Cerkve, vključno z njenimi nositelji službe, morajo priznavati, da so grešniki (prim. 1 Jn 1,8-10). V vseh je plevel greha še vedno primešan dobremu zrnju evangelija in bo tako do konca časov (prim. Mt 13,24-30). Cerkev torej zbira grešnike, ki jih je doseglo Kristusovo odrešenje, a so vedno na poti posvečenja« (KKC 827). Zato je Cerkev vedno potrebna tudi očiščevanja.

Kaj pravi o tem naš zavetnik, »doctor communis«?
V svoji Sumi je sv. Tomaž Akvinski zapisal: »Cerkev je veličastna, nima madeža in greha. Reči je treba, da je to poslednji cilj, h kateremu nas vodi Kristusovo trpljenje. To bo resničnost šele v večni domovini, ne pa na poti tja; tukaj na poti pa bi sami sebe varali, kakor trdi apostol Janez, če bi rekli, da nimamo greha (Jn 1, 8)« (S. Theol, 3, q. 8, a. 3, od. 2).

V pismu Efežanom pravi apostol narodov: »Kristus je ljubil Cerkev in sam sebe zanjo dal, da bi jo v vodni kopeli z besedo očistil in posvetil, da bi napravil sam sebi veličastno Cerkev, ki ne bi imela madeža in greha ali kaj podobnega« (Ef 5, 26 sl.).

Sv. Tomaž to mesto razlaga: »Cilj posvečenja je čistost Cerkve. Zato pravi, da bi sebi napravil veličastno Cerkev. Kakor, da bi apostol hotel reči: ’Ne spodobi se, da bi brezmadežni ženin imel omadeževano nevesto.’ Zato sam sebi napravi brezmadežno Cerkev; tukaj po milosti in v prihodnosti po slavi …«

Cerkev je torej sveta, tudi če so v njeni sredi grešniki. Ni sveta, ker bi bili vsi ljudje v njej popolni in brez greha, ni sveta, ker jo vodijo sveti pastirji, ni sveta, čeprav jo vodi človek, ki ga kličemo sveti oče. Cerkev je sveta, ker je njen zadnji temelj Bog, ki je edini svet.

Vsi ljudje brez izjeme smo podvrženi zmotam, vključno s tistimi, ki v Cerkvi zasedamo vodilna mesta. Ne bi bilo mogoče ljudem vseh časov nepotvorjeno prenašati v Jezusu Kristusu razodeto Božjo resnico, če ne bi Bog svoje Cerkve na njeni poti skozi stoletja napravil deležne samo njemu lastne nezmotljivosti. In prav to je Jezus obljubil svojim učencem: »Jaz pa bom prosil svojega Očeta in dal vam bo drugega tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj. Duha resnice … on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.« (Jn 14, 16-17.26).

Vendar, kjer so ljudje, tam stvari potekajo tudi po človeško. Že Pavel je videl padce kristjanov, kako so nezvesti svojim sklepom. Vseeno se ni utrudil oznanjati ideala, opominjati ter spominjati, da je potrebno naše posvečenje. Svetopisemski avtorji bi pritrdili Leon-u Bloy-u, da v življenju obstaja samo ena resnična tragedija: namreč da nismo sveti.

»Tudi v našem času je Cerkvi dobro znano, kolikšna je razdalja med oznanilom, ki ga razglaša in med človeško slabostjo tistih, katerim je evangelij zaupan,« pravi II. vatikanski koncil v svoji Pastoralni konstituciji o Cerkvi v sedanjem svetu, (Gaudium et spes). Koncil, ki vztraja pri tem, da je Cerkev »neuničljivo sveta,« vidi tudi, da dejansko obnašanje vernikov bolj zakriva resnično obličje Boga in vere, kot da bi ga razsvetljevalo in delalo privlačnega. Zato je Cerkev vedno (ne le danes) bila in bo potrebna očiščenja in pokore. Potrebno je stalno spreobračanje src, potrebuje svete može in žene, po katerih bo obraz Cerkve na novo zasijal. To ni le naloga duhovnikov, temveč vsakega krščenega. Vsi moramo biti vzor in druge pritegovati k svetosti.


Svetniki in svetnice so bili vedno, skozi vso zgodovino Cerkve, studenec in izvir prenove v najtežjih okoliščinah.

Bog Cerkve ne bo nikoli zapustil, temveč jo vedno znova kliče k življenju. Božja ljubezen je vedno močnejša od človeških slabosti. Iskreno moramo priznati, da Bog v in po Cerkvi uresničuje mnoge globoko človeške stvari. A prav zaradi tega je razočaranje nad njeno slabostjo in grešnostjo tako veliko. Pred nami na vseh ravneh stojijo zahteve evangelija. Zato mora v Cerkvi obstajati prostor za kritiko, tudi do odgovornih. Ta kritika pred odgovorne in pred celotno skupnost postavlja ogledalo evangelija, ki ima za cilj vedno večje spreobrnjenje. Resnična kritika je izraz ljubezni, globoke želje po tem, da bi sobratje in sestre kristjani postali takšni, kakršne jih želi Kristus.

Vsak torej sme kritizirati Cerkev, če o njej ne govori le od zunaj, temveč se od znotraj udeležuje vsega, kar sodi k njej, četudi mora o nekaterih stvareh – morda oz. verjetno celo upravičeno – izraziti svojo kritiko. Toda v enaki meri, kot kritizira, se mora počutiti tudi solidarnega. Na to je mislil apostol Pavel, ko je zapisal: »Če en ud trpi, trpijo z njim vsi udje.« (1 Kor 12, 26). V »Kristusovem telesu« med različnimi udi ni škodoželjnosti, tudi ne farizejstva. Tisti, ki kritizira, se ne sme počutiti bolje kot tisti, ki je deležen kritike, »kot tisti cestninar tam zadaj.« (Lk 18, 13). Naša kritika mora biti iskrena in mora prihajati iz vernega srca, ki ga resnično navdihuje evangelij in ga je očistila molitev.

Glejmo na Cerkev kot na našo mater. Vsak od nas ljubi svojo mater, tudi če se z njo ne strinja vedno in povsod. Tudi takrat, ko jo kritiziram, tudi takrat, ko trpim zaradi njene šibkosti in slabosti. Pogosto pa se mi zdi, da mnogi, ki kritizirajo, Cerkve ne vidijo kot matere, temveč kot zlobno taščo. Kdor kritiko izvaja z zagrenjenostjo ali zmagoslavjem, tega ne vodi ljubezen. »Nihče ne more imeti Boga za Očeta, ki nima Cerkve za mater,« se glasi vedno veljavni temeljni izrek, ki ga je postavil že sv. Ciprijan iz Kartagine. Poskusimo Cerkev narediti boljšo tako, da mi postajamo boljši.

Všeč mi je bila molitev Gregorja Čušina iz uvoda v knjižico Naj te srečam, Gospod. Takole pravi: »Naj te srečam, Gospod – v Cerkvi, ki ji po zakramentu krsta pripadam. Naj me ne bo sram te pripadnosti: kajti to je Cerkev apostolov, mučencev, pričevalcev. To je Cerkev velikih svetnikov. In Cerkev malih, skritih, nepoznanih. Cerkev mnogih, čigar svetništvo ostaja nepoznano in nepriznano. Daj, da me ne bo treba biti sram te pripadnosti.« Amen.

Audio homilije msgr. Andreja Glavana: RealAudioMP3

Audio slavnostnega govora prof. dr. Branka Kluna: RealAudioMP3




Delite





Kdo smo Urnik programov Piši nam Produkcija RV Povezave Drugi jeziki Sveti sedež Mesto Vatikan Papeževe bogoslužne slovesnosti
Vse vsebine na tej spletni strani so avtorsko zaščitene ©. Webmaster / Credits / Pravni pogoji / Obvestila