Domača stranRadio Vatikan
Radio Vatikan   
Drugi jeziki  

     Domača stran > Cerkev >  2014-05-26 11:18:56
A+ A- Natisni stran



Ob godu bl. Alojzija Grozdeta na Zaplazu slovesna sveta maša



ZAPLAZ (nedelja, 25. maj 2014, RV) – V torek, 27. maja 2014, praznujemo god mučenca bl. Alojzija Grozdeta. Osrednje praznovanje njegovega godu je bilo danes, v nedeljo, 25. maja, v romarskem središču novomeške škofije na Zaplazu, kjer so shranjene njegove relikvije.

Slovesno sveto mašo ob 16. uri je ob somaševanju škofov in duhovnikov vodil novomeški škof msgr. Andrej Glavan. Pri maši je pridigal celjski škof msgr. dr. Stanislav Lipovšek. Po sveti maši je bila pred izpostavljenimi relikvijami v Grozdetovi kapeli molitev za kanonizacijo in litanije bl. Alojzija Grozdeta. Pri maši je prepeval mešani pevski zbor iz župnije Zagradec.

Uvod škofa msgr. Andreja Glavana
Lep pozdrav vsem romarjem od blizu in daleč.
Med romarji posebej pozdravljam apostolskega nuncija v Republiki Sloveniji Juliusza Janusza, dalje celjskega škofa in apostolskega administratorja mariborske škofije dr. Stanka Lipovška, dalje, starosto med slovenskimi škofi, 92, pa že nekaj več letnega škofa dr. Jožefa Smeja; mislim, da zasluži … (ploskanje). Dalje pozdravljam stiškega opata Janeza Novaka, in vse vas, dragi in spoštovani duhovniki – tako rekoč vidim iz vse Slovenije – vsaj zastopniki, dragi pevci, dragi bratje in sestre!

Na nedeljo pred godom, ki ga bomo obhajali sicer v torek, obhajamo tako imenovano Grozdetovo nedeljo. Namen te nedelje je pospeševanje češčenja, priporočanja mučencu bl. Alojziju Grozdetu, pa tudi molimo na ta dan za njegovo kanonizacijo, da bi Bog s čudežem poveličal ga tudi pred vesoljno Cerkvijo.

Končno je priprošnjih naših laikov. Zato pozdravljam še posebej tudi predstavnike Župnijskih pastoralnih svetov, ki ste danes prišli.

Priznajmo pa in obžalujmo najprej vsi svoje grehe, da bomo vredni opraviti svete skrivnosti.

Audio uvoda škofa Andreja Glavana: RealAudioMP3


Homilija msgr. Stanislava Lipovška
Vaša ekscelenca, spoštovani gospod apostolski nuncij, draga sobrata v škofovski službi, novomeški gospod škof Andrej in apostolski administrator ljubljanske nadškofije in predsednik Slovenske škofovske konference in mariborski upokojeni gospod škof, spoštovani stiški gospod opat, dragi sobratje duhovniki, redovniki, sestre redovnice, pevci na koru, in vsi vi dragi romarji bl. Lojzeta Grozdeta, ki ste v tako prazničnem številu napolnili to svetišče, bodite lepo pozdravljeni!

1. Kot pastir celjske škofije, vam prinašam pozdrave in dobre želje duhovnikov, in Božjega ljudstva celjske škofije, ki je, kot veste, na poseben način povezana z bl. Alojzijem Grozdetom, saj je bil Alojzij Grozde prav v Celju proglašen za blaženega, tistega milostnega dne, v nedeljo 13. junija, leta Gospodovega 2010, ko smo po papeževem delegatu kardinalu državnem tajniku zaslišali besede papeža Benedikta XVI.: »Z našo apostolsko oblastjo določamo, da se častitljivi Božji služabnik Alojzij Grozde, verni laik iz Katoliške akcije in mučenec, ki je v moči evharistije s svojo stanovitno vero in zvestobo do Kristusa, sprejel preganjanje vse do mučeniške smrti, odslej imenuje blaženi in se njegov god obhaja vsako leto 27. maja, na dan njegovega rojstva in njegovega krsta.« Vsi, ki smo bili zraven, se še dobro spominjamo navdušenja in veselja, pa tudi žive vere in hvaležnosti s katero je zbrana množica sprejela to odločitev, pa tudi okoliščina, da smo Grozdetovo beatifikacijo povezovali s Slovenskim evharističnim kongresom, je pomembna, saj je bilo Lojzetovo mlado življenje in darovanje tako globoko povezano s skrivnostjo svete evharistije, da jo je po pravici imenoval 'Sonce mojega življenja'. To je bil zares praznik vere, veselja in hvaležnosti, veselja in hvaležnosti, da je Gospod z nami, da se tu in sedaj uresničuje Njegovo delo odrešenja in nas Božji Duh navdihuje in vodi na pota prenove, ki jih je začrtal 2. vatikanski koncil in Plenarni zbor Cerkve na Slovenskem.

2. Evharistični kongres in Grozdetova beatifikacija v Celju je blagodejno vplivala na življenje Cerkve v naši domovini. Podobno kot prvi kristjani, o katerih beremo v Apostolskih delih, da so se enodušno zbirali k molitvi in k lomljenju kruha (prim. Apd 2,42), smo na kongresu tudi mi sklenili, da si bomo iskreno prizadevali, da bo sveto bogoslužje in še posebej presveta evharistična skrivnost vedno v večji meri vrhunec in vir našega duhovnega, moralnega in družbenega življenja (prim. B 10). V duhu navodil 2. vatikanskega koncila in Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem smo pripravili in začeli izvajati pastoralne smernice, ki naj bi vernim pomagale, da bi se bolj zavedali, da smo v moči krsta in birme vsi poklicani, da smo luč sveta in sol zemlje v svetu, kjer se vedno močneje soočamo z veri in krščanskemu življenju nasprotnimi tokovi in pojavi, ko vedno več ljudi živi in razmišlja, kakor da Boga ni. Naš odgovor na te kompleksne pojave je nova evangelizacija, o kateri vemo, da v prvi vrsti ni nova po vsebini, ampak po načinu in metodi oznanjevanja in še posebej nova po apostolski gorečnosti, s katero naj bi drug drugemu pomagali k osebnemu srečanju z Jezusom in k življenju v luči njegovega evangelija.

Ta prizadevanja že rojevajo mnogotere sadove, čeprav so se v to upanje polno dogajanje priplazile zlovešče lovke sekularizacije, in še posebej posledice svetovne moralne, verske in ekonomske krize in sorodnih pojavov, pred katerimi so klonile tudi nekatere cerkvene ustanove, še posebej mariborska nadškofija. Premalo resno smo vzeli Jezusovo svarilo, da ne moremo služiti Bogu in mamonu. In potem so se vrstili žalostni dogodki, katerih posledice še danes čutimo in te zablode iskreno obžalujemo.

Vendar moramo reči, da Bog ni zapustil svojega ljudstva. Nasprotno. Prav v času teh preizkušenj močneje doživljamo modrost, ki jo je zapisal apostol Pavel v pismu Rimljanom, ko pravi: »Ker se je pomnožil greh, se je še bolj pomnožila milost« (Rim 5,20). Še več, »tistim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu« (prim. Rim 8,28).

Svetniki nam dajejo zgled. Bl. Lojze Grozde, je doživljal mnoga nasprotovanja a ga je vse to utrjevalo in vodilo k vedno večji zvestobi Jezusu Kristusu. Tudi apostol Pavel je doživljal mnoge preizkušnje in ovire pri oznanjevanju evangelija, a ni klonil. V današnjem 2. berilu pravi: »Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Mar stiska, nadloga, nevarnost ali meč Ne! V vseh teh preizkušnjah »zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil. Kajti prepričani smo, da nas ne smrt, ne življenje, ne poglavarstva, ne sedanjost, ne prihodnost ne kakšna druga stvar nas ne bo mogla ločiti od ljubezni Božje, ki se nam je razodela v Jezusu Kristusu. (prim Rim 8, 35-39).

3. Tako se Cerkev v naši domovini kljub vsem preizkušnjam in oviram pogumno sooča z znamenji časa, posluša kaj govori Duh Cerkvam (prim. Raz 2,6) in se pogumno podaja na pota pastoralne in duhovne prenove, ki jo usmerja Plenarni zbor Cerkve na Slovenskem in še posebej krovni pastoralni dokument Pridite in poglejte. Dokument se navdihuje ob znanem svetopisemskem dogodku, ko se Jezus sreča s Samarijanko pri Jakobovem studencu. Ob vodi, ki bi jo naj Samarijanka zajela iz vodnjaka, Jezus naveže pogovor na živo vodo tekočo v večno življenje (prim. Jn 4,10) in je pri tem misli na vrelce Božje milosti, ki jih prinaša njegovo delo odrešenja, ki se uresničuje pri obhajanju zakramentov in povsod tam, kjer se srečujemo z Jezusom Kristusom in se ustvarjajo pogoji za njegovo zveličavno delovanje. Teh poti je veliko, saj Bog kliče in nagovarja vsakega človeka na njemu primeren način. So pa nekatera skupna in za vse veljavna in privilegirana pota tega duhovnega dogajanja, ki jih pastoralni dokument Pridite in poglejte imenuje pastoralni izzivi.

a) Dokument na prvem mestu omeja nenehno potrebnost vračanja k virom duhovnega življenja, ki so: molitev, Sveto pismo, Božja Beseda in sveto bogoslužje. Nekdo je zapisal, da bo nova evangelizacija uspela, če bomo v družine uspeli vrniti molitev in duhovni pogovor. Naloga je zahtevna, a ni nemogoča. Začeti je treba pri oznanjevanju, pri katehezi za otroke, za mlade, za starše. Naša verna občestva bodo zaživela, če bomo odrinili na globoko in se ne bomo ustavili le pri zunanjih oblikah in aktivnostih ampak bomo vernikom omogočili duhovni počitek v Gospodu in novo življenje, ki ga rojeva molitev, Božja Beseda in sveto bogoslužje. Jezus pravi: »Iščite najprej Božje kraljestvo in vse drugo se vam bo navrglo« (prim. Mt 6,33).

b) In kaj je tisto drugo, kar nas vznemirja? To so najprej duhovni poklici, ki so bili v vseh časih in so tudi v našem času velika naloga Cerkve. V pastoralnem dokumentu beremo, da naj bi namesto vztrajanja pri iskanju klasičnih duhovnih poklicev, našo molitev in naše delo za duhovne poklice tako usmerjali, da bomo bolj naglašali osebno odgovornost in poklicanost vsakega, ki je krščen in birman, da odgovori na Božji klic in se posveti delu za Božje kraljestvo. Mladi se težko odločajo za duhovniški ali redovniški poklic. Pa samo za duhovniški in redovniški poklic, tudi pri odločanju za življenje v zakonu in družini so težave. Tudi poroke močno upadajo in je vedno več izvenzakonskih skupnosti z vsemi negativnimi posledicami. Tem vprašanjem se bo posvetila sinoda škofov, ki bo letos in še drugo leto v Rimu, pa tudi pastorala duhovnih poklicev mora upoštevati nastali položaj in ustrezno prilagoditi molitev in delo za duhovne poklice, da bo Božja setev tudi danes lahko rojevala sadove.

c) Med velike naloge in pastoralne izzive spada družina pa tudi župnija. Zakoncem in vsem družinskim članom kakor tudi vsem župljanom moramo pomagati, da bodo v družini in v župnijske občestvu odkrivali sledove razodetja, ki omogočajo, da družina in župnija postajata Cerkev v malem, res živo občestvo vere, upanja in ljubezni, kjer bodo njihovi posamezni člani drug drugemu pomagali k osebni veri, k osebnemu srečanju s Kristusom, da bi se lahko drug drugemu darovali v ljubezni (prim. PIP 59). Že na koncilu so zapisali in Plenarni zbor Cerkve na Slovenskem to priporoča, da mora župnija postajati 'občestvo občestev', kjer se vsak župljan počuti sprejetega in nagovorjenega, ko se v različnih službah in pastoralnih skupinah vidno uresničuje njegova Božja podoba in poklicanost, pa tudi skrivnost in poslanstvo Cerkve, ki se v najvišji meri uresničuje pri sv. bogoslužju, kjer navzoči verniki niso in ne smejo biti tuji in nemi gledalci ampak sodelavci pri svetem dogajanju, ko se použivajo v edinosti z Bogom in med seboj, da bo Bog vedno bolj vse v vseh (prim B 48).

d) Ko rastemo v edinosti z Bogom in med seboj, živimo prvo in največjo zapoved, ljubi Boga in svojega bližnjega. Kristjani smo si vedno bolj ali manj uspešno prizadevali, da bi živeli in uresničevali razpoznavno znamenje, Jezusovih učencev, ki je medsebojna ljubezen. Naloga ni tako preprosta. Jezus pravi, da je od našega odnosa do bližnjega odvisna naša sedanjost, naša bodočnost in naša večnost. Na sodni dan ne bomo vprašani po našem položaju, pa naših naslovih in naših službah. Ne! Takrat bomo slišali Jezusove besede: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen se, bil in ste mi dali piti, popotnik sem bil in ste me sprejeli, bolan sem bil in ste prišli k meni... in na naše vprašanje... Gospod, kdaj smo te videli lačnega ali žejnega ali bolnega, pa smo prišli k tebi... bomo slišali: Kar ste storili kateremu izmed mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (prim. Mt 25,25-40).

e) Pastoralni dokument Pridite in poglejte naroča, da bi se Jezusovi učenci morali bolj odlikovali v ljubezni do bližnjega, ki dobiva konkretne oblike v sočutju in dobrodelnosti. To je tudi očetovski nasvet in priporočilo papeža Frančiška, ki se ga vedno, posebno pa včeraj, danes in jutri hvaležno spominjamo v molitvi, in ga spremljamo na njegovem romanju in apostolski poti po Sveti deželi, kjer se srečuje z brati po veri, katoličani, pravoslavnimi, z Judi in muslimani, povezuje, gradi mostove in pomaga reševati zapletena vprašanja. Naj ga spremlja naša molitev.

Mislimo na Slovensko, na Škofijsko in župnijske Karitas. Hvala Bogu, da jih imamo in smo vodstvu teh Karitas ter vsem sodelavkam in sodelavcem zelo hvaležni, da v letih gospodarske in socialne krize razodevajo evangeljsko, sočutno in usmiljeno podobo Cerkve, še posebej ob ujmi poplav in žleda, pa še posebej v teh dne ob katastrofalnih popravah v balkanskih deželah.

Sobratje v škofovski, duhovniški službi, sestre in bratje v Kristusu!
Naj na kratko omenim še eno razsežnost našega krščanskega življenja, ki je tudi svojevrsten izziv Cerkvi v naši domovini. To je sprava in odpuščanje. Pastoralni teolog je zapisal, da naj bi se slovenska pot nove evangelizacije uresničevala v prizadevanju, da bomo naš narod evangelizirali za spravo in odpuščanje. Spravo največkrat želimo doseči s pritiskom na krivca, da bi le-ta spoznal svojo krivdo, se pokesal in se opravičil. Po krščanskem razumevanju sprave se proces ne začne pri krivcu, ampak pri žrtvi. Tu smo vedno znova povabljeni pod križ Kristusov, kjer zaslišimo Jezusove besede: »Gospod odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Prvi kristjani v Rimu, niso preklinjali cesarja Nerona, ki jih je mučil in moril, ampak so molili in častili žrtve, mučence. Tako je molil in razmišljal tudi p. Marko Rupnik DJ, ko je v Kočevskem Rogu napravil mozaik – mizo v nebeškem kraljestvu, za katero je skupaj z žrtvami posadil tudi krvnika, ki je tudi deležen Jezusovega odrešenja, če ta dar sprejme, se pokesa, se spreobrne in svoja krivična dela obžaluje.

Najlepši zgled in svetla luč na poti narodne sprave in odpuščanja je naš bl. Lojze Grozde, ki se ga ob njegovem godu, v torek 27. maja in že danes in vedno znova hvaležno spominjamo. Živel je v težkih časih na začetku 2. svetovne vojne in je kot otrok in mladenič veliko pretrpel in svojo Kalvarijo okronal z mučeniško smrtjo v tisti usodni noči 1. januarja 1943, ko so ga na Mirni grozljivo mučil in umorili. Toda on je po Jezusovem zgledu vsem odpuščal in zajemal moč v srečanju z Jezusom v molitvi, pri obhajanju zakramentov in še posebej pri obhajanju evharistije, ki je bila resnično sonce njegovega mladega življenja in darovanja.

V teh dneh se po naših župnijah veliko lepega in spodbudnega dogaja, posebej na birmanskih slavjih in slovesnostih prvega sv.obhajila. To so znamenja, darovi pa tudi pastoralni izzivi in naloge. Zato se vedno znova priporočajmo Sv. Duhu za navdih, modrost, moč, luč in razsvetljenje, ko molimo: Pošlji svoje Duha in prenovi obličje zemlje. In prenovi Cerkev v naši domovini. Po kom naj se Cerkev prenavlja v naši domovini? Po meni in po tebi... Zato se priporočimo Lojzetu Grozdetu, da bi na ta Božji klic znali tudi mi vedno znova odgovoriti: Hvala ti, Gospod, da si me poklical. Tudi po meni naj se zida in gradi Božje kraljestvo! V Božjo slavo in blagor vseh ljudi. Amen.

Audio homilije škofa Lipovška: RealAudioMP3


MOLITEV ZA KANONIZACIJO
BLAŽENEGA ALOJZIJA GROZDETA


Vsemogočni Bog,
izvir vse svetosti in slava mučencev.
Našemu narodu si podaril čudoviti zgled
blaženega Alojzija Grozdeta,
v njegovi popolni hoji za Kristusom, vse do prelitja krvi.

Evharistija, katero je imenoval Sonce svojega življenja,
je duhovno krepila njegovo mlado dušo
v premagovanju življenjskih preizkušenj.
Pogosto prejemanje zakramenta sprave
pa ga je usmerjalo na pravo pot za Kristusom,
našim edinim Odrešenikom.
Tako je mnogim mladim postal vzornik
zglednega krščanskega življenja.

Iz ljubezni do bližnjega
je širil slavo Božjega kraljestva med svojimi vrstniki
ter jih navduševal za zvestobo Bogu, katoliški Cerkvi in narodu.
V duhu popolne pripadnosti Kristusu in Cerkvi
je za ceno mučeništva daroval svoje mlado življenje.

Dobri Oče,
podeli našemu narodu milost,
da ga bomo pred vesoljno Cerkvijo
smeli častiti tudi kot svetnika.
Po Kristusu našem Gospodu.

AMEN.

Audio molitve: RealAudioMP3


LITANIJSKI VZKLIKI NA ČAST BL. ALOJZIJU GROZDÉTU

Gospod, usmili se
Kristus, usmili se
Gospod, usmili se
Kristus, sliši nas
Kristus, usliši nas

Bog Oče nebeški – usmili se nas
Bog Sin, Odrešenik sveta
Bog Sveti Duh
Sveta Trojica, en sam Bog

Sveta Marija – prosi za nas
Sveti Jožef
Blaženi Alojzij Grozdè

Mučenec vesoljne Cerkve
Sin slovenske matere
Pričevalec našega časa

Goreč v veri
Trden v upanju
Velik v ljubezni

Apostol evharistije
Častilec evharistije
Pričevalec evharistije

Zgled vztrajne molitve
Ljubitelj zakramenta sprave
Velik v odpuščanju

Odločen v odpovedi
Velikodušen v solidarnosti
Neomajen v zvestobi

Častilec Srca Jezusovega
Ljubitelj Brezmadežne
Zvesti sin Cerkve

Mučenec za vero
Zavetnik mladine
Priprošnjik v stiski

Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe sveta, – prizanesi nam, o Gospod
Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe sveta, – usliši nas, o Gospod
Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe sveta, – usmili se nas

V Gospodovih očeh je dragocena.
Smrt njegovih svetih.

Molimo. Nebeški Oče, na priprošnjo blaženega Alojzija Grozdéta nam pomagaj, da bomo pogumni in dosledni v življenju po evangeliju. Njegova življenjska daritev naj bo mladim vzor za iskanje pravih idealov, vsem pa v pomoč pri delu za spravo in mir. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

Audio litanij: RealAudioMP3




Delite





Kdo smo Urnik programov Piši nam Produkcija RV Povezave Drugi jeziki Sveti sedež Mesto Vatikan Papeževe bogoslužne slovesnosti
Vse vsebine na tej spletni strani so avtorsko zaščitene ©. Webmaster / Credits / Pravni pogoji / Obvestila