Domača stranRadio Vatikan
Radio Vatikan   
Drugi jeziki  

     Domača stran > Cerkev >  2014-06-08 12:59:21
A+ A- Natisni stran



S papežem Frančiškom skozi minuli teden



VATIKAN (nedelja, 8. junij 2014, RV) – Dar pobožnosti »kaže na našo pripadnost Bogu in našo globoko povezanost z njim, na vez, ki daje smisel vsemu našemu življenju in nas ohranja trdne, v občestvu z njim, tudi v najbolj težkih in mučnih trenutkih«. Tako je dejal papež Frančišek med splošno avdienco v sredo, ko je katehezo namenil še enemu daru Svetega Duha: pobožnosti.

Odnos, ki se živi s srcem
Povezanosti z Gospodom ne razumemo kot neko dolžnost ali neko zapoved. Je vez, ki prihaja od znotraj. Gre za »odnos, ki se živi s srcem«: je naše prijateljstvo z Bogom, dano nam po Jezusu, je prijateljstvo, ki spreminja naše življenje in nas napolnjuje z navdušenjem in veseljem. Zato dar pobožnosti v nas zbuja predvsem hvaležnost in slavljenje. To je namreč razlog in »najbolj pristen smisel našega bogočastja in čaščenja«. Ko nam Sveti Duh daje zaznati Gospodovo navzočnost in vso njegovo ljubezen do nas, nam ogreje srce in nas usmeri k molitvi in obhajanju. »Pobožnost je torej sinonim za avtentičen verski duh, otroško zaupnost z Bogom, tisto zmožnost moliti ga z ljubeznijo in preprostostjo, ki je lastna osebam, ponižnim v srcu,« je dejal papež.

Srečanje s katolikosom Aramom I.
»Zaupanje in upanje – zelo ju potrebujemo,« je dejal papež v četrtek med srečanjem z Aramom I., pravoslavnim katolikosom Armenske apostolske cerkve v Ciliciji. Spomnil je na zgodovino preizkušenj in trpljenja, ki jih je bila deležna armenska cerkev. »Zgodovina emigracije, preganjanj in mučeništva številnih vernikov je pustila globoke rane v srcih vseh Armencev. Moramo jih videti in častiti kot rane Kristusovega telesa. Ravno zato so tudi razlog neuničljivega upanja in zaupanja v usmiljenje, ki prihaja od Očeta.« Zaupanje in upanje potrebujejo bratje kristjani na Bližnjem vzhodu, predvsem tisti, ki živijo na območjih, trpinčenih s konfliktom in nasiljem. »Potrebujemo ju tudi mi, kristjani, ki se nam sicer ni treba soočiti s takšnimi težavami, a smo pogosto v nevarnosti, da se bomo izgubili v puščavah ravnodušnosti in pozabe Boga, živeli v konfliktu z brati ali pa se izgubili v naših notranjih bitkah z grehom.« Kot Jezusovi sledilci, se moramo naučiti ponižno nositi težo drug drugemu, pomagati si od blizu in biti bolj kristjani, bolj Jezusovi učenci. »Hodimo torej skupaj v ljubezni, kakor je tudi Kristus ljubil nas in je daroval sam sebe za nas kot blago dišečo daritev in žrtev Bogu,« je povabil papež Frančišek.

Srečanje z odgovornimi za pastoralo Romov
»Romi se pogosto znajdejo na obrobjih družbe. Včasih se nanje gleda s sovraštvom in sumničavostjo; slabo so vključeni v politične, ekonomske in socialne dinamike določenega teritorija. Vemo, da gre za kompleksno področje. Zagotovo je tudi romski narod poklican prispevati k skupnemu dobremu, to pa je mogoče z ustrezno soodgovornostjo, izpolnjevanjem dolžnosti in pospeševanjem pravic vsakega.« Tako je zatrdil papež na četrtkovi avdienci z udeleženci svetovnega srečanja odgovornih za pastoralo Romov. Zbranim je še dejal: »Spodbujam vas, da velikodušno nadaljujete svoje pomembno delo, da ne obupate, ampak si še naprej prizadevate za tiste, ki se nahajajo v stiskah in odrinjenosti, na obrobju človeške družbe. Naj Romi v vas najdejo brate in sestre, ki jih ljubijo z isto ljubeznijo, s katero je Kristus ljubil najbolj odrinjene. Zanje bodite gostoljubno in veselo obličje Cerkve.«

Dvesto let karabinjerjev
»Vaša poklicanost je služenje,« je povedal papež Frančišek na srečanju z italijanskimi karabinjerji, ki letos praznujejo dvesto letnico ustanovitve. »Dragi karabinjerji,« je dejal, »vaše poslanstvo se izraža v služenju bližnjemu in vas vsak dan obvezuje, da ustrezate zaupanju in spoštovanju, ki ju ljudje polagajo v vas. To zahteva stalno razpoložljivost, potrpežljivost, duha požrtvovalnosti in smisel za dolžnost. Vsepovsod, v domovini in zunaj nje, jasno in veselo pričujte o človečnosti, predvsem v odnosih do najbolj stiskanih in nesrečnih.«

Jezus ne govori veliko. Ljubi.
»Verjamem, da moramo veliko premišljevati o tej resnici: v tem trenutku Jezus moli za nas. Lahko hodim skozi življenje, ker imam zagovornika, ki me brani; in če sem kriv in imam veliko grehov … Jezus je dober zagovornik in bo Očetu povedal zame.« Te Frančiškove besede so iz jutranje homilije, ki jo je v torek imel med sveto mašo v kapeli Doma sv. Marte. Dejal je, da Jezus kaže Očetu svoje rane in tako moli za vsakega med nami. Ne govori veliko: »Ne govori. Ljubi. Ena stvar je, kar danes počne Jezus. Prepričan sem, da počne takole: Očetu kaže svoje rane. Jezus s svojimi ranami prosi za nas, kot da bi govoril Očetu: 'Oče, to je cena zanje. Pomagaj jim, varuj jih. Tvoji otroci so, ki sem jih rešil, s tem.' Sicer ne vem, zakaj bi Jezus po vstajenju imel častitljivo, prelepo telo. Ni imel modric, ni imel brazgotin od bičanja. A imel je pet ran. Zakaj jih je Jezus hotel ohraniti v nebesih? Zakaj? Da bi molil za nas. Da bi Očetu pokazal ceno: 'To je cena. Sedaj jih ne pusti samih. Pomagaj jim.'«

Audio: RealAudioMP3




Delite





Kdo smo Urnik programov Piši nam Produkcija RV Povezave Drugi jeziki Sveti sedež Mesto Vatikan Papeževe bogoslužne slovesnosti
Vse vsebine na tej spletni strani so avtorsko zaščitene ©. Webmaster / Credits / Pravni pogoji / Obvestila