Domača stranRadio Vatikan
Radio Vatikan   
Drugi jeziki  

     Domača stran > Cerkev >  2014-07-02 16:01:35
A+ A- Natisni stran



Na Ptujski gori praznovali 'Šentvoršco'



PTUJSKA GORA (sreda, 2. julij 2014, RV) –Danes obhajajo na Ptujski gori praznik Ptujskogorske Matere Božje. V pripravi na praznik so minoriti sinoči ob 19. uri pripravili molitveno uro. Ob 20.00 pa je somaševanje vodil novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference msgr. Andrej Glavan, ki je tudi danes vodil osrednjo mašo ob 10. uri ob somaševanju številnih duhovnikov.

Homilija
Lepo pozdravljam vse patre s provincialnim ministrom p. Milanom Kosom na čelu in seveda vse druge duhovnike, ki so se v velikem številu pridružili današnjemu somaševanju na praznik Ptujskogorske Matere Božje. Pozdravljeni tudi vi vsi, dragi bratje in sestre, Marijini častilci in romarji od blizu in daleč. Prišli smo k Materi, gorski Mariji, da izkažemo svojo vdanost, jo poprosimo za bolj živo vero in pomoč v tej ali oni stiski. Prišli smo k Mariji, ki si je tu pred več kot 600 leti, v jeziku današnje Božje besede, ušotorila, postavila svoj šotor milosti in se potem v naslednjih stoletjih res močno zakoreninila med častitljivim, pobožnim, spoštovanim, vernim štajerskim ljudstvom.

Praznik Ptujskogorske Matere Božje sovpada z nekdanjim praznikom Obiskanja Device Marije, ki ga po pokoncilski liturgični reformi obhajamo na zadnji dan šmarnic, 31. maja. Praznik obiskanja je bil na željo papeža Urbana VI. uveden, da bi si s tem praznikom kristjani od preblažene Device Marije izprosili, da bi obiskala in potolažila ter okrepila Cerkev v tistih žalostnih časih velikih notranjih in zunanjih stisk in zmešnjav ob koncu 14. in začetku 15. stol., prav v istem času kot je nastala božja pot tu na Gori. Tudi danes čutimo te stiske v svetu, v naši razdeljeni družbi politično zmedo, znotraj Cerkve pa prav tako doživljamo mnoge preizkušnje, ki načenjajo pri marsikomu našo poslušnost in zvestobo Kristusu in Cerkvi, ko se sprašujemo, zakaj Bog to krizo, ki je v bistvu moralna, dopušča.

Marija se je v vseh najtežjih časih za posameznike, za narode in Cerkev izkazovala kot Mati in Priprošnjica. Evangelist Janez nas je danes. s svojim evangeljskim odlomkom postavil na Kalvarijo, pod križ. Lahko se vživimo in v duhu gledamo Kristusa, pribitega na križ, ob križu pa njegovo mater Marijo in Janeza in druge (prim. Jn 19,26). Jezus se s križa ozira na oba, na svojo mater in na najljubšega učenca. Jezus kot človeški sin je mislil na časno bodočnost svoje matere, zato ji je rekel: »Žena, glej, tvoj sin!« (Jn 19,26). Ni rekel: »Mati, glej … izročam ti Janeza namesto sebe za varuha.« Rekel je: »Žena«, kar pomeni, da se ji je na nek način odpovedal, da bi Janez in z njim vsi mi našli prostor v Marijinem srcu. Janezu je rekel: »Glej, tvoja mati!« (Jn 19,27). In sad te izmenjave pogovora na križu in pod križem je bil: »Od tiste ure jo je učenec vzel k sebi« (Jn 19,27). Marijo je Janez vzel k sebi.

Koliko umetnikov je ovekovečilo ta dogodek na platnu, v prelepih pesmih, ki opevajo Marijo kot našo ljubeznivo mater. V litanijah jo 12-krat pokličemo kot mater. Cerkveni očetje in duhovni pisatelji pravijo, da je bil ta dogodek za Marijo »drugo oznanjenje«. Prvo je bilo v Nazaretu, ko je po angelu sprejela Božje oznanilo, da bo postala Božja Mati, mati našega Odrešenika. Pri drugem oznanjenju pa je Sin oznanil, da je postala naša mati. Njeno materinstvo je razširil na vsakega izmed nas. Bratje in seste, ko tako ali drugače izgubimo zemeljsko mater, nam še vedno ostane nebeška mati Marija. Neka mati, ki je imela dve mladi hčerki, komaj sedem in devet letni, je slišala, ko je v bolnišnici umirala za rakom, da zbirajo v župniji sredstva za Marijin oltar. Rekla je možu: »Želim prispevati nekaj za Marijin oltar, da si bosta hčerki lahko pomnili, ko mene ne bo, da imata še vedno v nebesih mater Marijo in da ju spremlja in upam, da se ji bom tudi jaz pridružila in molila, prosila zanju.«

Za nas so pomembne evangelistove besede, ki jih je zapisal: »Od tiste ure jo je učenec vzel k sebi!« To velja tudi za vsakega od nas, če hočemo biti Kristusovi, če hočemo biti Marijini otroci. Marijo vzeti k sebi pa pomeni, sprejeti k sebi tudi Kristusa. Ne moremo imeti Marije za mater, če nimamo Kristusa za svojega brata in Odrešenika. Sprejeti k sebi Kristusa pa pomeni Kristusa s celotnim evangelijem, z vsemi zahtevami, z vsemi zapovedmi, z odpovedjo, križanega in od mrtvih vstalega Kristusa. To pomeni tudi posnemati Marijine kreposti, njeno vero, njeno čistost, njeno ponižnost, njeno dobroto. Ob njej moremo odkriti življenjsko poslanstvo in odgovornosti s svojim »zgodi se«, s predanostjo v Božjo voljo, ki pa ni in ne sme biti pasivno sprejemanje življenja, marveč sodelovanje pri Božjem načrtu v našem osebnem in družbenem življenju, ko pomagamo uveljaviti prave duhovne, moralne, verske in družbene vrednote.

V čem nam je Marija še posebej vzor. Sinoči smo govorili, da zlasti v zaupni in trdni veri. Elizabeta jo je blagrovala, kot smo sinoči slišali: „Blagor ji, ki je verovala“. Pa se iz zadnjih trenutkov Jezusovega zemeljskega življenja obrnimo še prav na začetek Jezusovega javnega delovanja, ko je Jezus v Kani napravil na Marijino posredovanje prvi čudež. Tu se je prvikrat predstavila Marija kot skrbna, ljubeča mati, ko je pokazala skrb v stiski mladega, očitno revnega, zakonskega para. Tu je pokazala skrb za ljudi, in sicer tudi takrat, ko ni šlo za neke velike stvari. Pokazala se je kot Gospodova dekla, ki služi. V luči tega življenjskega načela služenja se ji ni zdela nobena stvar premalenkostna, s katero bi lahko izrazila svojo materinsko skrb in ljubezen. Ljubezen pač gleda stvari drugače kakor zgolj razum. Naši preračunljivi ljubezni se zdi večkrat kakšna stvar malo pomembna, malenkostno, da bi komu pripravili veselje. Tega je kriva naša površnost, pomanjkanje pozornosti, nekakšno pomankanje ljubezni. V resnici pa neštetokrat prav malenkosti osrečujejo človeka: prijazna beseda, nasmeh, obisk, kozarec vode, skodelica kave. Vse to lahko človeku ob pravem času in v primernem trenutku veliko pomeni. Marijino ravnanje nam hoče povedati, kako se mora ljubezen znati vživeti v bližnjega, v drugega. Ne gre namreč za to, kaj mi mislimo, da je pomembno, temveč za tisto, kar ima za pomembno človek, ki mu hočemo napraviti veselje in skazati ljubezen. Ljubezen zahteva tudi v tem pogledu odpoved sebi, lastnim zamislim, ker se le tako lahko vživimo v drugega in smo sposobni resnične ljubezni, ki ne pozna samoljubja.

Kaj pomeni biti evangeljsko dober? Biti dober in na uslugo 24 ur na dan, ne samo, ko gre za velike stvari, ko nekdo umira, ampak v malenkostih, v duhovnih stvareh, tem se šele pokaže prava dobrota. Mati Terezija, ta velika vzornica dejavne ljubezni, je ob obisku v ljubljanski stolnici pred leti zelo preprosto povedala. Dejala je, da se spozna ali je ljubezen pristna v tem, kakšna je naša ljubezen do tistih, s katerimi smo vsak dan skupaj. »Mi znamo biti dobri do ljudi, ki jih slučajno ali včasih srečamo. Težko pa je biti dober do nekoga 24 ur na dan pod isto streho, n. pr. do slabotnih, starejših, dementnih. A to je prava krepost«, je še dodala mati Terezija.

Marijo vzeti k sebi, pomeni posnemati jo tudi v sprejemanju trpljenja in preizkušenj. Marija je bila deležna velikih milosti: bila je brezmadežno spočeta, deležna časti Božjega materinstva in končno deležna vnebovzetja, poveličanja duše in telesa. Le enega ni bila deležna. Da bi ji ne bilo treba trpeti. Trpela je razne preizkušnje, od začetka kot mlada mamica, ko je že vedela za meč bolečin, da bo njen otrok deležen preganjanja in trpljenja, vse do križanja. Niti tista mati, ki ima prizadetega otroka, v bistvu ne ve vsega, kaj bo z otrokom, čeprav vse življenje trpi in je v skrbeh.

Koliko ljudi trpi … križ za križem, čeprav skušajo krščansko živeti. Marija, čeprav brez vsake krivde, je morala trpeti. Tudi mi ne moremo mimo Kalvarije. Trpela je prav zato, ker je bila blizu Jezusu.

Tako tudi svetniki, n. pr. letos razglašeni sv. Janez Pavel II. Popolnoma se je posvetil Bogu in Mariji: Totus tuus, ves tvoj, je ponavljal Mariji. Deležen je bil velikih milosti. Ena mu je bila skazana 13. maja 1981, ko je Marijina roka, tako je sam dejal, čudežno preusmerila smrtonosno kroglo ob atentatu, da je preživel in še 24 let vodil Cerkev. To kroglo je naslednjega leta 13. maja, ob zahvali v Fatimi, podaril Fatimski Mariji in od tedaj krasi njeno krono. Na njegovo gorečo molitev v času življenja, se je zgodilo veliko ozdravljenj in čudežev, ki so popisani v posebni knjigi. Le eno mu ni bilo prihranjeno, da ne bi bil deležen tudi težkega križa bolezni.

Dragi bratje in sestre, dragi romarji! Izročimo danes Mariji, ki jo pesnik Dante imenuje »najponižnejše in najbolj povišano ustvarjeno bitje, prosečo vsemogočnost«, tudi mi svojo pripravljenost služiti Bogu in bližnjim po Marijinem zgledu, v veselju in preizkušnjah, da bomo tako luč in kvas, pričevalci, sredi Bogu tako odtujenega sveta.

Amen.

Audio homilije škofa Glavana: RealAudioMP3




Delite





Kdo smo Urnik programov Piši nam Produkcija RV Povezave Drugi jeziki Sveti sedež Mesto Vatikan Papeževe bogoslužne slovesnosti
Vse vsebine na tej spletni strani so avtorsko zaščitene ©. Webmaster / Credits / Pravni pogoji / Obvestila