Domača stranRadio Vatikan
Radio Vatikan   
Drugi jeziki  

     Domača stran > Cerkev >  2014-07-17 13:47:28
A+ A- Natisni stran



Torinski nadškof Cesare Nosiglia: Cerkev je kot pogumna in odgovorna družina



TORINO (četrtek, 17. julij 2014, RV) – Cerkev je treba razumeti kot družino, v kateri vsak njen član prejema, a obenem tudi daje. Tako je zatrdil torinski nadškof Cesare Nosigla v intervjuju za škofijski časopis Glas ljudstva.

Vztrajnost, s katero papež Frančišek govori o Božjem ljudstvu, pred vse škofe, duhovnike, posvečene in laike postavlja svetopisemski izraz, ki se je v preteklosti pogosteje uporabljal v cerkveni govorici. »Seveda naša škofija, njene župnije in cerkvene stvarnosti rastejo v zavedanju, da so Božje ljudstvo, kjer je vsak krščeni poklican biti soudeležen in tudi soodgovoren, v skladu s službo in karizmo, ki ju je prejel iz življenja in poslanstva Cerkve,« zatrjuje nadškof Nosigla. Dodaja, da pa je potrebno opraviti še dolgo pot, da bi ta soodgovornost postala konkretno izražena na vseh ravneh. Pomanjkanje duhovnikov, ki ga je moč zaznati zaradi manjšanja duhovnih poklicev in ker je nemogoče zagotoviti stalno navzočnost župnika v župnijah, je zaskrbljujoča. A obenem bi moralo pri vseh članih Božjega ljudstva, najbolj pa pri laikih, izzvati večjo razpoložljivost in zavzetost, da bi prevzeli skrb za različne vidike pastorale, ki so dolgo časa bile vezane samo na duhovnike.

Nadškof doda, da je zato potrebna ustrezna formacija, ki jo v torinski škofiji zagotavljajo preko šole za pastoralne delavce in animatorje skupnosti. A ta sama po sebi ni dovolj, če se v vsaki posamezni skupnosti ne sproži »konkretno sodelovanje in vključevanje laikov v smislu odgovornosti, tako kot je to v družini, kjer nihče pasivno ne izkorišča ugodnosti in usluge, ampak skupaj z drugimi sodeluje na poti rasti v ljubezni«. Vsak mora dati svoj prispevek z vidika izobrazbe, solidarnosti, pa vse do problema družinske ekonomije, ki ni drugotnega pomena, pojasnjuje torinski nadškof. »Skupnost, še posebej pa župnija, se mora razumeti kot naša družina, ki je pripravljena dati nam to, kar potrebujemo ali prosimo na duhovni in družbeni ravni, a ki prav tako zahteva nepogrešljiv prispevek od vsakega, kajti malo od nekaterih postane veliko za vse.« Nadaljuje, da je pogosto slišati, kaj bi Cerkev morala delati in govoriti, da ne sledi času ali da je daleč od življenja ljudi. Kot da je Cerkev nekaj, kar je zunaj nas in ne v naših srcih, našem življenju. Je stvarnost, ki nam pripada kot družina, kajti od Cerkve smo prejeli življenje Boga in ga stalno prejemamo, zatorej smo sestavni del tega življenja. »Bolje je reči: Mi kot Cerkev moramo narediti, moramo reči,« pripomni Nosigla.

Dotakne se tudi vloge cerkvenih združenj, skupin in gibanj ter opozori, da škofija ni skupek le-teh, ampak je skupnost, znotraj katere morajo skupine in gibanja delovati. Ni neka struktura, ki je postavljena nad ali zraven, ampak je realnost, ki se k vsemu temu pridružuje. Tudi župnija, če ni povezana s škofijo, postane sama sebi namen, kot to lahko postanejo združenja ali skupine ali gibanja, ko živijo zaprti v svoj lastni svet. Po nadškofovem prepričanju nam tudi v tem primeru pomaga družina. Če družina živi v zgradbi, kjer ima vsak svoje stanovanje in se srečuje z drugimi samo zato, ker jih pač sreča na stopnicah ali ob kakšni posebni priložnosti, sicer pa ne živi občestva in edinost, bo dolgoročno gledano izgubila občutek, da je družina, in bo postala hotel. Zato se vsako posamezno združenje ali gibanje mora vprašati in pri sebi preveriti, ali njihovi načini evangelizacije in kateheze, formacija mladih in odraslih, karitativne in družbene dejavnosti ustrezajo smernicam škofije in predvsem njihovega škofa.

Formacija je stalni izziv, h kateremu moramo pristopati z vso resnostjo in zavzetostjo vseh, kajti težnja, da bi pobegnili ali razvrednotili dolžnost, ki pripada vsakemu kristjanu in ne samo pastoralnim delavcem, pomeni »nevarnost, da vere ne hranimo ustrezno, ampak jo delamo šibko in negotovo«, opozarja nadškof Nosigla. Doda, da je nevednost prva oblika zasužnjenosti, proti kateri se je treba boriti, saj povzroča odvisnost, ne pa svobodo; privoli v vse tisto, kar posameznika ne zavezuje in ne spodbuja k prenovi in k pogumu, da bi preizkusil nove poti. Gre za bolno Cerkev, ki leži v postelji in se boji, da se bo ranila, če bo delovala, pravi torinski nadškof in doda: »Bolje poškodovana Cerkev kot pa bolna od strahu in preroštva, kot nam govori papež Frančišek.«

Audio: RealAudioMP3




Delite





Kdo smo Urnik programov Piši nam Produkcija RV Povezave Drugi jeziki Sveti sedež Mesto Vatikan Papeževe bogoslužne slovesnosti
Vse vsebine na tej spletni strani so avtorsko zaščitene ©. Webmaster / Credits / Pravni pogoji / Obvestila