Prebiramo okrožnico Spe Salvi

SPE SALVI (torek, 4. december 2007, RV) – Jezus ni bil Špartanec, ni bil vključen v boj za politično osvoboditev in ni dal družbeno-revolucionarnega sporočila, temveč je prinesel nekaj popolnoma drugačnega: srečanje z Gospodom vseh gospodov, srečanje z živim Bogom in torej z upanjem, ki je bilo močnejše od trpljenja in je preoblikovalo življenje in svet.
Mnogi prvi kristjani so pripadali nižjemu socialnemu sloju in prav zaradi tega so bili odprti novemu upanju. Od vsega začetka pa je tudi v aristokratskih in kulturnih krogih prihajalo do spreobrnjenj. Miti in celotna poganska mitologija so izgubili verodostojnost, rimska državna vera je okamnela in postala politična vera, filozofski racionalizem pa je bogove pripisal sferi nestvarnega. Sveti Pavel v razmišljanju o ključnih težavah vere v njegovem času razločuje življenje po Kristusu in življenje pod gospostvom sestavnih delov kozmosa. Na njegove spise se opira tudi sveti Gregor Nazianiški, ki piše, da trenutek, ko so se sveti trije kralji, ki jih je vodila zvezda, poklonili novemu kralju, pomeni konec astrologije, saj so se zvezde pomikale po tisti zvezdni poti, ki jo je začrtal Kristus. Ta prizor je pravzaprav razblinil takratni pogled na svet, ki v nekoliko spremenjeni obliki prihaja na površje tudi danes. Pokazal je, da niso prvine vesoljstva ali zakoni stvari tisti, ki vodijo zvezde in svet, temveč je to Bog. Niso zakoni stvari in evolucije tisti, ki imajo zadnjo besedo, temveč so to um, volja in ljubezen, Oseba. In potem ljudje nismo sužnji stvarstva in njegovih zakonov, temveč smo svobodni. Nebesa namreč niso prazna in življenje ni preprosto stvaritev zakonov in naključij stvari, temveč je znotraj vsake stvari in istočasno nad vsako stvarjo osebna volja – Duh, ki se je v Jezusu Kristusu razodel kot Ljubezen.
V Pismu Hebrejcem je zapisana opredelitev vere, ki je tesno povezana z upanjem. Vera je obstoj resničnosti, v katere upamo, zagotovilo stvari, ki jih ne vidimo (Heb 11:1). Vera je vsebina, jedro stvari, v katere upamo, in dokaz za še nevidne stvari. Vera nam tudi v sedanjem trenutku daje drobce stvarnosti, ki jo pričakujemo, sedanja stvarnost pa je dokaz za stvari, ki jih še ne vidimo. Stvar, ki se bo zgodila, je v zunanjem svetu sicer nevidna, toda ker jo hranimo v naši notranjosti, na nek način že zaznavamo in dojemamo njen obstoj. Vera odslikava prihodnost v sedanjost, je resnica, da ta prihodnost obstaja, se spreminja v sedanjost. Stvarnost prihodnosti se dotika sedanjosti, zato se stvari prihodnosti izlivajo v sedanje stvari, sedanje pa v stvari prihodnosti. Vera tako daje življenju novo osnovo, novo vsebino, temelj, na kateri lahko vzklije novo upanje. To novo upanje in nova vsebina se kažeta tudi v velikih dejanjih odpovedovanja starodavnih menihov, svetega Frančiška Asiškega in tudi naših sodobnikov, ki so se za Kristusovo ljubezen vsemu odrekli. Ti primeri potrjujejo, da je nov temelj življenja resničen. Življenje in delovanje teh likov je dokaz, da stvari, ki prihajajo, niso le stvarnost, ki jo pričakujemo, ampak resnična sedanjost.
Prvi kristjani so Jezusa na sarkofagih upodobljali bodisi kot filozofa bodisi kot pastirja. Kristus, ki je pot in resnica, nam namreč govori, kdo smo in kaj moramo narediti, da bomo postali resnično človeški. Razkriva nam, kaj je življenje in kje ga lahko najdemo, kaže pa nam tudi pot onstran smrti, saj kot pravi pastir ve, kako se prebiti skozi dolino smrti. Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka. Na zelenih pašnikih mi daje ležišče; k vodam počitka me vodi. Mojo dušo poživlja, vodi me po pravih stezah zaradi svojega imena. Tudi če bi hodil po globeli mrtne sence, se ne bojim hudega, ker si ti z menoj, tvoja palica in tvoja opora, ti me tolažita, pravi psalmist (Ps 23:1-4).Novo upanje, ki napaja življenja vernikov je uvid, da obstaja nekdo, ki me spremlja tudi v smrti in ki me tako poživlja, da se zla ne bojim več.