Prebiramo Spe salvi: razum in svoboda v sodobni miselnosti

SPE SALVI (četrtek, 13 december 2007, RV) – Papež Benedikt XVI. v svojem zgodovinskem pogledu na upanje pravi, da je znanost, ki je sprožila veliki napredek človeka in človeštva na skorajda vseh področjih, v krščansko upanje vnesla zelo ozek pogled, namreč le na tisto, kar lahko človek sam doseže in kjer ne potrebuje odrešenja v Jezusu Kristusu.
Drugi korak papeževega razmišljanja o razvoju, ali še bolje o napredku, pa je ugotovitev, da napredek le pod določenimi pogledi postavi v ospredje človekov razum in svobodo. Napredek, kot ga pojmuje zgolj znanstveno utemeljena miselnot, je v bistvu le v vedno večjem obvladovanju razuma nad stvarnostjo in zaradi tega je razum mišljen kot oblast dobrega za dobro. V tem smislu je napredek preseganje vseh odvisnosti in je napredovanje k popolni svobodi. Toda taka svoboda je mišljena le kot obljuba v kateri se človek uresničuje in dosega lastno popolnost. V obeh ključnih pojmih, razumu in svobodi, pa misel skrito a odločno odklanja vse obveznosti vere in določila Cerkve, pa tudi takratne državne predpise. Oba pojma torej nosita v sebi pretežno politično vsebino in revolucionarni naboj velikih eksplozivnih zmnožnosti.
Na tej točki papež v okrožnici preide k razmišljanju o francoski revoluciji in sicer o dveh njenih bistvenih stopnjah politične konkretizacije tako pojmovanega upanja v smislu razvoja in napredka. Ta dva vidika sta namreč zelo pomembna za pravilno razumevanje krščanskega upanja. Prvi vidik je ta, da je bila francoska revolucija dokončen poskus vzpostaviti oblast razuma in svobode v stvarnem političnem smislu.
Evropsko razsvetljenstvo je prvi trenutke zelo optimistično gledalo na francosko revolucijo. Ko pa se je zavedalo in izkusilo njen teror, je razsvetljenstvo moralo drugače zastaviti razmišljanje o svobodi. Svoboda namreč ni le sposobnost za rušenje in ubijanje, ampak je nekaj čisto drugega. Tega velikega vprašanja se je lotil filozof Immanuel Kant, ki je leta 1792 v svojem delu Zmaga dobrega principa nad slabim in ustvarjanje Božjega kraljestva na zemlji, med drugim zapisal, “da postopen prehod cerkvene vere v izključno prevlado čiste vere predtavlja približevanje Božjega kraljestva”. Tako je Božje kraljestvo, o katerem je govoril Kristus, dobilo novo definicijo, opredelitev in je postalo na novo prisotno. Toda čisto vero in cerkveno vero je zamenjal človeški razum. Dobra tri leta pozneje isti filozov Kant razmišlja o koncu vseh stvari in pravi, da to pomeni razmišljati o možni sprevrženi naravi stvari. V tem primeru takole pravi: “Če bi se nekega dne dogodilo, da krščanstvo ne bi bilo več dostojno človekove ljubezni, tedaj bi prevladujoče razmišljanje ljudi moralo zaključiti, da je krščanstvo treba zavreči in se mu zoperstaviti. Taktrat bi antikrist vzpostavil, čeprav za kratek čas, svoje kraljestvo, ki bi po vsej verjetnosti temeljilo na strahu in sebičnosti. To bi pomenilo konec krščanstva, pa tudi konec vseh stvari, ker bi se vse spridilo in sprevrglo. Tako filozof Kant. V nadaljevaju pa papež opiše dogajanje v 19. stoletju, ki je v bistvu ostalo zvesto prvenstvu razuma in svobode v razsvetljenskem smislu. Velika novost tega stoletja pa je pristop Karla Marxa k tej filozofsko zelo zapleteni problematiki.