Kard. S. Martins o svetosti sv. patra Pija

S. GIOVANNI ROTONDO (petek, 25. april 2008, RV) – Včeraj je kard. Saraiva Martins, Prefekt Kongregacije za svetnike, v San Giovanni Rotondo vodil sv. mašo, nato pa prenos posmrtnih ostankov sv. Patra Pia iz Pietralcine iz grobnice na posebno mesto v kripti bazilike, kjer ga bodo nekaj mesecev lahko častili milijoni romarjev.
Kard. Martins je svojo pridigo med mašo posvetil svetosti. Govoriti o svetosti danes, v času globalizacije, velike verske brezbrižnosti, pa tudi nove vizije o svetu, je vse prej kot lahko. Kljub vsemu pa ostaja dejstvo, da nas svetniki privlačijo, tudi neverujoče. Zakaj? Preprosto zato, ker je svetost dar Boga in človeškega prizadevanja. Svetost je življenje spremenjeno v Kristusu (Rim 8,29), kot uči sv. Pavel, s pomočjo dinamizma teoloških kreposti in darov Svetega Duha. Svetost je življenje Troedinega Boga v nas in nas v Bogu, je dejal kardinal. Zato je svetost tudi skrivnost. Začetek svetosti je dar milosti, ki nas spremlja, da osvojimo in presežemo vsakdanjost v borbi s samim seboj in s silami zla. V tem je tudi skrivnost sv. Patra Pija, ki je zelo ljudski svetnik. Ta sveti kapucin, je dejal kard. Martins, je v svojem življenju silovito razvil svoje naravne in nadnaravne darove, jih dal velikodušno in trajno na razpolago božjemu ljudstvu, na poseben način z obhajanjem Evharistije, delitvijo zakramenta sprave, duhovnim vodstvom, svetovanjem in z duhovno in materialno bližino tistim, ki so jo potrebovali. Zaradi tega je privlačen svetnik za osebe, ki so ženje resnice in dobrote ter iščejo tolažbo in spreobrnjenje.
Kard. Martins je dober del svoje pridige posvetil trpljenju sv. Patra Pija, ki je trpel tisto, kar manjka Kristusovemu trpljenju (Kol 1,24). Stigme, odprte rane, ki jih je Kristus vtisnil v njegovo telo, so pa najprej dokaz, kako je Kristus ljubil svojega zvestega prijatelja, so pa tudi znamenja Kristusove ljubezni do nas, so dejstvo, da nas je On prvi ljubil in nas ne bo nikoli nehal ljubiti. Pater Pij je torej fizično ponovno živel skrivnost križanega Boga, skrivnost križa in je postal očitna podoba trpljenja Jezusa Kristusa, Njega torej, ki bo vedno iz ljubezni pribit na križ.
Kard. Martins pa je tudi izvirno razložil pomen češčenja svetnikovega telesa in orisal dva vidika. Prvi je pomen smrti. To kar sedaj vidimo je mrtvo telo, ki ga več ne oživlja duh, ki ga je Bog prvotno vdihnil v zemljo ob stvarjenju človeka (1Mojz 2,7). Ko se na ta način srečujemo s smrtjo, smo povabljeni k spoznanju, da to, kar se vidi, ni vsa stvarnost bivanja. To telo je tukaj, toda Pater Pij ni le truplo. On, ki je živel v polnem združenju s križanim Jezusom, dejansko sedaj živi v dokončni skupnosti z vstalim Jezusom. Iz tega pa izhaja drugi vidik, namreč pomen relikvij. Prisotnost telesa Patra Pija nas predvsem vabi k spominjanju. Ko gledamo njegove posmrtne ostanke, se spomnimo vsega dobrega, ki ga je storil med nami. Njegovo telo skupaj z dušo je bilo konkretna podoba Boga, tempelj Svetega Duha, kraj, na katerem je Jezus pokazal svoje slavno trpljenje. Pater Pij je vedno silno spoštoval svoje telo, ki je polno časti in dostojanstva, in da bi pomagal prav spoštovati telo vsakega človeka, je ustanovil Hišo lajšanja trpljenja, ki je sredstvo krščanske ljubezni in človeške solidarnosti. Zato nas posmrtni ostanki tistih, ki spijo v Gospodu, vabijo, da zremo v prihodnost. Vabijo nas, naj obnovimo vero v vstajenje našega telesa, ko bo Gospod prišel v slavi. Relikvije so torej naznanilo novega bitja, ki bo vstalo skupaj z Vstalim Gospodom. Sveti Pavel nas spominja, da vsakdo, ki sprejme Kristusa, se mu bo ta razodel kot »modrost, pravičnost, posvečenje in odrešenje« (1Kor 1,30). Pavel kot zadnje našteje odrešenje preprosto zato, ker bo odrešenje popolno ob vstajenju našega telesa ob koncu časov.
V vseh teh in drugih pogledih je češčenje svetnikovega telesa pristna krščanska pobožnost, ki nas vodi k Bogu, je zaključil kard. Martins svoj govor.