Duhovna misel za praznik Gospodovega vnebohoda

PRIDIGA (sreda, 30. april 2008, RV) - Po svojem trpljenju in smrti je Jezus vstal in šel v nebo, na Očetovo desnico, kjer kraljuje kot Gospod živih in mrtvih. Podoba, na kateri gradimo svoje razumevanje tega dogodka, naju lahko zavede. Je namreč prostorska. Jezus se dviga v višave. Kam v višave? Podoba v resnici pove, da učenci Jezusa ne morejo več videti, tako kot so bili do tega trenutka navajeni. Kako to, da se kljub temu veseli vračajo v Jeruzalem? Kaj pomeni sedeti na Očetovi desnici v slavi?
V Očenašu molimo: »Oče naš, ki si v nebesih«. Nebesa so tam, kjer prebiva Bog. Bog pa ne prebiva nikjer drugje kot v naših srcih. Čaščen in sprejet prebiva pri tistih o katerih evangelist Janez zapiše: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem«. Jezusovo slavo evangelist takole opiše: »Sedaj je Sin človekov poveličan… da svet spozna, da ljubim Očeta in delam kar mi je naročil« (Jn 13,31; 14,31). Slava, ki v vsem sijaju blesti je dokončno uresničeno razodetje Božje ljubezni do ljudi v Kristusu, ki je umrl in vstal.
V odlomku iz apostolskih del na koncu dva moža v belih oblačilih oznanita: »Možje Galilejci, kaj stojite in gledate v nebo? Ta Jezus, ki je bil vzet od vas v nebo, bo prišel prav tako, kakor ste ga videli iti v nebo.« S telesnimi očmi so učenci videli, da je Jezus izginil. Z očmi duha pa so hkrati zrli skrivnost tega dogodka in dojeli njegov smisel, ki je tale: Jezus izžareva ves sijaj Očetove ljubezni do ljudi in sedaj prebiva v srcih apostolov, ki so poklicani, da vstopijo v isto slavo razodetja Očetove ljubezni. Grško besedilo uporablja dva različna glagola: prvi pomeni telesno gledanje, drugi pa duhovno gledanje. Zaradi duhovnega gledanja se učenci vsi veseli vrnejo v Jeruzalem. Zaradi tega, ker je njihov ljubljeni učitelj odšel niso žalostni. Vsi skupaj molijo. Iz te molitve se bo Očetova ljubezen razodela vsemu svetu. Bodite eno, da bo svet veroval, jim je rekel Jezus. To je skrivnost Cerkve, skrivnost bratstva in sestrstva, podarjenega in med seboj razdeljenega. Cerkev, ki moli, postane prostor razodevanja resničnega Božjega obličja. Edina skrivnost, ki jo Cerkev oznanja je: »Bog vam je v Kristusu podaril samega sebe, da bi tudi vi lahko same sebe v Kristusu podarili vsem (Ef 4,32) in bi tako vsi zaživeli iz Očetove ljubezni in povezanosti z Njim«.
Evangelij še posebej poudarja besedo: »vse, vsa«. Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in učite vse narode, krščujte jih… učite jih spolnjevati vse kar sem vam povedal. Glejte, jaz sem z vami vse dni, do konca sveta. Besedica »vse« poudari dopolnitev in vesoljnost skrivnosti, ki se uresničuje. Seveda, boš rekel, razumsko je to dejstvo vere lahko sprejeti. Veliko težje pa je to dejstvo prepoznati in doživeti v svojem srcu. Če Jezusu priznava, da mu je dana vsa oblast, zakaj se najino srce kljub temu še vedno tako težko zaupljivo odpre Bogu? Zakaj tako pogosto zahtevava svoje pravice in opravičujeva svojo jezo. Zakaj valiva krivdo na druge ali pa se šibiva pod težo lastnih krivd in sramote? Zakaj naju je tako globoko strah, da bi se do dna odprla Bogu in ljudem? Pot do tega, da Gospodu dopustiva vso oblast, je res dolga.
Še misel o Jezusovih besedah »Jaz sem z vami vse dni«. Običajno tega ne razumemo tako kot bom sedaj povedal: »Priznam Gospod, da je vsak trenutek mojega življenja in vsak kotiček mojega srca vreden tvojega sijaja in se lahko odpre svetlobi tvoji navzočnosti. Ničesar ni v meni, kar ne bi moglo biti osvobojeno strahu in sramote. Kajti ti si z nami in v nas, ti si z menoj in v meni.