Prvi dan šmarnic: Marija in Jezusovo vstajenje

RIM (petek, 1. maj 2009, RV) – Za Slovence so šmarnice osebna, ljudska in cerkvena pobožnost do Božje in naše Matere Marije. Kristjani se vsako leto ves mesec maj poglabljamo v lepo in naravnost neizčrpno skrivnost Marijinega sodelovanja v delu odrešenja.
Letos bomo v naši šmarnični pobožnosti skušali podati kakšen koristen vidik za razmišljanje, kako je Marija tvorno sodelovala v zbiranju prve krščanske skupnosti na temelju izkušnje vstajenja, ki je temeljna krščanska resnica in skrivnost. Pri tem bomo upoštevali zlasti tri vidike. Tu ne moremo mimo Marijinih svetišč v Sveti deželi. Letos šmarnice sovpadajo z apostolskim potovanjem papeža Benedikta XVI. v Jordanijo in Sveto deželo. Sveti oče bo gotovo razmišljal, kako naj se kristjani danes navdihujemo ob Mariji v svojih prizadevanjih za mir in kako naj bo Cerkev danes zakrament odrešenja za vse. Ker smo v zadnjih mesecih Pavlovega leta bo koristno videti, kako je apostol narodov vključil in opisal delo 14 žena v svoje apostolsko delovanje.
Prvi dan šmarnic se ustavimo ob vprašanju Marija in Kristusovo vstajenje. Italijanski teolog Vittorio Chiari v svoji knjigi Žena v srcu Evangelija, v kratki meditaciji z naslovom Marija, kje si bila, ko je Jezus vstal?, takole zapiše Marijino meditacijo o vstajenju:
"Kdor je pisal zgodbo o Jezusovem vstajenju v evangelijih, me niti ne omeni. Zdi se, da se Sin ni hotel prikazati svoji Materi. To je že skoraj prezir!
Dejstvo pa je, da zame nikoli ni bil dokončno mrtev! Božji Sin, Emanuel, ki mi ga je oznanil nadangel Gabriel, ni mogel čisto umreti. Razen tega to ni bila Očetova volja, ker to ni bilo možno niti Zanj: Bog se namreč ne rodi in tudi ne umrje. Bog preprosto obstaja, je!
Jezus je v svoji človeški naravi pred smrtjo lil krvavi pot, izkusil je vse, kar vsakdo, ki umira izkusi. Nihče mu ne more očitati, da ni trpel! Jezus ni postal človek za šalo, ni si nadel naše maske. Nikakor ne! To bi bila tudi za mene, ki sem ga rodila, tragična pustna šala. Jaz pa sem šla z Njim na Kalvarijo.
Vse to sem povedala Janezu in je vse zapisal v evangeliju, da bi tudi vi vedeli in verovali, da je Beseda postala človek, si privzela telo kot vsak otrok v telesu matere. Kot otrok in mladostnik je odraščal v Nazaretu.
Nikakor nisem čutila potrebe, da bi srečala Jezusa vstalega, in tudi ne, da bi se meni prvi prikazal in bi me potrdil v veri v vstajenje. Že na veliki petek zvečer, ko sem se vračala s Kalvarije, sem v svoji notranjosti čutila veselje ob Njegovem vstajenju! Če ne bi vstal, kako bi lahko verovali, da je v temnem, mrtvem Kristusovem telesu, ki je v vsem podobno našemu, bivala polnost Božanstva? Da pomirim moje častilce, naj povem, da sem se srečala z Jezusom v tišini jutranje zore, ki je dala upanje človeštvu. Vsega tega ne morem povedati, saj v sebi čutim isto “nemoč” kot na dan, ko mi je nadangel Gabrijel oznanil, da bom postala Njegova mati.