Drugi vatikanski koncil – kompas tretjega tisočletja
3. del: Liturgija
Prvi sad drugega vatikanskega koncila je bila Konstitucija o sveti liturgiji. Na začetku dokumenta piše, da so za Cerkev po pravu in dostojnstvu vsi pravno priznani obredi enaki, vendar pa želi, da se jih ponovno pregleda v duhu zdrave tradicije, da bi dobili novo moč. Nova liturgična moč torej ne pomeni odstraniti, kar so v preteklosti živele mnoge generacije vernikov. Ravno nasprotno, ukoreninjena mora biti v tradiciji. Lahko rečemo, da je konstitucija o liturgiji bila temeljna za koncilsko prenovo. Velik del katoličanov se je namreč koncilske reforme zavedel ravno preko liturgične reforme. Ni slučajno, da imajo mnoga katoliška gibanja svoj začetek ravno v novem doživljanju liturgije. Po drugi strani pa je ravno litrugična reforma bila tista, ki je sprožila spore in delitve, vse do danes. Gre za dve skrajnosti. Na eni strani so tisti, ki zanikajo takorekoč celotno koncilsko liturgično reformo in v njej vidijo temeljni razlog za krizo Cerkve. Na drugi strani pa so tisti, ki zavračajo vso litrugijo mnogih stoletij pred drugim vatikanskim koncilom. Z ozirom na obe skrajnosti je treba izpostaviti glas Josepha Ratzingerja, ki je po eni strani bil občudovalec liturgičnega gibanja, ki ga je začel koncil, po drugi pa se je zoperstavljal razumevanju liturgije kot mehanizma, ki se ga lahko razstavi in nato samovoljno ponovno namesti. Papež Benedikt XVI. se noče vrniti k tridentinskemu koncilu iz 16. stoletja, kot namigujejo nekateri kritiki, ampak želi pokazati, da prava liturgična reforma ne pomeni zaničevanja preteklosti in človeških iznajdb, temveč pomeni prebuditev notranjega smisla za sveto. Izraz liturgicna ''reforma reforme'' se nanaša ravno na potrebo po tej ponovni prebuditvi.
| All the contents on this site are copyrighted ©. |