Papeževe besede o sv. Frančišku Asiškem: Velik svetnik in vesel človek
VATIKAN (četrtek, 4. oktober 2012, RV) – »Velikan svetosti, ki še vedno
prevzema ljudi vseh starosti in veroizpovedi.« S temi besedami je papež Benedikt
XVI. med eno svojih sredinih splošnih avdienc predstavil osebnost sv. Frančiška Asiškega,
ki goduje na današnji dan. Ta vsem dobro poznani svetnik se je rodil ob koncu leta
1181 oziroma v začetku leta 1182. Preživljal je brezskrbno otroštvo in mladost ter
ob tem gojil viteške ideale. Po vrnitvi iz ujetništva, ko je bil star dvajset let,
pa se je v njem začel proces duhovnega spreobrnjenja.
Ko je Frančišek poslušal
Jezusov govor o pošiljanju apostolov iz Matejevega evangelija, je začutil klic k življenju
v uboštvu in predanosti oznanjevanju. V tem so se mu kmalu pridružili tudi drugi.
Leta 1209 je papežu Inocencu III. tako predložil načrt za novo obliko krščanskega
življenja. Kot je dejal Benedikt XVI., je »asiški ubožec razumel, da je potrebno
vsako karizmo, ki jo daje Sveti Duh, postaviti v službo Kristusovega telesa, Cerkve.
V življenju svetnikov ni nasprotja med preroško karizmo in karizmo oblasti.«
Ljubezen
do Kristusa se je pri sv. Frančišku posebej izražala v češčenju presvetega zakramenta
evharistije. Papež Benedikt XVI. je spomnil na njegove spise, v katerih med drugim
beremo besede: »Vsak človek naj bo v strahu, ves svet naj trepeče in nebo naj se
raduje, kadar je na oltarju v duhovnikovih rokah Kristus, Sin živega Boga. O čudovita
visokost in pretresljiva ljubeznivost! O vzvišena ponižnost! O ponižna vzvišenost,
da se Gospod vesoljstva, Bog in Božji Sin tako poniža, da se zaradi našega zveličanja
skrije pod neznatnim koščkom kruha!« Sv. Frančišek je duhovnikom izkazoval veliko
spoštovanje in je priporočal, naj jih vedno spoštujejo, tudi če bi bili osebno tega
malo vredni. Kot razlog za to je navajal dejstvo, da so prejeli dar posvečevati evharistijo.
Sveti oče je svoje brate v duhovništvu tako opozoril, naj »nikoli ne pozabijo tega
nauka: svetost evharistije od njih zahteva, da so čisti, da živijo skladno
s skrivnostjo, ki jo obhajajo«.
Še ena značilna poteza Frančiškove duhovnosti
je po papeževih besedah »čut vesoljnega bratstva in ljubezen do stvarstva«.
Iz ljubezni do Kristusa se namreč rojeva ljubezen do ljudi in tudi do vseh božjih
ustvarjenin. »Frančišek je bil velik svetnik in vesel človek,« je še dejal
papež: »Njegova preprostost, ponižnost, vera, njegova ljubezen do Kristusa, njegova
dobrota do vsakega človeka, zaradi vsega tega je bil vesel v vsakem položaju. Med
svetostjo in veseljem obstaja globoko razmerje, ki ga ni moč razdreti.«