Sveti oče med homilijo: Prositi za odpuščanje ne pomeni preprosto opravičiti se

VATIKAN (torek, 10. marec 2015, RV) – Ko Boga prosimo za odpuščanje, moramo upoštevati, kar nas uči molitev Očenaš: iskreno se kesati svojih grehov, v zavesti, da Bog odpusti vedno, in pa odpustiti drugim s prav tolikšno širokosrčnostjo. Tako je papež Frančišek poudaril med homilijo, ko je zjutraj maševal v kapeli Doma sv. Marte.

Bog je vsemogočen. A njegova vsemogočnost se na nek način vseeno ustavi pred zaprtimi vrati srca – srca, ki ne namerava odpustiti nekomu, ki ga je prizadelo. O tem nam pripoveduje današnji evangeljski odlomek, v katerem Jezus Petru razloži, da je potrebno odpustiti »do sedemdesetkrat sedemkrat«. To pomeni »vedno«. Jezusove besede tako potrdijo, da sta Božje odpuščanje nam in naše odpuščanje drugim tesno povezana.

Prositi za odpuščanje je nekaj drugega kot opravičiti se
Papež Frančišek je pojasnil, da se vse začne pri tem, kako mi sami pristopimo k Bogu, da bi ga prosili, naj nam odpusti. Pri tem navede primer preroka Azarija iz današnjega prvega berila. Ta prosi za usmiljenje z grehom svojega ljudstvo, ki trpi, a ki je krivo, da je zapustilo Gospodovo postavo. Azarija ne ugovarja, pred Bogom se ne pritožuje zaradi trpljenja. Prizna napake ljudstva in se kesa.

»Prositi za odpuščanje je nekaj drugega kot opravičiti se. Sem naredil napako? Oprosti mi, zmotil sem se …« A če sem grešil, je to nekaj drugega. Gre za dve različni stvari. »Greh ni neka preprosta napaka. Greh je malikovalstvo, pomeni častiti malika, malika nadutosti, nečimrnosti, denarja, mene same, blaginje …« Imamo veliko malikov, je nadaljeval papež. Zato se Azarija ne opravičuje, ampak prosi odpuščanja.

Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo našim dolžnikom
Za odpuščanje je treba prositi iskreno, s srcem. In prav tako iz srca mora biti podarjeno tistemu, ki je nam naredil krivico. Sveti oče je spomnil na priliko o gospodarju, ki je nekemu svojemu služabniku oprostil velik dolg, ker so ga ganile njegove prošnje. Ta isti služabnik pa nato ni bil usmiljen s svojim dolžnikom in ga je dal vreči v ječo, četudi mu je bil ta dolžan neprimerno manjšo vsoto denarja. Dinamika odpuščanja naj bi bila tista, ki nas jo uči Jezus v molitvi Očenaš: »Jezus nas uči moliti takole: 'Oče, odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo našim dolžnikom.'«

Če nisem sposoben odpustiti, nisem sposoben prositi za odpuščanje. Preden se grem spovedat, moram premisliti o svojih grehih, nato prositi za odpuščanje Gospoda in obljubiti, da ne bom več delal slabo. A po papeževih besedah manjka še nekaj, preden grem k duhovniku: »Si odpustil tistim, ki so tebi storili krivico?« Sveti oče je nato povzel, da odpuščanje, ki mi ga podari Bog, zahteva odpuščanje, ki ga sam podarim drugim. Tako nas uči Jezus. »Prvič. Prositi za odpuščanje ne pomeni preprosto opravičiti se, pomeni zavedati se greha, mojega malikovanja, mnogih malikov. Drugič. Bog vedno odpusti, vedno. A zahteva tudi, da jaz odpustim. Če jaz ne odpustim, na nek način zaprem vrata za Božje odpuščanje.« Tako je poudaril papež Frančišek in nato še enkrat ponovil besede, ki jih molimo v Očenašu: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo našim dolžnikom.«