Kardinal Sandri ob stoletnici armenskega genocida

RIM (petek, 13. marec 2015, RV) – 12. marca popoldne je Papeški vzhodni inštitut v Rimu organiziral dogodek pod naslovom: Metz Yeghérn. To so armenske besede, ki označujejo veliko zlo, kar je bil genocid nad njihovim narodom. Slednji se je odvil v dveh obdobjih. Namen srečanja je bil spomniti na stoletnico tragičnih dogodkov leta 1915, ko je bil armenski narod podvržen grozljivemu trpljenju. Na programu sta bili molitev za pokojne in predstavitev dela p. Georga Ruyssena, ki je posvečeno armenskemu genocidu.

Sodelujoče je med drugimi pozdravil kardinal Leonardo Sandri, prefekt Kongregacije za vzhodne Cerkve in veliki kancler Inštituta. Pojasnil je, da je dogodek izražal željo biti neizčrpni iskalci Resnice, ki je Kristus; biti sodelavci v prihodu mesta, kjer bo pravičnost imela stalno prebivališče; in biti tudi tisti, ki prosijo mučence za njihovo priprošnjo.

Kardinal je nato navedel nekaj dokumentov, ki jih v svojem delu povzema p. Ruyssen. V le-teh je moč razbrati hvaležnost armenskega naroda za posredovanje in bližino s strani takratnega papeža Benedikta XV. Sveti sedež si je s posebno pozornostjo prizadeval zaustaviti krvnike in prinesti tolažbo preživelim po pokolu pred stotimi leti. Sandri je spomnil, da je bilo ubitih milijon in pol oseb. Ko pomislimo na to, koliko mogočnikov in koliko narodov takrat ni povzdignilo svojega glasu, ostaja bolečina. Osupne pa nas lahko tudi, ker so še danes mnogi nezmožni, da bi o tistih dogodkih govorili z objektivnostjo in bi tako dosegli željno pričakovani cilj sprave v resnici in pravičnosti.

Kardinal Sandri je spomnil na molitev sv. Gregorja iz Nareka, ki ga bo papež kmalu razglasil za cerkvenega učitelja. Gospoda bi morali na kolenih prositi usmiljenja za človeka, katerega je ustvaril, a je sedaj ranjen, oddaljen od njega, ubog grešnik, tako kot Kajn zmožen ubiti svojega brata. V temačne in nemirne vode tega človekovega greha se je poglobil sv. Gregor, armenski menih, ko je zapisal, da srce grešnika, četudi je potopljeno na dnu vrtoglavega prepada ruševin greha, v sebi nosi relikvije žarkov, ki še zaznavajo zveličanje življenja kot iskro svetlobe, skrito v razumu in duši.

Čez en mesec, 12. aprila, kot je še spomnil kardinal Sandri, bo sveti oče v vatikanski baziliki daroval sveto mašo skupaj s sinovi in hčerami armenskega naroda. Pripraviti se na ta dogodek vernikom lahko pomagajo besede zaslužnega papeža Benedikta XVI., ko je ta leta 2006 med obiskom koncentracijskega taborišča v Auschwitzu spomnil na neko drugo veliko dramo 20. stoletja. Na Boga bi se morali obrniti s prošnjo: »Zbudi se! Ne pozabi na svoje bitje, na človeka!« Naš krik k Bogu, kot je nadaljeval Benedikt XVI., pa mora istočasno biti krik, ki prodre v naše srce, da bi se v njem dvignila skrita navzočnost Boga. Da moč, ki jo je On položil v naše srce, ne bi ostala pokrita in zadušena z blatom egoizma, strahu pred ljudmi, ravnodušnosti in oportunizma. »Vpijemo k Bogu, da bi pripravil ljudi, da se pokesajo, da spoznajo, da nasilje ne ustvarja miru, temveč le vzbuja nadaljnje nasilje – spiralo uničenja, v kateri so po obračunu vsi lahko edinole poraženci.«