Papež v neapeljskem predmestju: Kdor prostovoljno stopi na pot zla, ukrade kos upanja

NEAPELJ (sobota, 21. marec 2015, RV) – »Svoj obisk v Neaplju sem želel začeti tukaj, na tej periferiji.« S temi besedami je papež Frančišek nagovoril prebivalce neapeljske predmestne četrti Scampia. Srečanje z njimi na Trgu Janeza Pavla II. je bila prva postaja med njegovim pastoralnim obiskom v Neaplju.

Kdor prostovoljno stopi na pot zla, ukrade kos upanja
Na začetku svojega govora je papež odgovoril na pozdravne besede predstavnikov prebivalstva, ki so mu spregovorili o različnih družbenih stvarnostih, prisotnih v četrti, zaznamovani z več težkimi situacijami. »Življenje v Neaplju ni bilo nikoli lahko, toda prav tako nikoli ni bilo žalostno,« je najprej poudaril sveti oče. Vsakdanja pot v tem mestu, s svojimi ovirami, stiskami in včasih s svojimi težkimi preizkušnjami, poraja »kulturo življenja«, ki pomaga ponovno vstati po vsakem padcu in ki omogoči, da zlo nikoli nima zadnje besede. Ta velika dediščina je upanje, je pojasnil papež Frančišek: »Vemo, da kdor prostovoljno stopi na pot zla, ukrade kos upanja. Nekaj malega pridobi, toda ukrade upanje samemu sebi, drugim, družbi. Pot zla je pot, ki vedno ukrade upanje. Ukrade ga tudi poštenim in delavnim ljudem ter tudi dobremu slovesu mesta, njegovi ekonomiji.«

Vsi smo Božji otroci na poti; pomanjkanje dela krade dostojanstvo; pot upanja
Predstavnica imigrantov in brezdomcev je svetega očeta prosila za »besedo, ki bi zagotovila, da so migranti Božji otroci in da so državljani«. Papež se je na to med drugim odzval z vprašanjem, če so migranti morda drugorazredni ljudje. Zatem je opozoril, da smo vsi migranti nasproti neki drugi domovini. Vsi smo Božji otroci, ki jih je Bog poslal na pot. To je zapisano v našem mesu, v naši življenjski poti, ki nam v Jezusu zagotavlja, da smo vsi Božji otroci, ljubljeni in zaželeni otroci. »Nihče od nas nima stalnega prebivališča na tej zemlji. Vsi moramo oditi.«

Kot drugi je papeža pozdravil predstavnik delavcev. Opozoril je na problem pomanjkanja dela. Le-to je negativno znamenje našega časa, mu je odvrnil papež. Nato je posebej izpostavil pomanjkanje dela za mlade, kar je odgovornost celega sveta. Obstaja ekonomski sistem, ki izloča ljudi in sedaj so na vrsti mladi. To je zelo težko, vendar ne zato, ker ne bi imeli dovolj za jesti. Težji problem je, da nimajo možnosti, da bi kruh prinesli domov. Kadar pa se ne zasluži kruha, se izgubi dostojanstvo. »To pomanjkanje dela nam krade dostojanstvo,« je pojasnil papež Frančišek. Proti tej drami našega časa se moramo boriti, ne smemo ostati tiho. Tudi kar zadeva izkoriščanje oseb pri delu.

Zadnji je papeža Frančiška nagovoril predsednik prizivnega sodišča. Uporabil je lep izraz »pot upanja« in spomnil na moto sv. Janeza Boska »dobri kristjani in pošteni državljani«, ki se nanaša na otroke in mlade. Pot upanja za otroke je predvsem pot prave vzgoje za prihodnost. Papež je ob tem še enkrat opozoril na pokvarjenost, ki zaobjema tudi zapiranje vrat za migrante in prikrajšanje ljudi za delo in za dostojanstvo. Biti pokvarjeni je skušnjava vseh nas, pomeni zdrsniti v lahke posle, v kriminal, v kazniva dejanja, v izkoriščanje drugih. Na svetu je veliko pokvarjenosti in le-ta je grda, umazana; pokvarjena družba smrdi.

Dobra politika je eden najvišjih izrazov ljubezni
»Dragi prijatelji, moja navzočnost želi biti zagon na poti upanja, preroda in prenove, ki je že v teku«. Tako je v nadaljevanju poudaril papež Frančišek in zagotovil, da pozna velikodušno in aktivno prizadevanje Cerkve ter nenehno delovanje skupin prostovoljcev v mestni četrti Scampia. Spodbudil je tudi prisotnost in dejavno zavzemanje mestnih institucij, kajti skupnost ne more napredovati brez njihove podpore. »Dobra politika« je služenje ljudem, ki se najprej udejanja na lokalni ravni. »Dobra politika je eden najvišjih izrazov dobrodelnosti, služenja in ljubezni.«

Upanje, oblikovano s tisoč preizkušnjami
Neapelj je vedno pripravljen, da ponovno vstane, ker ga spodbuja upanje, oblikovano s tisoč preizkušnjami. Njegove korenine se nahajajo v samem duhu Neapeljčanov, predvsem v njihovem veselju in v njihovi vernosti ter pobožnosti. Papež Frančišek jim je na koncu tako zaželel poguma, da bi šli naprej s tem veseljem, z upanjem; da ne bi nikoli nikomur ukradli upanja; da bi napredovali na poti dobrega; da bi sprejeli vse, ki pridejo v njihovo mesto; da bi iskali vire dela; da bi nadaljevali s čiščenjem lastne duše, mesta in družbe, tako da ne bi bilo »tistega smradu pokvarjenosti«.