Papež rimski kuriji predstavil 24 potrebnih kreposti za rodovitno služenje Cerkvi

VATIKAN (ponedeljek, 21. december 2015) – V Vatikanu je danes dopoldan potekalo tradicionalno predbožično srečanje svetega očeta s člani rimske kurije. V luči leta usmiljenja in priprave na božič je papež Frančišek v svojem nagovoru predstavil seznam 24 potrebnih kreposti za tiste, ki želijo, da bi bilo njihovo posvečenje ali služenje Cerkvi rodovitno.   

Ob začetku svojega voščila je spomnil na prvo tovrstno srečanje pred dvema letoma, ko je poudaril predvsem dva vidika, ki sta bistvena za delo v kuriji: profesionalnost in služenje. Lani pa je spregovoril o t.i. boleznih, ki lahko prizadenejo vsakega kristjana, vsako kurijo, skupnost, kongregacijo, župnijo in gibanje v Cerkvi. Spomnil je, da so se nekatere od njih pokazale tudi v minulem letu ter povzročile nemalo bolečine vsemu telesu in ranile mnoge duše. Ob tem je sveti oče poudaril, da bolezni in celo škandali ne bodo mogli zakriti učinkovitosti služenja, za katerega si s trudom, odgovornostjo in požrtvovalnostjo prizadeva rimska kurija. Na tem mestu je spomnil na besede sv. Ignacija Lojolskega, da »je značilno za hudega duha, da grize, žalosti in vznemirja dušo z lažnimi razlogi, da ne bi napredovala. Za dobrega duha pa je značilno, da daje pogum in moč, tolažbo, solze, spodbude in mir, ko lajša in odpravlja vse ovire, da človek napreduje v dobrih delih.« (Duhovne vaje 315) Po papeževih besedah so tudi upori, napori in padci oseb priložnosti za rast in nikoli za malodušnost. So priložnost za vrnitev k bistvenemu.

»O tej vrnitvi k bistvenemu bi vam rad spregovoril danes, ko smo na začetku romanja svetega leta usmiljenja, ki predstavlja za Cerkev in vse nas močno povabilo k hvaležnosti, spreobrnjenju, prenovi, pokori in spravi. Božič je pravzaprav praznik neskončnega Božjega usmiljenja. V kontestu leta usmiljenja in priprave na božič, ki je že pred vrati, vam želim predstaviti praktičen pripomoček, da bi mogli živeti ta čas milosti tako, da bo obrodil sadove. Gre za 'seznam potrebnih kreposti' za tiste, ki delajo v kuriji in za tiste, ki želijo, da bi bilo njihovo posvečenje ali služenje Cerkvi rodovitno.« Pri tem je sveti oče povabil vodje dikasterijev in predstojnike, naj omenjeni seznam poglobijo, obogatijo in dopolnijo. Dodal je, da gre za seznam, ki izhaja iz analize akrostiha besede 'usmiljenje' (v italijaščini 'misericordia':
missionarietà (misijonskost),
idoneità (primernost),
spiritualità (duhovnost),
esemplarità (zglednost),
razionalità (razumnost),
innocuità (neškodljivost),
carità (dejavna ljubezen),
onestà (poštenost),
rispetto (spoštovanje),
doviziosità (bogatost),
impavidità (neustrašenost),
affidabilità (biti vreden zaupanja)
in sicer po zgledu p. Riccija, ki je na Kitajskem na ta način razlagal pomene besed.

Na začetek seznama je sveti oče postavil besedi misijonskost in pastoralnost: »Misijonskost je tisto, kar dela kurijo plodno in rodovitno; je dokaz učinkovitosti in pristnosti našega delovanja. Vera je dar, vendar pa se vrednost naše vere preizkuša tudi po tem, koliko smo jo zmožni posredovati. Vsak, ki je bil krščen, je misijonar Vesele Novice predvsem s svojim življenjem, delom ter veselim in prepričljivim pričevanjem. Zdrava pastoralnost je nepogrešljiva vrlina predvsem za vsakega duhovnika. Gre za vsakodnevno prizadevanje slediti Dobremu Pastirju, ki skrbi za svoje ovce in dá svoje življenje, da reši življenje drugih. Brez teh dveh kril (misijonskosti in pastoralnosti) ne bomo mogli nikoli leteti in še manj doseči blagra 'zvestega služabnika'.« (prim. Mt 25,14-30)

V nadaljevanju je papež Frančišek spregovoril o primernosti in razsodnosti: »Primernost zahteva osebni napor za pridobitev potrebnih in zahtevanih sposobnosti, da bi lahko čim bolj opravljali svoje naloge in delovanje, tako z razumom kot z intuicijo. Razsodnost pa je pripravljenost uma za razumevanje in soočanje situacij z modrostjo in ustvarjalnostjo. Primernost in razsodnost predstavljata tudi odgovor človeka na Božjo milost, kadar sledimo znanemu izreku: delati vse, kakor da Bog ne bi obstajal in nato vse prepustiti Bogu, kakor da jaz ne bi obstajal.«

Naslednji pomenljivi besedi za razumevanje usmiljenja sta duhovnost in človeškost. Po papeževih besedah je duhovnost nosilni steber vsakega služenja v Cerkvi in življenju kristjana. »Hrani vse naše delovanje, ga podpira in varuje pred človeško krhkostjo in vsakodnevnimi skušnjavami.« Človeškost pa je to, kar uteleša verodostojnost naše vere; to, po čemer se ločimo od strojev in robotov, ki ne čutijo in niso ganjeni; človeškost je znati izkazati nežnost, domačnost in prijaznost do vseh (prim. Fil 4,5), je še poudaril sveti oče.

»Zglednost in zvestoba. Blaženi Pavel VI. je kurijo spomnil, da je poklicana k zglednosti. Zglednost, da bi se izognili škandalom, ki ranijo duše in ogrožajo verodostojnost našega pričevanja. Zvestoba našemu posvečenju, poklicanosti, spominjajoč se vedno Kristusovih besed: 'Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem, kdor pa je krivičen v najmanjšem, je krivičen tudi v velikem.' (Lk 16,10).«

V nadaljevanju je papež Frančišek omenil razumnost in prijaznost. »Razumnost nam pomaga, da se izognemo čustvenim skrajnostim, prijaznost  pa pretirani birokraciji in načrtovanju. Gre za vrlini, ki sta nujni za ravnovesje osebnosti. »Sovražnik zelo pozorno ogleduje, ali je kakšna duša širokovestna ali tenkočutna; in če je tenkočutna, si prizadeva, da jo privede še do večje tenkočutnosti, do skrajnosti, da jo lažje zbega in muči.« (Duhovne vaje 349)

»Neškodljivost in odločnost. Neškodljivost nam pomaga, da smo previdni v sodbah, da se vzdržimo nepremišljenih in hitrih dejanj. Gre za zmožnost, da ravnamo s pozornostjo in razumevanjem ter tako pripomoremo, da iz nas, iz drugih ljudi in situacij pride na dan tisto, kar je najbolje. Odločnost pa pomeni delovati s pogumno voljo, z jasnim pogledom, v pokorščini Bogu, samo zaradi najvišjega zakona, zveličanja duš.«

Nato se je papež ustavil ob besedah dejavna ljubezen in resnica. Poudaril je, da gre za dve vrlini, ki sta neločljivi od krščanskega življenja. »Dejavna ljubezen brez resnice postane ideologija uničujočega dobrotizma in resnica brez dejavne ljubezni postane t.i. slepi 'obsodizem'.«

»Poštenost in zrelost. Poštenost je doslednost, ravnati popolnoma odkrito v odnosu do samih sabe in do Boga. Kdor je pošten, ne ravna pravično samo takrat, ko ga opazuje nadzornik ali predstojnik; ne boji se, da bi ga presenetili, ker nikoli ne prevara tistega, ki mu zaupa. Poštenost je osnova, na kateri temeljijo vse druge dejavnosti. Zrelost je iskanje, da bi dosegli skladnost med našimi fizičnimi, psihičnimi in duhovnimi sposobnostmi. Je cilj in konec procesa rasti, ki se nikoli ne konča in ki ni odvisen od naše starosti.«

Naslednji lastnosti, ki nam po papeževih besedah lahko pomagata, da se vrnemo k bistvenemu, pa sta spoštovanje in ponižnost. »Prvo je odlika plemenitih duš; oseb, ki želijo vedno na pravi način upoštevati druge, svojo vlogo, nadrejene in podrejene, dokumente, tajnost in diskretnost; osebe, ki znajo pozorno poslušati in olikano odgovarjati.« Ponižnost pa je krepost svetnikov in oseb, polnih Boga, ki se takrat, ko postajajo pomembnejši, še bolj zavedajo, da niso nič in da ne morejo ničesar narediti brez Božje milosti. (prim. Jn 15,8).

»Bogatost in pozornost. Bolj ko zaupamo v Boga in v njegovo previdnost, toliko bolj smo bogati v duši in odprti za to, da dajemo, zavedajoč se, da več ko damo, več prejmemo. Nič ne pomaga, če odpremo vsa sveta vrata vseh bazilik sveta, če vrata našega srca ostanejo zaprta za ljubezen, če so naše roke zaprte za darovanje, če so naše hiše zaprte, da bi koga gostili, če so naše cerkve zaprte, da bi sprejele. Pozornost pa pomeni skrbeti za podrobnosti, ponuditi najbolje, kar smo in nikoli ne opustiti pozornosti na lastne napake in pomanjkljivosti.«     

Sveti oče je nato spregovoril še o pogumu in pripravljenosti. »Biti pogumen pomeni ne dopustiti, da bi se ustrašili pred težavami, pripravljenost pa znati delovati svobodno in spretno, ne da bi se navezali na materialne stvari, ki minejo. Biti pripravljen pomeni biti vedno na poti.«

Zadnji kreposti, ki ju je priporočil rimski kuriji papež Frančišek, pa sta bili zaupanje in zmernost. »Zaupanja vreden je tisti, ki zna izpolnjevati svoje obveznosti resno in verodostojno kadar ga opazujejo, posebej pa še, kadar je sam. Nikoli ne izda zaupanja, ki mu je bilo izkazano. Zmernost pa je zmožnost odpovedati se nepotrebnemu in se zoperstaviti prevladujočemu potrošništvu. Pomeni gledati svet z očmi Boga, s pogledom ubogih in s strani ubogih.«

»Dragi bratje, usmiljenje ni bežno čutenje, ampak povzetek Vesele Novice; je izbira tistega, ki želi imeti čutenje Jezusovega srca; tistega, ki želi resno slediti Gospodu, ki nas prosi: 'Bodite usmiljeni, kakor vaš Oče'. (Lk 6,36; prim. Mt 5,48) Naj torej usmiljenje vodi naše korake, navdihuje naše reforme, razsvetljuje naše odločitve. Naj nas usmiljenje uči, kdaj moramo iti naprej in kdaj moramo narediti korak nazaj. Naj nam pomaga brati majhnost naših dejanj v velikem Božjem načrtu odrešenja in v veličasnosti in skrivnostnosti njegovega delovanja.«