Papeževa prva meditacija: Z razdalje k praznovanju

RIM (četrtek, 2. junij 2016, RV) – »Če je evangeljsko usmiljenje, kakor smo rekli, Božji presežek, nezaslišano razlitje, je prvo, kar moramo storiti, pogledati, kje današnji svet, vsaka oseba, najbolj potrebuje presežek take ljubezni. Predvsem se moramo vprašati, katero je zatočišče za tako usmiljenje, katera je pusta in suha zemlja za tako razlitje žive vode; katere so rane za to balzamično olje; katero je stanje sirote, ki potrebuje tako žrtvovanje v naklonjenosti in pozornostih; katera je razdalja za tako veliko žejo po objemu in srečanju …« S to spodbudo se je v baziliki sv. Janeza v Lateranu začela papeževa prva meditacija za duhovnike, katere naslov je bil: Z razdalje k praznovanju. Sveti oče je izhajal iz evangeljske prilike o usmiljenem Očetu (glej Lk 15,11-31) oziroma natančneje iz trenutka, ko se izgubljeni sin nahaja v svinjaku – v tistem peklu sebičnosti, ko je naredil vse, kar je hotel, a je namesto, da bi bil svoboden, postal suženj. Ko opazuje svinje, ki jedo rožiče, izkusi zavist in začuti nostalgijo.

»Nostalgija je močno čustvo.« Povezana je z usmiljenjem, saj nam razširja dušo. Spomni nas na »primarno dobro« – domovino, iz katere izhajamo – in v nas prebudi upanje na vrnitev. Mladenič iz evangelija se je v tem obširnem obzorju nostalgije umaknil sam vase in tako začutil svojo bedo. V drugem pomembnem trenutku, po tem, ko ga je Oče z zanosom objel in poljubil, pa se je znašel na praznovanju, med ljudmi, z novimi oblačili, prstanom in sandali. Nekaj podobnega se zgodi nam, ko se kdaj spovemo pred mašo in se takoj nato »preoblečeni« znajdemo sredi obreda. To je stanje »dostojanstva, ki se sramuje«.

Dostojanstvo, ki se sramuje
Če si prizadevamo, da srce ohranimo med dvema skrajnostma – dostojanstvom in sramoto – morda lahko dojamemo, kako utripa srce našega Očeta. Lahko si predstavljamo, da usmiljenje iz njega izvira kakor kri. Njegova kri je Kristusova kri, kri Nove in Večne zaveze usmiljenja, ki je bila prelita za nas in za vse v odpuščanje naših grehov. Je naš edini zaklad, edino, kar lahko ponudimo svetu: kri, ki vse očisti in pomiri; kri Gospoda, ki odpusti grehe; kri, ki je resnična pijača, ki poživi in da življenje tistemu, kar je zaradi greha mrtvo.

V naši molitvi, ki gre od sramote k dostojanstvu in od dostojanstva k sramoti, prosimo za milost, da bi čutili to usmiljenje kot konstitutivno za celotno naše življenje; za milost, da bi čutili, kako se utrip Očetovega srca združi z našim. Ne zadostuje Božjega usmiljenja čutiti le kot priložnostne geste, kadar nam odpusti kak velik greh. Da bi začutili nered in sramoto zaradi naših grehov, ter obenem ne pozabili na usmiljenje, sv. Ignacij predlaga podobo viteza, ki je užalil svojega kralja, od katerega je predhodno prejel mnogo darov in milosti. A namesto, da bi ga osramotil pred celim dvorom, mu kralj nasprotno povrne dostojanstvo. Ta vitez mu bo odslej ponižno in zvesto služil.

Pomembno je, da se nahajamo v tej rodovitni napetosti, v katero nas postavlja Gospodovo usmiljenje: ne le kot grešniki, ki jim je bilo odpuščeno, ampak kot grešniki, ki jim je podeljeno dostojanstvo. To zdravo napetost lahko vidimo pri Simonu Petru. Ta je običajen človek s svojimi protislovji in slabostmi ter je tisti, ki je skala, ki ima ključe, ki vodi druge. Gospod ga med drugim povabi, naj hodi po vodi, in pusti, da se začne utapljati v svojem strahu, nato mu takoj ponudi svojo roko; takoj ko prizna, da je grešnik, mu da poslanstvo, naj bo ribič ljudi; sprašuje ga, če ga ljubi, da mu čutiti bolečino ter sramoto zaradi njegove nezvestobe in strahopetnosti ter mu da trikrat nalogo, naj pase njegove ovce. Postaviti se moramo v ta prostor, v katerem sobivata naša najsramotnejša beda in naše najvišje dostojanstvo: »Umazani, nečisti, bedni, nečimrni, sebični, in istočasno z umitimi nogami, poklicani in izvoljeni, namenjeni, da razdelimo pomnoženi kruh, blagoslovljeni s strani našega ljudstva, ljubljeni in negovani.« Le usmiljenje lahko ta položaj naredi znosen. Brez njega se imamo za pravične kakor farizeji ali pa se oddaljimo kakor tisti, ki se ne počutijo vredne. V obeh primerih srce okamni. Biti moram v sramoti z dostojanstvom.

Zakaj je ta napetost tako rodovitna?
Zakaj je ta napetost med bedo in dostojanstvom, med razdaljo in praznovanjem tako rodovitna? Ker se njeno ohranjanje porodi iz svobodne odločitve. Usmiljenje je zadeva svobode. Kadar se izkusi usmiljenje, se spozna marsikaj. Razume se na primer, da je drugi obupan, na meji; da se mu dogaja nekaj, kar presega njegove grehe ali krivde; prav tako se razume, da je drugi kakor jaz, da bi lahko sam bil na njegovem mestu; in da je zlo tako veliko in uničujoče, da se ne reši samo s pravičnostjo. Marsikaj lahko dojame naš razum že, če pogleda Gospoda, zame pribitega na križ.

Usmiljenje se tudi lahko sprejme in goji ali pa zavrne svobodno. Usmiljenje nam da izkusiti našo svobodo in tako tam izkusimo svobodo Boga, ki je usmiljen z usmiljenimi. V usmiljenju Gospod izrazi svojo svobodo, mi pa našo. Dolgo lahko živimo »brez« Njegovega usmiljenja oziroma brez da bi se ga zavedali ali zanj prosili. Vse dokler se ne zavemo, da je »vse usmiljenje« in z grenkobo jočemo, da ga prej, ko smo ga potrebovali, nismo izkoristili. Beda, o kateri govorimo, je namreč moralna, tista, ko se sebe zavemo kot osebe, ki se je v nekem odločilnem trenutku življenju odločila napačno. Gre za dno, ki se ga je potrebno dotakniti, da bi občutili bolečino zaradi grehov in se resnično pokesali. Treba je priti do dna, sicer ne razumemo ničesar.

Usmiljenje se ne ukvarja z nekim primerom, ampak z osebo
Srce, ki ga Bog združi s to našo moralno bedo, je Kristusovo srce, srce Njegovega ljubljenega Sina, ki utripa kakor eno srce skupaj z srcem Očeta in Duha. To srce je središče usmiljenja. Usmiljenje pa si umaže roke, dotakne se in tvega. Ne ukvarja se »z nekim primerom«, ampak se obrne na nekaj osebnega s tistim, kar je najbolj osebno. Ukvarja se z osebo, z njeno rano. Omejiti osebo na nek primer pomeni skrčiti konkretnost Božje ljubezni. Tako si ne umažem rok, pastorala je »čista in elegantna«, ničesar ne tvegam, nimam možnosti za sramoten greh. A usmiljenje gre onstran pravičnosti. Usmiljenje da dostojanstvo, kar je ključnega pomena. Dvigne tistega, h kateremu se sklonimo, in oba naredi enakovredna.

To je razlog, zakaj želi Oče praznovati. To omogoči v prihodnost gledati na nov način. Ne gre za to, da usmiljenje ne bi upoštevalo objektivnosti škode, ki jo je povzročilo zlo. Vendar pa mu odvzame oblast nad prihodnostjo. Usmiljenje je življenjska drža, ki kljubuje smrti, grenkemu sadežu greha. To ne pomeni, da bi bilo naivno. Ni res, da zla ne vidi, le da gleda življenje, ki je kratko, in vse dobro, ki ga je še treba narediti. Zato je potrebno povsem odpustiti, da bi drugi gledal naprej, da ne bi izgubljal časa z obdolževanjem ali pomilovanjem samega sebe. Usmiljenje je »mati upanja«. Pustiti se pritegniti in poslati gibanju Očetovega srca pomeni ohraniti »tisto zdravo napetost dostojanstva, ki se sramuje«.

Neki duhovnik je papežu pripovedoval o izobraženi osebi, ki je živela na ulici, zaprta v svoji zagrenjenosti. Kasneje je ta mož zaradi bolezni prišel v bolnico, še vedno povsem potopljen v razočaranje nad življenjem. Ko pa ga je nekdo, ki je ležal na sosednji postelji, prosil, naj mu poda pljuvalnik, se je zavedel, da je z njim še slabše. To mu je odprlo oči in srce, zaželel si je pomagati drugemu in pustiti, da bi Bog pomagal njemu. Tako se je spovedal. »Preprosto dejanje usmiljenja ga je povezalo z neskončnim usmiljenjem, našel je pogum, da je pomagal drugemu in dopustil, da so drugi pomagali njemu.« To je skrivnost usmiljenja.

Potrebno se je torej postaviti v tisti trenutek, ko se sin počuti umazanega in preoblečenega, grešnika, ki mu je bilo povrnjeno dostojanstvo, ki se sramuje sebe in je ponosen na očeta. Znamenje, ali se nekdo zares nahaja v tem trenutku, je želja, da bi bil z vsemi usmiljen. Tu je ogenj, ki ga je Jezus prinesel na zemljo, tisti ogenj, ki prižiga druge ognje. Če se plamen ne prižge, pomeni da eden izmed polov ne omogoča stika: ali pretirana sramota, ki prikriva, namesto da bi priznala storjeno; ali pa pretirano dostojanstvo, ki se stvari dotika v rokavicah.

Presežki usmiljenja
Evangelij nam kaže več primerov oseb, ki pretiravajo, da bi le prejele usmiljenje. Na primer prijatelji hromega, ki le-tega skozi streho spustijo v prostor, kjer je Gospod; ali pa slepi Bartimaj, ki Jezusa uspe ustaviti s svojimi kriki. Vedno gre za tisti stik, ki prižge ogenj in sprosti dinamiko, pozitivno moč usmiljenja. Tudi dejanje grešnice, ki je Jezusu umila noge s svojimi solzami in jih osušila z lasmi, je za Gospoda znamenje, da je prejela veliko usmiljenje in ga zato izraža na ta pretiran način. Usmiljenje je vedno čezmerno. Gospod dviguje najpreprostejše, grešnike, bolnike, obsedence in jim pomaga »preiti iz izključenosti v polno vključenost, z razdalje k praznovanju«. To je mogoče razumeti samo s ključem upanja, z apostolskim ključem in ključem nekoga, ki je prejel usmiljenje, da bi bil sam usmiljen.

»Magnifikat usmiljenja« je Psalm 50. To je magnifikat »potrtega in ponižanega srca«, ki v svojem grehu premore veličino, da izpove vero v zvestega Boga, ki je večji od greha. Lahko si predstavljamo izgubljenega sina v trenutku, ko je pričakoval hladen sprejem, a ga je Oče postavil sredi praznovanja, kako moli ta psalm: »Usmili se me, o Bog, po svoji dobroti; v svojem obilnem usmiljenju izbriši moje pregrehe … Zakaj svoje pregrehe priznavam, moj greh je vedno pred mano … Grešil sem zoper tebe, tebe samega …« Molimo ta psalm izhajajoč iz tiste intimne napetosti, ki razvname usmiljenje: »Obrni svoje obličje od mojih grehov, vso mojo krivdo izbriši.« In z zaupanjem, ki pravi: »Operi me s hizopom in bom očiščen greha, umij me in še bolj bel kakor sneg postanem.« Z zaupanjem, ki postane apostolsko: »Vrni mi veselje nad svojim odrešenjem, duha velikodušnosti v meni utrdi. Uporne bom učil tvojih potov, grešniki se bodo vrnili k tebi.«